bos - Zadnja sporočila

Smo se družinsko podali na Brač, da bi ga spoznali še malo drugače. Za začetek smo prehodili štiri etape, več informacij o celotni poti pa na Camino Brač.
Za prehojene etape lahko rečem, da večinoma potekajo po makadamskih cestah, nekaj se hodi tudi po glavnih asfaltnih cestah, bolj malo pa po gozdnih poteh. Oznake poti so večinoma po tleh v smeri etape, ker smo hodili tudi v kontra smeri kakšno etapo, je bila orientacija zahtevnejša oz. priporočam naloženo GPS sled celotne poti. Nikjer nismo zasledili kakšnih smernih tabel poti in tudi v večjih krajih ne kakšnih info tabel celotne poti.
Vsi žigi poti se nahajajo v TIC-ih po krajih, ki pa so večinoma odprti med tednom med 9. in 14. uro, tako imajo v Milni svoj žig, na Bolu imajo Blaco, Zlatni rat in Bol, v Sumartinu imajo Povlja, Sumartin in Selca ter v Sutivanu imajo svoj žig.
Celotna pot poteka iz kraja v kraj ter tako spoznaš veliko zanimivih krajev in ostalih zanimivosti ob poti.
Logistiko smo reševali kar sami, zato smo vzeli zraven eno kolo, da sem se na izhodišče hoje potem vrnil po avto.
Prehodili smo približno polovico poti od skupno 158 km, ostalo pa naslednjič, saj če nekaj začneš, moraš tudi dokončat!

Mesto nesrečne ljubezni, mesto mostov, mesto zvonikov in mesto odbojke, trenutno ene najboljših na svetu, katere del sta tudi naša Rok in Uroš.
Če se po hribovsko izrazim sta bolj Kobanca kot Pohorca, eden je celo pravi Slovenec, drugi je pa moral ostati doma, ko smo se podali na vrh naše domovine, ker ni želel opraviti pripravljalnega treninga.
Mariborčan in Hočan sta v domačih klubih v mlajših kategorijah osvojila vse, nato sta skupaj združila moči v Mariboru in po dolgih letih vrnila naslov v Maribor. Potem sta se podala v tujino vsak svojo pot in letos sta se spet znašla skupaj v Veroni, kjer je potekala zaključna prireditev olimpijskih iger, žal pa zato nismo mogli vstopiti v areno, razlog več za vrnitev.
V kolikor se podajate v gore blizu Verone si le vzemite čas za ogled mesta, ki skriva marsikaj ...

V okviru mladinskega planinskega tabora v Ribjeku sem za par dni obiskal sina za njegov rojstni dan in sem se skupaj z njimi malo sprehodil po okolici.
Prvi dan smo se s prelaza Strma Reber povzpeli na Firstov rep in rob Loške stene, nadaljevali smo na Cerk in nazaj do izhodišča.
Drugi dan sem se sam sprehodil iz Osilnice do izvira Kolpe in nazaj.
Zadnji dan pa smo šli kar iz tabora do Bezgarske planine oz. Šajbnika in nazaj.
Zanimive poti ob Kolpi, ki pa nimajo veliko obiska.

Markacije so pri sestopu lepo vidne, se pa predvsem na začetku vidi, da ni veliko prometa.

Nekajkrat sem jo prehodil po točkah, nikoli pa ne zares po celotni trasi in tako je spet postala pomembna pot, ker cilj je še daleč.
Za začetek sem prehodil pot iz Maribora čez Pohorje, Uršljo goro, Smrekovec in Raduho v Robanov kot.
Po začetnem vzponu do Mariborske koče, kjer se še po moje novi oskrbnik ni najboljše znašel, nadaljujem do Ruške koče, ki je že bolj nedeljska gostilna, kot prava planinska koča. Sledi spust v hladni Šumik in rahel vzpon na Klopni vrh, kjer žig varuje milijonska vojska. Do Koče na Pesku, ki jo obnavljajo, srečam divjo svinjo, a se me je ona bolj ustrašila, kot jaz nje. Vseeno se pri koči lahko dolije voda in nato sledi vzpon do Lovrenških jezer, ki jih sedaj krasijo lokvanji. Po spustu in vzponu sem že na Jezerskem vrhu, vmes si še ogledam lokvanje na Ribniškem jezeru, in že vidim po novem eno najdražjih planinskih koč pri nas. Čeprav je cena s popustom PZS za skupna ležišča 32 €, lahko vse ostalo samo pohvalim, zelo dobra hrana in po tušu si tudi skoraj kot nov. Ribniška koča ti ponudi tudi sončni zahod in vzhod.
Rana ura, zlata ura in po rahlem vzponu že lahko na Črnem vrhu opazujem gamse pri jutranji paši. Po spustu sledi Grmovškov dom, od njega je sicer ostal samo še žig SPP, ostalo pa ni, da ni. Po vzponu na Kope, pa že lahko pogledam proti Uršlji gori in Raduhi tam daleč zadaj na obzorju. Nadaljujem mimo Partizanskega doma proti zadnji koči na Pohorju, kjer si privoščim dober borovničev zavitek, nato pa skozi dolinski pekel do Poštarskega doma na hladno pijačo. Po strmem vzponu sem na Uršlji gori, kjer ob 15. uri ni več gneče in tudi ne več kaj veliko za pojest. Sledi strm spust in dolga hoja po cesti do Slemena, kjer tudi obnavljajo dom, zato grem hitro dalje. V prijetni senci gozdov proti večeru le prispem do Doma na Smrekovcu s prijazno oskrbnico. Tudi tukaj se je možno stuširati in svež zakorakati v nov dan.
Jutranje ogrevanje je ravno pravšnje po dokaj ravnem terenu, kjer pozdravim krave na jutranji paši in dva pohodnika, ki sta zgrešila hrib, tak je, če se slabo pripraviš in zaupaš samo tehnologiji. Pri Koči na Travniku pozajtrkujem in že nadaljujem proti Koči na Loki na borovničeve štruklje. Čeprav od koče štartam z mladino ob največji vročini in že z nekaj km v nogah, me presenetljivo do vrha nihče ne prehiti. Sestopim na Grohat na odličen ciganski golaž, bi lahko še enega, samo potem ne vem, če bi lahko normalno sestopil, vmes je tudi kakšen vzpon, v dolino. Prvi del sestopa je kar zahtevno prečenje z opozorilom o aktivnem podoru, drugi del pa strm sestop do glavne ceste. Se sprehodim še te po cesti do Robanovega kota, kjer bom naslednjič nadaljeval, a to je že nova zgodba ...

Od Mešenika do Kamniškega Dedca sem že bil, danes od Staničevega vrha, torej mi sedaj še manjka Kamniški Dedec - Staničev vrh za cele Zeleniške špice.
Sem se danes prepustil vodenju, gneče ni bilo, razen pri osvežitvi v tolmunih.

Felix, poglej tukaj, si lani komentiral.

Ob poti na Pag smo se malo sprehodili skozi Senj ter zaplavali v najlepši uvali pod Velebitom.
Nato smo spoznavali kamp Šimune, obiskali skrajno točko otoka in opazovali zahod ter vzhod iz najvišje točke.
Sam sem opravil prečenje Šimuni - Sv. Vid - Pag, pot po grebenu je slabo vidna in kar zahtevna, je pa zato kar dobro označena, zato samo pozorno od oznake do oznake.

Krasno Tone, vedno znova presenetiš.

Tone, torej si najprej odtekel in se še potem sprehodil ... čelado dol.

Idealen dan za obisk Aljaža, če pozabim na šest delovnih odsekov AC od doma do izhodišča.
Kakšen mir je bil danes, srnice so se pasle, svizci so tekali in si žvižgali, belka in kozoroginja sta se nastavljali objektivu in rožice so veselo rastle.
Temperatura za hojo idealna, zjutraj malo oblačno do Konjskega sedla, sneg v Kurici in prvi vzpon od Planike, zimske opreme nisem uporabil, na grebenu je ob vzponu iz Vrat malo vleklo, na vrhu pol ure v samoti, potem Slovak, Poljak in štirje Čehi.

Krasno, res bi bil greh, če imaš čas.

Za tri dni sva se podala na Primorsko.
Avto sva pustila na parkirišču v vasi Skadanščina in po cca. 10 km sva bila v Krvavem Potoku, kjer sva se na 6. km priključila na 15. etapo. Etapa poteka po asfaltnih in makadamskih cestah, najtežji je spust s Socerba po slabi poti do Ospa. Prvi dan sva zaključila malo s trase v Izoli.
Drugi dan preko Strunjana zaključiva v Piranu 15. etapo in se podava naprej po 16. etapi. Ko zapustiva gnečo obmorski mest, kolesariva po dolini reke Dragonje v samoti vse do konca etape v Marezigah, kjer pa spet padeva v gnečo. Sledi še nadaljevanje po 17. etapi do Podpeči, kjer sva prespala, še prej pa sva zelo dobro jedla v Hrastovljah.
Zadnji dan je sledil še vzpon na Slavnik, kjer je konec 17. etape in spust po začetnem delu 18. etape. Najbolj strm je bil vzpon na Slavnik v srednjem delu, zato pa je bil spust do najinega izhodišča prav prijeten.
Žigi so vsepovsod, če ni STKP, pa je od PZS.
Preživela sva tri krasne dni, na koncu seveda utrujena, a zadovoljna, saj sva spoznala ta del naše lepe Slovenije še malo drugače.

Ju nisem zasledil.

Danes smo šli s cicko čez Savo in po Škratovi dolini na vrh. Ob sestopu še na Nebeško goro.
Cicka je OK, poti so normalno prehodne, razgledi pa so danes bili.
Potem so šli še šteti palčke in pogledati slapove Poharjevega grabna.

Danes s prijateljem, pravnukom znamenite klopce, malo po Golteh.