bos - Zadnja sporočila

Smo se družinsko podali na Brač, da bi ga spoznali še malo drugače. Za začetek smo prehodili štiri etape, več informacij o celotni poti pa na Camino Brač.
Za prehojene etape lahko rečem, da večinoma potekajo po makadamskih cestah, nekaj se hodi tudi po glavnih asfaltnih cestah, bolj malo pa po gozdnih poteh. Oznake poti so večinoma po tleh v smeri etape, ker smo hodili tudi v kontra smeri kakšno etapo, je bila orientacija zahtevnejša oz. priporočam naloženo GPS sled celotne poti. Nikjer nismo zasledili kakšnih smernih tabel poti in tudi v večjih krajih ne kakšnih info tabel celotne poti.
Vsi žigi poti se nahajajo v TIC-ih po krajih, ki pa so večinoma odprti med tednom med 9. in 14. uro, tako imajo v Milni svoj žig, na Bolu imajo Blaco, Zlatni rat in Bol, v Sumartinu imajo Povlja, Sumartin in Selca ter v Sutivanu imajo svoj žig.
Celotna pot poteka iz kraja v kraj ter tako spoznaš veliko zanimivih krajev in ostalih zanimivosti ob poti.
Logistiko smo reševali kar sami, zato smo vzeli zraven eno kolo, da sem se na izhodišče hoje potem vrnil po avto.
Prehodili smo približno polovico poti od skupno 158 km, ostalo pa naslednjič, saj če nekaj začneš, moraš tudi dokončat!

Mesto nesrečne ljubezni, mesto mostov, mesto zvonikov in mesto odbojke, trenutno ene najboljših na svetu, katere del sta tudi naša Rok in Uroš.
Če se po hribovsko izrazim sta bolj Kobanca kot Pohorca, eden je celo pravi Slovenec, drugi je pa moral ostati doma, ko smo se podali na vrh naše domovine, ker ni želel opraviti pripravljalnega treninga.
Mariborčan in Hočan sta v domačih klubih v mlajših kategorijah osvojila vse, nato sta skupaj združila moči v Mariboru in po dolgih letih vrnila naslov v Maribor. Potem sta se podala v tujino vsak svojo pot in letos sta se spet znašla skupaj v Veroni, kjer je potekala zaključna prireditev olimpijskih iger, žal pa zato nismo mogli vstopiti v areno, razlog več za vrnitev.
V kolikor se podajate v gore blizu Verone si le vzemite čas za ogled mesta, ki skriva marsikaj ...

Krasen krog in čelado dol za prehojeno.

"Težko, da bi v naši deželi našli tanjšo goro kot je bavški Pihavec, tako vrtoglavo navpik se spuščata obe steni z ostrega grebena. Neprekosljiva podoba alpske divjine." (Tine Mihelič)
Mislim, da ste že vse povedali o tem izjemnem grebenu. Včeraj sem se prepustil vodenju in sem tako lahko, brez misli na vse tehnične in orientacijske težave, v miru užival v nepozabnem dnevu.

Tone, krasno po manj znanih, a zanimivih vrhovih.

... ravno to sem si mislil, ko sem gledal vse, ki so danes hodili prespat v koče okrog Triglava

Včeraj in danes sva se z mlajšim sinom podala v triglavsko kraljestvo.
Že ob prihodu v Krmo me je presenetila gneča pločevine, so eni danes imeli obvestila, ker so parkirali na travi. No, gneča je bila vsepovsod, po cesti, na poti, v kočah, na vrhu.
Še najlepše je bilo hoditi po poti od Prgarce do Staničevega doma, kjer so nama družbo delali samo svizci in krave. Po zanimivem sončnem zahodu tudi zjutraj pozdraviva sonce in v gneči Kredarice pozajtrkujeva. Do Malega Triglava najdeva tudi nekaj samote za kakšno slikico, na vrhu pa v vrsto za obvezni spominski posnetek.
Sestopiva proti Planiki in nazaj v Krmo, kjer je krožil helikopter.
Vreme idealno za hojo, nekaj vetra, a ne preveč, kasneje izvem, da je boljše razglede pokvaril puščavski pesek.
Pa še nekaj o cenah v kočah, na Staniču ričet in pasulj z mesom 14 € in dobiš zraven kruh, štruklji 14 €, jabolčni zavitek 7 €, na Planiki golaž 18 € (4 kosi mesa) in kranjska klobasa 14 €, oboje brez kruha, kos kruha 1 €, hišna sladica (grmada in panakota) 8 €, na obeh kočah isotonik 7,5 € ... doživetje s sinom pa neprecenljivo.

Tone, lepo izkoriščen dan.
Si med prvimi preizkusil obnovljeno pot.

Kljub predčasnemu zaključku čestitke za prehojeno pot.
Sam dobro vem, kako je to, saj moje nadaljevanje še tudi čaka, enkrat ni časa, drugič vreme ne sodeluje, tretjič greš raje kam drugam v gore, ... Potem so tu družinske obveznosti, ko misliš, da bo poleti največ časa, te takrat otroci najbolj potrebujejo ...
Pot bo počakala, naš čas še bo prišel in srečno vsem na SPP!

Obljuba dela dolg.
Tokrat sem med družinskimi počitnicami malo raziskoval peš in malo s kolesom. Prvo sem šel do Čunskega s kolesom in je ob cesti kar nekaj oznak, seveda pa sem drugi dan skupaj z mlajšim sinom preveril tudi ob morju 9. etapo. Žiga nisem videl ne ob cesti, ne ob morju. Do kampa Poljana ni težav, potem pa je vse do zaliva Za Osirom res težka kamnita obalna pot, če je to pot, oznake so še vidne, na enem delu so prebarvane z rdečo barvo. Po moje so pot prestavili zaradi težavnosti, ker v Čunskem ne vidim težave glede dostopa proti obali.
S prijateljem sva prehodila še 10. etapo, če začneš zgodaj si večinoma v senci, najverjetneje ena lepših, ker si večinoma ob morju, edina manjša nejasnost z oznakami je med zalivoma Sunfarni in Krivica.
V Mrtvaško sem tokrat šel samo s kolesom, se nabere kar višincev, ker je mlajši sin rekel, da bi drugo leto šel še zadnjo etapo in seveda z ladjico na Ilovik.

Zadnji dan kratkega oddiha smo se v hladu Martuljka povzpeli do zgornjega slapa.
Ob prihodu v vročo dolino, pa smo se še osvežili v Savi Dolinki pred odhodom domov.

Čeprav v najini knjižici STKP ni žiga Aljažev dom v Vratih, smo drugi dan naših družinskih počitnic namenili zadnjemu delu 5. etape, ki je bil kasneje dodan celotni trasi STKP.
Iz Gozd Martuljka v Vrata in nazaj se je nabralo cca. 40 km, tudi 25 % vzpon je v Vrata, ki je s kolesom bolj strm, kot z avtom, a najmlajši je vseeno užival, saj rad kolesari.

Smo se družinsko podali za tri dni v Gozd Martuljek.
Najmlajši si je za prvi dan zaželel Mangart po Slovenski poti, a je žal odpadel zaradi požara, zato pa smo malo spoznali Mežaklo.
V vasi Kočna smo pustili kolesa, da smo se lahko na koncu zapeljali z njimi na izhodišče.
Zanimiva pot, primerna za vsakogar, priporočam tudi vzpon na vrh Obranca, ki je malo s poti, a ponudi krasne razglede.

Lepo in zanimivo ... sem si že nagledal, samo odpravil se še nisem.

Včeraj v idealnem vremenu za hojo izpolnim željo mlajšemu sinu.
Dopoldan so naju hladili oblaki, popoldan pa rahel veter in senca pri sestopu.
Pot je normalno prehodna, ljudi je bilo malo, celotno pot navzdol sva hodila sama v družbi z gamsi, ki so se mirno pasli, zato je začuda včeraj bivak sameval na popoldanskem soncu.
Mali princ in kraljica ... neprecenljiv spomin za vedno.

Lepo zahtevno turo sta si izbrala, bravo obema!

Slika 32 - smo prečili do konca, vidno manjše sedelce, levo neimenovana kota, potem pa smo šli desno navzgor po grapi lepo s palicami do strehe Rjavine.