geppo - Zadnja sporočila

29.5.202 Sv. Juraj
V lepem sončnem jutru se zapeljemo do pokopališča - mesto Pag. Tu parkiramo, kjer se prične cesta na greben ( severno nad mestom ). Na grebenu so štiri vetrnice in oddajnik. Cesta je sprva makedamska, ko se prične strmina je naprej betonska do vrha.
V 45min ( počasne hoje ) smo na grebenu. Burja močno vleče in ne zadržujemo se dolgo.
Po modrih markacijah nadaljujemo po grebenu proti zahodu. Pot je zaradi kamenja precej zahtevna, paziti moraš vsak korak. Povzpnemo se na najvišji vrh 205m ( Sv. Juraj ), kjer so ostanki objekta in davne zgodovine. Nadaljujemo do opazovalnice, ki gleda na Paška vrata, proti zalivu Slana in plaže Malin.
Razgled nas očara!!
Pot se sicer nadaljuje do konca rta - svetilnika, mi se odločimo za spust.
Spustimo se po svoje do ceste, ki nas pripelje nazaj v mestece Pag ( na pivo ).
prehodili 9km v 3urah in 30 min
lp

10.3.2023 Renke
V meglenem jutru pri +4C parkirava ob glavni cesti v Renkah. Začneva s potjo, ki vodi na Ostrež in je markirana. Toda ne skreneva desno ampak nadaljujeva po cesti za Konjšico. Višje ko sva, več je sonca. Od daleč ugledava severni greben po katerem se imava namen povzpeti na Kumat. Hodiva po asfaltu dokler ne prideva do mesta, kjer se greben spusti do ceste. Sledi strm vzpon v brežino in kmalu sva v skali. Strmo je. Težavnost ne presega I.
Prilezeva na vrh Kumata in nadaljujeva po lepem grebenu. Snega ni več. Potem se prične greben spuščati in prideva do lepo urejene potke. Vodi naju nazaj pod grebenu in nad razbitinami pod nama, ki naju spominjajo na kamnolom. Potem po greben navzdol proti vasici Konjšica. Vmes je razgledišče z vpisno knjigo in lepim pogledom na vasico - nemarkirano!!!
Tu si vzameva čas za malico in posediva na soncu. Vmes poloviva nekaj klopov!!
Spustiva se do vasice in po asfaltirani cesti proti Ostrežu. Pod Ostrežem skreneva proti grebenu, ki vodi proti cerkvici Sv. Katarine. Tu naju ulovi nevihta, ki traja cck. 20min. Prideva do markirane poti, ki vodi na Ostrež in nadaljujeva po njej. Pri cerkvici predahneva za par minut in nadaljujeva na greben. Sonce pokuka iza oblakov le JZ je precej močan na vršnem grebenu. Pot naju vodi nad prepadimi stenami, ki se spušajo proti soteski Save, Renkami. Lepi razgledi.
Hodila cck. 7 ur. Snega ni več. Od tega je markiran greben Ostreža in pot nazaj v Renke. Ostalo nemarkirano.
lp

Jaz tam čez ne pridem ( na Škrbino ), četudi si tri kline zabijem

Fotografija 8. To je verjetno lovska pot, ki vodi od slapa pod Ojstrico, preči Škrbinski plaz in potem ob steno Krofičke se vrne nazaj na Robanovo planino. Ta je bila nekoč lepo vidna že po strugi, ki vodi do slapa ( dejaven spomladi ), ki se napaja s strme grape Ojstrice. Na tej lovski so vsaj tri solnice. Sedaj je verjetno po dveh ujmah tu vse spremenjeno. V Robanovem kotu je veliko skritih kotičkov, za katere le malokdo ve.

Osji pik sem uspešno prestal in posledic ne čutim več. Tako napadalnih os še nisem srečal in sva jo kar dobro odnesla.
lp

11.8.2025 Žvižgovec
Sin je prišel na dopust iz Španije. Kadar je v Slo. en dan iskoristva za skupni pohod v gore. Enako se podava v španske gore, ko prideva z ženo njemu v Španijo.
Moj predlog je bil Žvižgovec. Jutro je bilo toplo, brez jutranje svežine. Izbral sem to steno, ker sem vedel, da bo v jutranji senci. Vzpon je potekal brez posebnosti. Varovala so OK!
Ko prilezeva na sedlo pričnem iskati v ruševju prehod za pristop. Leta 2021 sem opravil pristop v skali in se potem boril z ruševjem do vrha. Ruševje je obrjeno proti tebi, namučil sem se. Sestop z vrha sem opravil po lažji varianti. Ko poiščem nek logičen pristop in dokaj viden ( vsaj začetek ) prehod v ruševju se pa zalomi. Ko lezeva v skali in deloma po ruševju naletiva na osje gnezdo. Iz ruševja se dvigne roj os, postane dokaj nevarno. Ose se mi zakadijo v glavo, čutim pik v zatilju. V paniki deloma izgubim ravnotežje in komaj se še ujamem, da se ne skotalim po strmini. Ta prehod opustiva in iščeva drugega, če sploh je? Imava bližje srečanje z debelim črnim gadom in si rečeva: "za danes je dovolj!" Foto gada imava, os pa ne
Vzameva si čas za počitek, jaz za hlajenje s kamnom od pika oteklega zatilja. Vrnitev nazaj v Robanov kot poteka bolj počasi. Potrebna je previdnost, ker je vse posuto z drobirjem!!! Tudi sonce naju obsije in postane vroče. Pot od planšarije pa do parkirišča se vleče. Sreča, da sem avto parkiral prej v senci gozda.
Pri Bifeju Igla se oba vrževa v svežino Savinje.
lp

Muca, katere lastnik je pred letom umrl. Kadar grem na Goro Oljko ji nesem brikete in vrečko hrane. Prepozna me že na daleč in veselo priteče naproti. Potem, greva skupaj do kmetije ( trenutno nobeden ne živi na njej ) in ji dam priboljške. Ima mladiča, ki beži in se skriva.
Te fotografije sem posnel pred dnevi. Pritekla je naproti in skupaj sva šla proti kmetiji. Naenkrat se ustavi in skoči v travo po miško. Potem greva skupaj do kmetije. Miš nese mladiču. Jaz sem ji pa ta čas pripravil hrano. Upam, da bova še dolgo tako sodelovala.
lp

Vau, lepo turo ste naredili!!!
lp

Pred leti, ko smo se vračali z Velike Babe smo si našli najlažjo varianto na vrh. Ni presegalo I.in potem po grebenu Storška do križa na koncu ( tu je malce težje ) se vrnili in spustili po mlahavih zajlah.
lp

Hvala "Sargon" za izčrpno razlago
Za napis na skali sem se mogoče napačno izrazil, da je na "skritem mestu". Zakriva ga grmovje in malokdo ga bo opazil, ko bo šel mimo. Je pa edina logična razlaga ta, kot si jo napisal. Sem višje na skali ob cesti opazil tudi neke črke? Napisane so s črno barvo, so pa že zelo isprane in nimam fotografije.
Čebeljnak, ki je nižje ob lovski opazovalnici in ta plemenilna postaja sta zelo zaščitena ( ograjena ) verjetno zaradi medveda?

Dolino sem prehodil peš, da sem jo malo bolje spoznal. Vseskozi me je mučilo vprašanje krožne poti, da se ne vračam po isti. Signal na telefonu dobiš šele tam nekje od odcepa "KOROŠICA 3,5 ure. Tako mi ni naložilo zemljevida moje lokacije in sem spregledal tudi Žegnani studenec. Cesta je globoko urezana v dolino in zaradi poraščenosti nimaš najboljšega razgleda. V slučaju, da se pripelješ do odcepa za Korošico sem se spogledoval s strmimi tratami nad traso, kjer je bil vetrolom. Tisti del sedaj res deloma neprehoden. Mogoče bom razmišljal v tej smeri, ko bodo odstranili podrtijo. Tako se izogneš hoje po celotni dolini. Drugače je sprehod po dolini lep in zelo zanimiv. Imaš kaj videti in raziskati. Je potem povratek po cesti, če si naredil turo do Korošice, Lastovca precej utrujajoč.
V tej smeri kot si mi jo opisal ti, sem tudi razmišljal, ko sem pregledoval topografsko karto. Tako podrobno kot si mi opisal sicer ne, ker premalo poznam ta konec. Nisem pa pričakoval, da je prehod nad Dovnikovim studencim, zanimivo!
še enkrat HVALA! in lep pozdrav, Zlatko

14.7.2025 Lučka Bela, Stare stale
Zadnjič sem dolino prevozil, danes prehodil. Tam nekje 5km se nabere makedam ceste ( v eno stran ). Vsega skupaj sem prehodil 17km. Ko se od makedam ceste odcepi planinska pot za katero skrbi PD Celje, so kmalu težave. Vetrolom je naredil svoje in vse leži križem, kražem. Zadnjič mi je kolega povedal, da je neprehodno in je obrnil. Ni problema, če se od markirane poti odcepiš levo ( sem postavil možica ), si v parih minutah čez. Brez težav. V zakup si vzemi, da imaš nekaj prečenja nad prepadno grapo in napake si ne smeš privoščiti.
Potem si na lepo sledljivi markirani. Markacije so sicer ponekod že zbledele, nekatere pa lepo vidne. Pa nič zato, pot je lepo sledljiva in jih niti ne potrebuješ. Vode je sedaj med potjo dovolj in je nisem popil več kot liter iz rukzoka. Pa celotna pot je bila zjutraj v senci dreves. Le zadnje pol ure nad gozdno mejo sem imel sonce. Starim stalam sem se približeval čisto potiho in opazoval svizce, ki so švigali sem in tja. Nazadnje sem se ustavil 10m ( potem že na 5m ) od lukenj in opazoval pet mladičkov v igri. Navadili so se me in eden je prišel k meni. Privoščim si počitek v senci in uživam v igrivih svizcih, ki letajo sem in tja. Povratek je bil po isti, ker še nisem poštudiral možnosti spusta od lovske koče Brežiči. Se mi je pa vlekla poovratna pot nazaj po makedam cesti do začetka doline.
Skavti so imeli kosilo in bili veseli, ker so dobili nazaj ponoči ukradeno zastavo. So pa za kazen morali stati v mrzli strugi potoka Lučke Bele
Samotna, nenaseljena ledeniška dolina. Na svoji poti nisem našel nobenega papirčka, plastenke, piksne piva - ničesar
Kljub nevihtam, ki so bile zadnja leta in so dolino razdejale se je pot zelo dobro ohranila. Lepo je sledljiva in je brez varoval. Mogoče bi v zadnjem delu kdo potreboval kakšen meter zajle, a gre tudi brez tega. Za 17km sem porabil 7ur ob tem, da sem kar precej vmes še raziskoval. Všeč mi je bilo!!
lp

Spadam med tiste srečneže, ki so imeli priložnost videti še star, originalen,že razpadajoč pastirski stan pod Utami. Takrat, do tja ni vodila shojena pot in v skali ni bilo napeljane žice za varovanje. Bilo je še vse v stanju kot davno prej. L2008 sta pričela s prenovo Fuks in Korošc. Vsa čast njima, ki sta takratno opremo znosila do tja. Živela sta v šotoru in počasi prenavljala pastirski stan. Kljub vsemu nagajanju, nasprotovanju, jima je uspelo tisto, kar sedaj hodijo vsi občudovati. Do tja je sicer več možnosti pristopa, a ta po katerem večina hodi je najlažji. Bilo je tudi nekaj poiskusov "norega" markiranja s sprejem, ki se je uspešno saniralo. Jaz sem tisti Zlatko, ki je Jureta S l. 2010 peljal po tej poti. Objavil je z mojim privoljenjem. Ni mi žal, naj še drugi vidijo lepote. Nisem pa pričakoval, da se bo z leti obisk tako povečal in da bodo med obiskovalci tudi takšni nemarneži. Zelo me moti tudi samovoljno markiranje, označevanje, prisvajanje in lastninjenje skritih kotičkov narave. Naj ostanejo čim bolj nedotaknjeni in v prvobitnem stanju tudi našim zanamcem. Upam, da se bo koga dotaknil ta zapis!
lp Zlatko Kolšek

2.7.2025 Brana, Pasje sedlo
Minilo bo leto od lanskoletnega spusta čez Pasje sedlo.Med tem se je precej spremenilo v teh koncih. Nevihtne ujme so naredile ogromno škodo. Vsepovsod je nanešenega grušča, globokih jarkov, ki so jih izdoble viharne vode in še bi lahko našteval. Vse se je spremenilo.
Namen današnjega zapisa ni opisati pot na Brano, ampak opozoriti na stanje pod SV steno Planjave. Pristop od markirane na Kamniško sedlo do Pasjega sedla je še nekako znosno. Vmes prečiš dva na novo izdobljena jarka, ki ju je naredila viharna voda. Če poznaš prehode se na drugo stran mimo stražarja še nekako prileze. Od tu se pa prične Kalvarija. Prehod skozi ruševje sem danes obrezal in se lepo sledi. Potem pa sledijo presenečenja ena za drugo. Globoki, široki, nekaj metrski jarki skozi katere se komaj prebije. Sledi nekdanje "poti" ni več. Na trenutke je od votline še lahko slediš. Večji del se moraš orientirati v tem razbitem svetu sam in če še nisi hodil in ti ni znano je bolje, da se tega ne lotiš. Lovsko pot sem precej iskal in tudi ta je težko sledljiva. Mostu, ki je prečil strugo Savinje pod parkiriščem ni več, ja pa to še najmanjši problem na celotni poti.
lp

Me veseli!
lp

Dolfi iz grabe bi lahko nadaljeval proti Pasjemu in se izognil gneče Okrešlja
lp

Moram jeseni ponovit in verjetno tudi ne bo šlo čisto brez zapleta. Nič ne škoduje, če včasih malo raziskuješ,iščeš
lp

Dolfi, potem sem jaz bil v prejšnjem življenju lovec. No, če je bil moj praded divji lovec tudi nekaj šteje
lp