geppo - Zadnja sporočila

29.5.202 Sv. Juraj
V lepem sončnem jutru se zapeljemo do pokopališča - mesto Pag. Tu parkiramo, kjer se prične cesta na greben ( severno nad mestom ). Na grebenu so štiri vetrnice in oddajnik. Cesta je sprva makedamska, ko se prične strmina je naprej betonska do vrha.
V 45min ( počasne hoje ) smo na grebenu. Burja močno vleče in ne zadržujemo se dolgo.
Po modrih markacijah nadaljujemo po grebenu proti zahodu. Pot je zaradi kamenja precej zahtevna, paziti moraš vsak korak. Povzpnemo se na najvišji vrh 205m ( Sv. Juraj ), kjer so ostanki objekta in davne zgodovine. Nadaljujemo do opazovalnice, ki gleda na Paška vrata, proti zalivu Slana in plaže Malin.
Razgled nas očara!!
Pot se sicer nadaljuje do konca rta - svetilnika, mi se odločimo za spust.
Spustimo se po svoje do ceste, ki nas pripelje nazaj v mestece Pag ( na pivo ).
prehodili 9km v 3urah in 30 min
lp

10.3.2023 Renke
V meglenem jutru pri +4C parkirava ob glavni cesti v Renkah. Začneva s potjo, ki vodi na Ostrež in je markirana. Toda ne skreneva desno ampak nadaljujeva po cesti za Konjšico. Višje ko sva, več je sonca. Od daleč ugledava severni greben po katerem se imava namen povzpeti na Kumat. Hodiva po asfaltu dokler ne prideva do mesta, kjer se greben spusti do ceste. Sledi strm vzpon v brežino in kmalu sva v skali. Strmo je. Težavnost ne presega I.
Prilezeva na vrh Kumata in nadaljujeva po lepem grebenu. Snega ni več. Potem se prične greben spuščati in prideva do lepo urejene potke. Vodi naju nazaj pod grebenu in nad razbitinami pod nama, ki naju spominjajo na kamnolom. Potem po greben navzdol proti vasici Konjšica. Vmes je razgledišče z vpisno knjigo in lepim pogledom na vasico - nemarkirano!!!
Tu si vzameva čas za malico in posediva na soncu. Vmes poloviva nekaj klopov!!
Spustiva se do vasice in po asfaltirani cesti proti Ostrežu. Pod Ostrežem skreneva proti grebenu, ki vodi proti cerkvici Sv. Katarine. Tu naju ulovi nevihta, ki traja cck. 20min. Prideva do markirane poti, ki vodi na Ostrež in nadaljujeva po njej. Pri cerkvici predahneva za par minut in nadaljujeva na greben. Sonce pokuka iza oblakov le JZ je precej močan na vršnem grebenu. Pot naju vodi nad prepadimi stenami, ki se spušajo proti soteski Save, Renkami. Lepi razgledi.
Hodila cck. 7 ur. Snega ni več. Od tega je markiran greben Ostreža in pot nazaj v Renke. Ostalo nemarkirano.
lp

8.11.2026 Ponovitev poti: Lučka Bela, Brežiči, Stare tale, Lučka Bela ( Zlatko/"Rozka" )
V meglenem jutru parkirala pri Žegnanem studencu. Se po cesti spustila nazaj do odcepa za Bolnico. Po vlaki v hrib in nadalje po sledljivi poti. Nisva šla toliko v desno kot s Piko ampak sva prej zavila v greben, da bi prišla na zgornjo pot(možic). Greben je bil strm, poraščen in neprijeten za vzpon. Ni ga bil konca in sem pričel razmišljati, da sva v tisti megli že prečila pot, jo spregledala. Končno se tudi malo razsvetli in opažam prve znake, da sem tu že hodil. Brez težav najdeva pot za nadaljevanje ( možic ) in prečiva ob robu nad prepadnimi stenami. Zelo hitro sva pri travah, nekakšnem pomolu ( podrta stara debla ), pot v visoki travi se izgubi. Tu sva tudi desno v hribu postavila možica. Greben je zelo strm in kaj kmalu se prične s skalo in nadaljuje v strmih tratah poraščenih z mlado smreko. Sledi še malo daljši skalnat odsek. Ni težak za vzpon je pa nevarnost, da ti kamen ostane v rokah ali pa ti odleti izpod čevlja. Sledi lep gozd, kjer so že sledovi sečnje ( stare ) in v nekaj minutah si na poraščeni vlaki ( možica postavila s Piko ). Po vlaki v levo in kaj kmalu si na križišču vlak ( možic ). Tu sva si šla ogledat gozdarsko kočo in po ogledu nazaj proti križišču. Nadaljevala po občutku proti vrhu Brežiči in koči.
Skrbele so naje razmere na prečnicah pod Lastovcem. V senčnih legah je bilo do 10cm snega. Tam kjer niso obsvetili sončni žarki pa rahlo pomrznjeno. Megla se je na srečo razkadila in posvetilo je sonce. Upala sva na najboljše. Ko prilezeva do prečnice je bila v senci, precej snežena. Sva zelo previdno prečila. Spust v nadaljevanju je bil precej bolj zahteven. Srečno sva premagala ta zahtevne mesta in z veseljem nadaljujeva proti sončni legi.
Do Starih štal se nisva spuščala. Opazila sva, da naju čaka snežen spust v Lučko Belo. Prva polovica spusta je bila zelo zahtevna. Sneg se je talil, bilo je mokro, spolzko. Spodnji del je bil kopen in brez težava se spustiva nazaj do izhodišča.
lp

Je kar nekaj možnosti, da se izogneš vseh ovinkov na tej cesti.
lp

28.10.2026 JZ greben Huda peč/Hribarska zijavka
(Zlatko,Zoran- Zoki)
Meni prvič, Zokiju tretjič - pravi, da zadnjič
Zjutraj pri cerkvi v Solčavi +3c in dežne kaplje. Začetna strmina do tise naju ogreje in kaj kmalu so odvečna oblačila v rukzokih. Sprva na vlako po markirani in potem na lovsko. Lovska čudovito speljana nad/pod skalnimi skoki in vsak korak je užitek. Jo zapustiva in strmo v greben. Plezarija niti ni tako zahtevna, kolikor je potrebna pazljivost, da ti kaj ne ostane v roki ali pa izmakne izpod čevlja. Modrasa, ki domuje pod skalno konico ni, tudi pričakovala ga nisva v tem jutranjem hladu. Plezarije se kar nabere do stolpa in tudi strmina ne odjenja do samega vrha Hude peči. Pri stolpu si po dolgem času privoščiva daljši počitek, da obnoviva izgubljeno energijo. Spust je od začetka dobro viden potem se pa izgubi in potreben je dober smisel za orientacijo. Če je bila potrebna pazljivost pri vzponu, jo je potrebno ohranjati tudi pri spustu. Vsak korak zahteva zbranost.
Da prilezeva do "markirane", ki vodi do zijavke je prava orientacijska zanka! Vzpon do zijavke je precej zahteven. Varovalna elektro žica je že precej načeta in ne priporočam obešanja na njo ( nežnost). Pri zijavki se ne zamujava predolgo in se po krajšem fotošutinkom spraviva po tisti čudni "zajli" dol. PREVIDNO!!!
Do vlake, po kateri sva pričela pri kmetiji Hribru ni tako enostavno. Markacije so obledele, težko sledljive tudi potka se izgublja v listju - ni za vsakogar!
Pri kmetiji se odžejava, spočijeva, analizirava današnji vzpon in zopet dežne kaplje.
Pot, ki sva jo prehodila je zelo zahtevna!! Tako orientacijsko, kot na trenutke tehnično. Za celotno pot je potrebna zbranost in pazljivost, izkušenost - strmo je gor/dol, zahtevne prečnice!!!
Snega nisva srečala, človeka tudi ne, živali poskrite, le na grebenu SZ veter in občasno dežne kaplje.
lp

6.10.2026 Osoršćica
Ob 9 uri zjutraj smo štartali iz resorta Bučani. Zavijemo za Podgoro in se soočimo s prvimi markacijami. Na nebu koprenasta oblačnost in dan prijeten za hojo. Tudi začetni vzpon ni zahteven. Najlepše se pa prične ko prilezemo do Počivalice in se odprejo razgledi. Pot postane malce bolj zahtevna (bolj je potrebno gledati pod noge ) , drugače brez težav do Sv. Mikula.
Tu odpremo pločevinke piva, ki ga tovorimo s sabo in si privoščimo fotografiranje. Razpoloženje je dobro, če koga srečaš je Slovenec. Nadaljujemo proti oddajnikom in od tu naprej nismo srečali nikogar več. Na Televrini se ne zadržujemo predolgo, saj do Planinarskog doma je kar nekaj hoje. Spotoma pogledamo do Križica in dom je že čisto blizu. Edini gosti smo in oskrbnik nas je vesel, saj je že slutil, da bo prodal nekaj piva. Pivo mrzlo, cena 3,5evra in 12 pločevink smo uničili. Zraven smo se pošteno podkrepili s hrano, ki smo jo tovorili s sabo.
Za spust se odločimo mimo V.Tržića. Pot je lepo markirana in nismo imeli spotoma nobenih težav. Markacist je bil zelo domiseln
Ko pridemo to opuščenih hiš smo vsi šokirani. Gledamo napol porušene mogočne stavbe, zraven kamnite pomožne objekte in kamenje zloženo v zidove, ki so varovali živino, pridelke in prebivalce. Misli se zapodijo v razmišljanje, kako je tu nekdaj potekalo življenje? Hodimo pod drevesi lovorja, ki oddaja svoj značilen vonj - čarobno.
(Prvi prebivalci naj bi se tu naselili že v bronasti dobi. Zaradi svoje odmaknjene in slikovite lege med hribi ju pogosto poimenujeta »lošinjski Machu Picchu«.)
Po ozki stezici med kamnitimi zidovi smo kmalu pri cerkvi Sv. Benedikt, kjer se konča križev pot. Še kakšne pol ure in že pijemo pivo v centru Nerezin pri Mornarju. Celotna po cck. 19km in 8ur 30min. Dalo bi se prej, samo nam se ni nikamor mudilo ta dan!
lp

27.9.2026 Lučka kopa ( pisni dodatek gornjemu video posnetku ZOKIJA )
Ko me Zoki povabi na to goro ne razmišljam preveč. Nedelje običajno preživljam doma, ob dobrem nedeljskem kosilu. Ta gora je vredna tega žrtvovanja in namesto obilnega kosila: pašteta, trdo-kuhano jajce
Vzpon iz Bele je strm, pod čevlji mezi kamenje, ruševje, šibje itd. Vzpenjala sva se meni primerno, da ne omagam do vrha strmine in mi ostane še energija za zaključno plezanje vršnega grebena. Vmes je za preplezati skalni skok, ki pa razen krušljivosti in naloženega kamenja ni pretežak.
Na izstopni prag ( med Konjem in kopo ) prilezem prepoten, poln iglic in še z nekaj rezerve energije. Tako mi plezarija po grebenu je bolj v užitek kot težava in uspešno prilezem na zadnji vrh po grebenu, ki je ponekod precej ozek. Povratek je po isti in če kdo vidi težavo pri vzponu, naj raje premisli, ker nazaj bo šlo mu še težje
Sedaj naju čaka markirana proti Korošici. Sonce greje ruševje ob poti, vzpona ni konca in kraja. Tu sem že malo načet. Studenca ob poti sem bil neizmerno vesel,osvežim se za nadaljevanje vzpona. Končno se odcepiva za Stare štale. Vmes spregledava odcep. Malo kroživa po labirintih, ki so vrezani v "rušnati gozd". Najdeva čudovit prehod, se spogledava s gamsom samotarjem, ki nama da vedeti, da sva moteča v njegovem svetu. Po spodnji poti prideva do Starih Štal ( je zelo neuhojena ). Se spustiva po markirani do odcepa za Grofov štant in obiščeva lepo zijalko. Ne ljubi se nama nazaj do markirane in greva naprej za Grofov štant do opuščene preže. Tu nama uspe poiskati lovsko povezano, ki naju pelje po čudovitih prehodih mimo prepadnih sten in grap. Vsega lepega je enkrat konec. Prideva do velikega podora. Odneslo je velik del hriba in s tem del poti. Malo iščeva, a ne dolgo. Nama uspe najti nadaljevanje do markirane. Od tu še pa samo klasika do izhodišča. Osveživa se pri Žegnanemu studencu in po 8urah30min je najina zgodba končana.
Večji del vsega kar sva prehodila je zahtevno brezpotje, ki zahteva izkušenost gibanja po takšnem terenu.
Začetek markirane, ki je bil opisan kot težaven zaradi vetroloma ne predstavlja težav, če se držiš poti, ki je shojena.
lp

14.8.2026 Krofička
Danes s sinom na Krofičko. Sin je nazadnje prehodil greben in stal na vrhu Krofičke pred 18leti. Zadnji čas za ponovitev.
Do vrha se povzpela od Doma planincev mimo Klemenčeve jame. Voda pri koritu le po kapljicah. Do vrha nobenih posebnosti. Po kratkem počitku na vrhu kreneva po grebenu proti Travniku. Tam si privoščiva malo daljši počitek. Mimo prideta dva pohodnika, ki sta se povzpela čez Črni hribar. Nadaljujeva naprej po grebenu in v ruševju poiščeva sestopni žleb do lovske poti. Po njej nazaj na markirano, ki vodi na Krofičko. Na Klemenči se ne ustavljava, ampak sestopiva v vročino doline. Osvežitev poiščeva v Savinji pri Igli ( ura je kazala, da ima +15C ). Osvežitev za dušo pa v bifeju z vrčkoma Laškega.
lp

Pozdravljena
Fot.2 je ta greben in sta ga našla. Možici so na koncu strmine, ko prideš na vlako. Prej jih nisva postavljala, ker nisva vedla, kje in kako bova prišla ven?
Midva sva našla dve poti in ena te pripelje točno pod greben, ki je na fot.2
čestitke za ponovitev
lp

Če bi ne bilo tabora planincev v dolini, bi se malokdo potepal po teh koncih. S svizci to leto nisem imel takšno srečo, da bi se tako na blizu gledali kot lansko leto. Voda priteka bolj po kapljicah, se pa vidijo posledice neurij, ko vse pridrvi po bregovih.
lp

22.7.2026 Lučka Bela, Brežiči, Stare štale
Oba sva imela takoj enako idejo - poiskati pot iz doline Lučke Bele do lovske koče Brežiči.
Kako izpeljati? Vsak svojo idejo, ki sva jo potem po skupnem dogovoru poenotila. To poenotenje in skupno delo naju je pa nagradilo z lepo skupno turo, ki sva jo izpeljala v "0". Brez posebnih orientacijskih, tehničnih, težav sva prišla direkt pred lovsko kočo.
Tam si privoščiva skromno malico in pod Lastovcem nadaljujeva do Starih štal. Svizci so imeli opoldanski počitek in samo enega sva opazila, ki se je hitro potuhnil v brlog. Osveživa se s hladno vodo in sledi še spust po markirani v dolino Lučke Bele, kjer sva pustila avtomobil. Polomija v spodnjem delu je delno sanirana in kakšnih posebnih težav zaradi podrtega drevja ni več. Naslednja osvežitev je bila pri Žegnanem studencu, ki kljub padavinam v zadnjih dneh bolj slabo dela. Je pa vode za pitje več kot dovolj. Skritega Heinekena, ki se je sedem ur hladil v hladni vodi dam traktoristu, ki je spravljal podrta debla do ceste - malo mu je bil v napoto najin parkiran avtomobil. Fant je z veseljem sprejel v najino opravičilo hladno pivo, midva pa dobre volje zaradi uspešne zaključene ture v Luče na osvežitev. ( pri Gamsu je ob sredah zaprto )
lp geppo,pika

Mislil sem to korito pod Konjem. Mimo tega greš do bivaka.

Čestitka, da si uspel v prvem tako lepo čez vse orientacijske zanke. Izvir v grapi še deluje?
lp

10.7.2026 Obir (Zlatko&Zoki)
Zjutraj parkirala malo proč od jezera Freibacher. Po lepi gozdni poti (v senci) do sedla Jagovčevo 1686m. Ko malicava pri pastirskih kočah se spogledujeva s steno, ki naju čaka. Pot do vrha ni varovana, je pa označena ( pretirano ) s sprejem in me to spominja na domače gore. Ko je potrebno po plezati ne presega I. Do vrha nisva imela nobenih težav in tudi pretirane izpostavljenosti ni - je pa potrebna pazljivost!!!
Na vrhu nekaj obiskovalcev, ne zadržujeva se predolgo.
Nadaljujeva po grebenu v smeri Kravlji vrh 2026m in iščeva odcep za lovsko pot. Sprva najdeva na skali še ostanke puščice in rdečega napisa, a je vse že tako iztrošeno, da ne razpoznava kam vodi? Potem nama uspe najti porezano ruševje in se veselo zaženeva po navidezni poti. A kaj kmalu se nama vse izgubi. Iščeva, se boriva z ruševjem in nazadnje kontaktirava le še po telefonu. Končno nama uspe poiskati komaj razpoznavne in zbledele napise na skali. Pot je bolj vidna in veselo po njej. Ko prideva do razpotja ugotavljava, da en krak vodi nazaj proti Jagovčevi planini, en pa do melišča in bolj v smeri najinega prihoda. Odločiva se za slednjega in spust pričneva po strmem melišču. Melišče spremeniva v plaz drobirja in komaj se rešiva, da naju ne odnese po strmem melišču. Prične se kalvarija: sonce, melišče, prah, kamenje in vsak korak je potrebno dobro zastaviti, da se ne konča z zdrsom. Po več kot eni uri takšnega spusta prilezeva do lovske opazovalnice. Vsa izmučena se razveseliva sence gozda, normalne poti in malo kasneje stika s potjo po kateri sva se zjutraj vzpenjala do sedla.
Ko se še ohladiva s hladno vodo že pozabljava na vse trpljenje. Pozneje si še privoščiva postanek v prijetni gostilni pred Železno Kaplo in kopanje v Savinji pri Igli je že vse slabo pozabljeno in ostanejo le še lepi spomini...
8ur in nekaj več kot 10km
lp

2.6.2026
Zjutraj parkiramo pod kmetijo Rogar. Po cesti do turistične kmetije Strevc. Za kmetijo pa proti Olševi. Čez golosek, kjer je nekoč bil lep smrekov gozd se vzpenjamo v hrib. Krivda za opustošenje in degradacijo terena so krive nevihtne ujme, ki jih je čedalje več. Jaz ne bom učakal, da bo nazaj gozd kot je bil.
V gozdu, ki je ostal je še veliko podrtih dreves, ki ležijo čez pot. Ni pa težav pri prečenju, če si malo bolj spreten. Pri oknih se malo pomudimo, fotografiramo in v strmino proti Obel kamnu. Spotoma obiščem votlino v kateri sem našel (13.6.2009 ) leseno korito za lovljenje vode, ki kaplja po votlini. Korito še obstoja, ga je precej že načel zob časa. Na Obel kamnu malo spočijemo po precej hudi strmini, ki je še za povrh bila blatna in spolzka v zadnjem delu. Nadaljujemo po grebenu do Govce. Po spodnji poti nazaj proti Potočki zijalki. Ne ustavljamo se predolgo in nadaljujemo spust na izhodišče pod kmetijo Rogar.
Tu se odločimo še za Strevčevo peč in zopet nazaj proti cerkvici. Mimo cerkve skozi gozd in v strmino Strevčeve peči. Na vrhu smo pošteno preznojeni od strmine in sonca. Naredimo nekaj posnetkov in na hladno pivo Strevčeve turistične kmetije. Pošteno smo si ga prislužili!

Se bom oglasil, ker se že omenjen.
Tista gora za katero sprašuješ je Križevnik s Turnco ( skalna konica pred grebenom ).
Tista stezica je lovska pot, ki je na nekaterih mestih bolj zahtevna, kakor je pa vzpon na Raduho od Račkih vrat. Vsaj takrat je ko sva z Janezom tam hodila je bila. So jo pa pozneje lovci sanirali in mogoče je sedaj lažja?
Fotografija, ki jo prilagam je označen del, kjer je potrebno splezati na skalno polico in potem po zelo ozki polički nad prepadom okoli konice. Je pa zame bil potem spust precej zahtevnejši, bolj kot tista polička.
Na Ovčjo pot si pa prišel v zadnjem delu poti in je še kar lep del od tam nazaj proti markirani za Raduho. Tudi bolj zahteven je ta del kot ta, ki si ga prehodil ti.
Od Reberskega stanu vodi lovska pot in se priključi na markirano za Grohat. Je pa tu kar nekaj orientacijskih zank.
lp

Stanp, ta slap je čisto izven markiranih poti. Spuščal sem se po precej zahtevnih brezpotjih in vmes uporabil dele gozdnih poti. Kolikor sem opazil, da bi kje šlo direkt navzdol, sem poiskusil. V večini je bilo precej naporno, zelo strmo. Včasih je bilo potrebno tudi obrniti in nazaj. Najtežje mi je bilo poiskati sestop s prepadnih pečin na katere me je pripeljala komaj vidna pot. Uhodili so jo redki obiskovalci in poznavalci tega terena ( razgledišče). Gozdne ceste so me držale bolj na isti višini in z hojo po njih nisem izgubljal omembe vredno višincev. Sem pa spotoma odkril marsikaj novega. Najbolj me je presenetilo razgledišče na Repeljski dolini. Je sicer čisto ob cesti, če nisi pozoren lahko greš mimo in sploh ne opaziš.
lp