Veliki Oltar, 15. 8. 2026
Dolgo pričakovani dan je naposled napočil. Veliki Oltar je gora, do katere sem si ustvaril skoraj idealizirano podobo in jo postavil med ene svojih "ultimativnih" (srednjeročnih
) gorniških ciljev. Spomnim se, kako sem pred približno tremi leti za rojstni dan dobil Habjanovo knjigo Brezpotja. Za Oltar sem sicer vedel že prej, a sem si takrat rekel: tja gor moram stopiti. Ampak - ko bom vedel, da sem temu dorasel. S kolegom, s katerim si deliva podobne interese, sva se že pred časom dogovorila, da si to turo prihraniva za pravi trenutek. In danes je bil ta dan.
Pravočasno prispeva na izhodišče avtobusa za dolino Vrat. Ob 4.30 so bila Vrata že povsem zapolnjena. Avtobus ob petih se je hitro napolnil; do zadnje postaje v Mojstrani nekateri sploh niso prišli na vrsto in so morali razočarani obrniti nazaj. Petnajsti avgust pač... Mimogrede, obveščanje o zasedenosti parkirišč ni povsem jasno: na parkirišču v Plovdovem Rovtu sta bili še cca dve prosti mesti, pa Črlovec mislim da je bil popolnoma prost.
Kakorkoli že, iz avtobusa, v katerem smo bili stlačeni kot sardine, sva v Plovdovem Rovtu izstopila le midva in še skupina treh, namenjenih proti Dovškemu Križu. Vsi drugi so se odpeljali naprej. Med turo sem tako danes večkrat pomislil na osebje na Kredarici...
Prvi del vzpona je minil brez posebnosti. V popolni samoti se vzpenjava čez Brinje, okoli pol devetih pa začne pritiskati vročina. In res je bil vroč dan. S seboj sem imel skoraj štiri litre tekočine, pa mi je je do sestopa vseeno zmanjkalo. Z dodatno zalogo me je proti koncu vročega sestopa rešil kolega, ki bolje prenaša vročino kot jaz.
Na Jezerih se pasejo ovce. Ampak ne čisto običajne ovce; bolj takšne, kot bi pobegnile iz risanke Bacek Jon.
Rinile so v nahrbtnike, lizale prepotene noge in grizle paščke na palicah. Še odgnati se jih ni dalo. Pravi organizirani ovčji kaos!
Nato veselo naprej. Ker je bila domača naloga temeljito opravljena, s prehodi ni bilo nobenih težav. Skala do sedla Grlo je precej bolj kompaktna, kot sem pričakoval. Seveda je treba na celotni poti paziti na naložen grušč. Ko sva dosegla greben, sva nadaljevala nekoliko previsoko, kar je bil zame morda najbolj siten detajl s ture. Pri vračanju sva se držala nižje, kjer je hkrati pravilen prehod. Če si dovolj pozoren, se lepo vidi optimalno prečenje.
Vršni vzpon ni od muh. Je zahteven in zahteva nenehno zbranost, tako zaradi terena kot zaradi orientacije. Možicev je dovolj in zelo olajšajo napredovanje. Brez možicev bi bilo veliko bolj zahtevno. Ko se je meni začelo že nekoliko vleči, sva zagledala prehod na greben. Najprej sem šel preveriti desno varianto z obvozom, da pri sestopu ne bi bilo kakšnih presenečenj. Ko sem se prepričal, da je tam vse jasno, sem se vrnil, nato pa sva za veliki finale splezala na greben po razčlembi v plati pod sidriščem. Izjemna zadeva! Vršni grebenček je tako sladek, da je bil prekratek. Z veseljem bi ga podaljšal za nekaj deset metrov. Kmalu stopiva na vrh in si čestitava. Dolgo uživava v trenutku in občudujeva razglede v brezhibni 360-stopinjski panorami brez enega samega oblačka.
Sestop je minil brez težav. Počasi in previdno. Končni sestop z Grla je navzdol šel morda še lažje kot pot navzgor, ker sva bila do takrat že lepo »vplezana« in privajena terena. Melišča so minila kot bi mignil, sledil je še kratek obisk bivaka in hiter sestop v dolino, kjer sva skoraj na minuto nenačrtovano ujela avtobus za nazaj. Včasih preprosto pride tisti pravi dan, ko se stvari odvijejo same od sebe.
Tokrat sem tudi razvozlal pravilno smer sestopa po koncu melišč pod Bivakom II. Ko se z glavnega melišča spustiš levo in prečiš gozd, je treba na koncu naslednjega kratkega melišča zaviti desno, ne levo. Hakeljc je v tem, da je tudi levo shojeno in te potem odpelje v zagamano grapo. Ob pravilnem odcepu desno pa zgleda, kot bi bil grušč naplavljen od ujme, a če malo bolje pogledaš, se v gozdu pokaže možic.
Na koncu ture z zadovoljstvom ugotavljava, da je bila tura polni zadetek in nekako ravno pravšnja za trenutno raven izkušenj ter psihofizične pripravljenosti. Navdušena in ponosna!
P.S. Pivo po turi se je danes prileglo kot že dolgo ne...
Lep gorniški pozdrav.