Mala Martuljška Ponca, 14.6.2026
Danes je bil zame eden tistih dni, ko se uresničijo sanje. Na to turo sem se "pripravljal" praktično dobri dve leti. Postopno sem stopnjeval cilje, da bom nekoč pripravljen stopiti tudi na takšno goro, kot je Mala Martuljška Ponca. Čas je dozorel in me je gora danes ljubeznivo sprejela.
Izbral sem smer čez Kotle, tako za vzpon kot za sestop. Kljub rahlemu nemiru pred turo, večjih težav ni bilo. No ja, razen zatikanja cepina na rukzaku v ruševje — ampak do konca ture sem se zverziral tudi v tem.
Moram pa priznati, da bi brez možicev zelo težko našel začetek potke, ki se odcepi iz hudournika. Pri prehodu iz Spodnjega v Srednji Kotel sem šel po levi varianti. Med vzponom sem si ogledoval tudi možnost prehoda z zahodne strani, a že od daleč deluje precej resno.
Ko se ob izhodu iz Zgornjega Kotla odpre pogled na melišča in Martuljške prvake, srce res zaigra. Težko opišem, kako zelo sem užival — mislim, da sem del poti prehodil kar v nekakšnem transu.
Od tam naprej sem nadaljeval levo po grebenu, da bi se izognil meliščem, čeprav to sploh ne bi bilo nujno, ker so bila spodaj še lepa snežišča. Sem jih s pridom izkoristil za nazaj. Na grebenu je eno zanimivo mesto, kjer se je treba spustiti v škrbino in nato spet malo poplezati. Od zgoraj ne izgleda ravno nedolžno, a večjih težav vseeno ni bilo. Je pa greben mestoma zelo krušljiv, zato je potrebna precejšnja previdnost.
Po snežišču je seveda obvezna zimska oprema. Jaz sem si pomagal še s palico. Plezanje od sedelca do vrha se mi ni zdelo preveč zahtevno, tudi ob sestopu ne. Seveda, če veš, kaj delaš. Skala je kompaktna, oprimkov in stopov je dovolj. Na začetku visi tudi vrv, če bi jo kdo potreboval. Osebno potrebe po tem nisem čutil.
Na vrhu je kar konkretno pihalo. Na Špiku sem opazil kakšne štiri ljudi. Vpisna knjiga je lepo urejena in v dobrem stanju; zadnji vpis je bil okoli 20. maja.
Sestop čez Kotle se mi (če je suho, tako, kot je bilo danes!) ne zdi bav-bav — potrpežljivo in počasi, pa gre. Vmes sem se poigraval z mislijo, da bi poskusil s sestopom mimo Treh macesnov, a bo to ostalo za kdaj drugič. Bi se raje s to potjo seznanil najprej ob vzponu.
Razen dveh alpinistov, ki sta zjutraj šla nekam naprej v smeri bivaka pod Špikom, na turi nisem srečal žive duše in je bila gora danes samo moja.
Zadovoljstvo na vrhuncu.
Treba je tudi povedati, da brez opisov in slik tukaj na hribi.net ne bi šlo tako gladko, tako da se zahvaljujem za koristne prispevke.