Sigmundfreund - Zadnja sporočila

V glavnem, čeravno sem velik ljubitelj gora, sam ocenjujem, da mi danes slovenski Julijci ne vračajo več tistega, kar finančno vanje vložim. Obstajajo drugi, prav tako privlačni suplementi po razumnejših cenah.
Na srečo sem predstavnik generacije, ki je še uspela ujeti neke druge čase, ko smo se jih lahko dodobra naužili v še sprejemljivih prometno-logističnih, ekonomskih in prohibicijskih ter obligacijskih okoliščinah.

Vprašanje zastavljeno umetni inteligenci 1:
"Prosim za izračun stroškov dvodnevnega obiska Kriških podov, če sem doma v Kopru.
Upoštevaj, da se do plačljivega parkirišča na začetku doline Zadnjice pripeljem z avtomobilom, ki ima porabo dizel goriva 6,1 liter na 100 km. Vinjeto imam že kupljeno. Upoštevaj eno nočitev v Pogačnikovem domu na Kriških podih za 4 člansko družino, ki si privošči eno večerjo.
Starost otrok 15 let. Vsi člani družine so člani PZS (torej popust v koči). Dodatno upoštevaj tudi nakup hrane za po poti in eno kosilo v Bovcu na poti nazaj domov."

Odgovor umetne inteligence 1 (objavljam le povzetek skupnih stroškov):
"Realni razpon stroškov od 280-360 EUR"

Vprašanje zastavljeno umetni inteligenci 2:
"Naredi mi isti izračun, brez upoštevanja, da smo vsi člani družine, člani PZS (torej brez upoštevanja popusta na nočnino v koči)."

Odgovor umetne inteligence 2 (objavljam le povzetek skupnih stroškov):
"Realni razpon stroškov od 330-410 EUR"

Skratka, nemalo.

Vsako obdobje prinaša različno stopnjo dosegljivosti določenih dobrin.
V stari Jugi so bila potovanja na oddaljene destinacije težko dosegljiva, avtomobili tujih znamk večinoma nedosegljivi. Gradnjo hiše si je glede na današnje razmere lahko privoščil slehernik.
Nekoč je hoja v gore bila dosegljiva praktično vsakomur, danes postaja luksuz. So pa za zato dosegljivi mobilni telefoni in aplikacije, možno si je omisliti 1 tv aparat v vsakem prostoru stanovanja (v času Juge 1 telefon in 1 tv aparat na vasi).
Človek je prilagodljivo bitje, zato me ni strah, da ne bi zmogel prehoda s fizičnih gorskih podvigov na ekrane mobilcev in Garminov.

Nekateri smo že pred nekaj leti opravili Julijci zaradi vse bolj zakompliciranega sistema obiskov, pravil in omejevanja na vsakem koraku ter tudi oderuštva.
V glavnem, če hočeš na primer iz Kopra priti na Prisank in nazaj, je potrebna skoraj tako obsežna organizacija logistike, kot za odpravo v Karakorum. Da ne omenjam finančnega, še bolj časovnega zalogaja. Teoretično potreben čas: 1 ura do Nove Gorice + min. 2 uri po “zahtevni” cesti do Trente + 1/2 ure čakanja na avtobus + 1/2 ure trajbanja z busom na Vršič + vzpon in povratek s ture + 1/2 ure čakanja na bus + 1/2 ure trajbanja z busom nazaj do Trente + min. 3 ure do doma.
Samo (utrudljiva) vožnja s prestopanjem na bus traja 8 ur. Če k temu prištejemo še vzpon in sestop (cca. 6,5 h), pridemo na 14,5 h. To pa že zahteva poleg stroškov prevoza, plačevanja eventualnih parkirnin (in iskanja legalnega parkirnega mesta), dodatne aktivnosti za organiziranje prenočitve in kar zajetne stroške prenočevanja.
Za tiste, ki živimo nekoliko dlje od gorskih izhodišč, zaradi posiljevanja s t.i. “trajnostnimi ukrepi” Julijci skoraj ne pridejo več v poštev. Enostavneje in hitreje (boljše prometne povezave) ter ceneje (marsikje ni parkirnin, so pa odlično urejena parkirišča) je stopiti na kak vrh v Dolomitih.