bos - Zadnja sporočila

Družinske morske počitnice smo preživeli na Malem Lošinju in en dan sem prehodil pot Čunski - Polanža - Peski - Veli Križ - Kalčič - Počivalice - Sv. Nikola - Televrin - Pl. dom Sv. Gaudent - Osor.
Na sami poti sem zraven planinskih oznak srečal tudi oznako z modro lomljeno črto in rdečo piko, šele na Televrinu, kjer je tudi žig poti, pa sem ugotovil, da gre za pot Via Apsyrtides.
Na povezavi je celotna pot lepo opisana po etapah in sedaj, ko sem prehodil najtežjo 8. etapo, bodo mogoče še kdaj prišle na vrsto ostale etape, ko bomo kdaj spet tukaj na morju.

Smo se družinsko podali na Krk, da bi ga spoznali še malo drugače. Za začetek smo prehodili prve tri etape, ostale še sledijo, več informacij o celotni poti pa na Camino Krk.
Za našo celotno pot lahko rečem, da je lepo označena in poteka po asfaltnih, makadamskih in gozdnih poteh z manjšimi vzponi in spusti. Prvo nočitev smo imeli malo s poti v vasici Linardići, vendar je ogrevan bazen odtehtal tisti dodaten kilometer vzpona in nato drugi dan sestopa nazaj do trase, ki smo se je vse tri dni načrtno držali, čeprav so možne bližnjice, samo zakaj bi potem hodili po Camino Krk.
Vse ostale tri nočitve smo imeli v Malinski, tako da smo potem po treh dneh hoje še malo uživali in seveda se še vrnemo, saj nas čakajo še štiri zanimive etape.

Včeraj, na dan prvega pristopa leta 1778, se skupaj s starejšim sinom podava na vrh po poti Krma - čez Kurico - Konjsko sedlo - Planika - Gorjanska pot - Triglav - Kredarica - Krma.
Sončno vreme je zdržalo, kot je bilo napovedano do 11. ure, potem se je zabasalo, ljudi iz različnih držav veliko, stati spet skupaj s sinom na vrhu po 9. letih pa neprecenljivo.

Otroci so zrasli, tako da smo danes šli po št. 2 oz. po daljši pohodni poti.
Pri tabli (slika 2 prejšnja objava) smo šli v levo po makadamski cesti in smo pot prehodili v smeri urinega kazalca. Celotna pot je normalno prehodna, vendar je v tej smeri dokaj slabo označena.
Lep dopoldanski sprehod pred kosilom.

Med družinskim oddihom v Gozd Martuljku sem peljal starejšega sina na ferato, da se je malo razmigal.

Tokrat smo med družinskim oddihom malo kolesarili po 5. etapi od 33. km poti v Radovni (križišče, ko se pot z makadama spusti na asfalt, blizu oznake 9. km v Radovni), tam smo parkirali avto, do Kovinarske koče v Krmi in dalje do Slovenskega planinskega muzeja. Ker v moji izdaji knjižice STKP ni Aljaževega doma v Vratih smo potem nadaljevali po trasi 6. etape do Gozd Martuljka po kolesarski stezi. Naslednji dan pa skozi Kranjsko Goro in Krnico do Mihovega doma na zasluženo kosilo.

Danes smo se spet hladili v pohorskih gozdovih. Parkiramo na Šumiku in takoj v levo po kolovozu do prihoda na cesto pod Matevževim vrhom, ki se potem priključi na cesto Šumik - Osankarica ter dalje ob potoku Črnava do Črnega jezera že po znani poti. Nadaljujemo do Osankarice in dalje do kraja poslednjega boja Pohorskega bataljona ter nato po markirani poti nazaj na Šumik in krog je sklenjen.
Razen na poti Črno jezero - Osankarica, kjer je bilo veliko ljudi, smo hodili v samoti, ob vodi je bilo prav prijetno hladno, na Šumiku pa vsi piknik placi zasedeni.

Na Jalovcu, hvala za odgovor.

Najlepši princ Julijcev je lepo sprejel našega malega princa za zaključek Slovenske planinske poti.
V torek je po dolgi vožnji sledil vzpon iz Zadnje Trente do Zavetišča pod Špičkom, kjer smo prespali. Oskrbnik se trudi v skromnih razmerah, brez elektrike in trenutno tudi brez vode, poskrbeti za vse. Zraven mu dela družbo prijazna psička Roxy in divje živali, največ dela ima s kačami.
Včeraj smo v prekrasnem jutro nadaljevali pot na vrh, na katerem smo sami uživali v razgledih.
Celotna pot od izhodišča do vrha je lepo označena in normalno prehodna.
Ko smo se prebili čez Vršič, pa smo vroč poletni dan zaključili z osvežitvijo v Jasni.

Po levi in potem od zadaj na vrh.

Včeraj sem se prepustil vodenju po grebenu Nizki vrh - Špičica - Skutnik - Oltar - V. Jelenk - Zagorelec - Mali Zagorelec - Šmihelovec, saj sem ocenil, da bi to bilo v lastni režiji pretežko izvedljivo.
Dan izkoriščen do popolnosti v tej divjini nad Zadnjo Trento.

Krasno.
Lepo odkrivata gore pri naših severnih sosedih.

Drago, mogoče sem se narobe izrazil, saj je težko nekomu, ki ga ne poznaš, odgovoriti na vprašanje ali je potreben ...

Po pravilih, glede na to, da gre za zelo zahtevno pot, je obvezen. Seveda pa jih veliko hodi brez oz. se vsak sam odloči glede na svoje znanje in izkušnje.

Navadno ga nosi, ker smo pa šli en dan gor in dol, pa sem mu malo prizanesel, da je bolj sproščeno hodil.
Tone, ta Koles mi ni sedaj najbolj jasen, glede na višino, ki jo ti navajaš na sliki, ne more biti ta sosed 105 m nižji, napisal si sicer tudi 5 m nižji, če pogledam zemljevid na tej strani in na moji aplikaciji pa piše 2467 m ter je lociran tam, kot sem jaz napisal
Tega po tvoji razlagi sem tudi slikal ...

Tone, so pa zaradi cunamija in samosprožilca slikice lepše.

Včeraj je naš enajstletnik šel po zadnji žig SPP v KSA, krušljiva gospa ga je lepo sprejela.
Po kar dolgi vožnji se ob plačilu 10 € (mislim, da je plačilo možno samo s kartico) pripeljemo v Ravensko Kočno in potem mimo Češke koče na vrh. Mislim, da je sama pot vsako leto bolj krušljiva, preduh pa tudi vedno bolj ozek.
Na vrhu nas je bilo kar nekaj, ni pa bilo gneče, kot pri koči, kjer smo ob povratku komaj ujeli še kakšno jed.
Dan je bil idealen za hojo in tudi z razgledi ni skoparil.