bos - Zadnja sporočila

Smo se družinsko podali na Brač, da bi ga spoznali še malo drugače. Za začetek smo prehodili štiri etape, več informacij o celotni poti pa na Camino Brač.
Za prehojene etape lahko rečem, da večinoma potekajo po makadamskih cestah, nekaj se hodi tudi po glavnih asfaltnih cestah, bolj malo pa po gozdnih poteh. Oznake poti so večinoma po tleh v smeri etape, ker smo hodili tudi v kontra smeri kakšno etapo, je bila orientacija zahtevnejša oz. priporočam naloženo GPS sled celotne poti. Nikjer nismo zasledili kakšnih smernih tabel poti in tudi v večjih krajih ne kakšnih info tabel celotne poti.
Vsi žigi poti se nahajajo v TIC-ih po krajih, ki pa so večinoma odprti med tednom med 9. in 14. uro, tako imajo v Milni svoj žig, na Bolu imajo Blaco, Zlatni rat in Bol, v Sumartinu imajo Povlja, Sumartin in Selca ter v Sutivanu imajo svoj žig.
Celotna pot poteka iz kraja v kraj ter tako spoznaš veliko zanimivih krajev in ostalih zanimivosti ob poti.
Logistiko smo reševali kar sami, zato smo vzeli zraven eno kolo, da sem se na izhodišče hoje potem vrnil po avto.
Prehodili smo približno polovico poti od skupno 158 km, ostalo pa naslednjič, saj če nekaj začneš, moraš tudi dokončat!

Mesto nesrečne ljubezni, mesto mostov, mesto zvonikov in mesto odbojke, trenutno ene najboljših na svetu, katere del sta tudi naša Rok in Uroš.
Če se po hribovsko izrazim sta bolj Kobanca kot Pohorca, eden je celo pravi Slovenec, drugi je pa moral ostati doma, ko smo se podali na vrh naše domovine, ker ni želel opraviti pripravljalnega treninga.
Mariborčan in Hočan sta v domačih klubih v mlajših kategorijah osvojila vse, nato sta skupaj združila moči v Mariboru in po dolgih letih vrnila naslov v Maribor. Potem sta se podala v tujino vsak svojo pot in letos sta se spet znašla skupaj v Veroni, kjer je potekala zaključna prireditev olimpijskih iger, žal pa zato nismo mogli vstopiti v areno, razlog več za vrnitev.
V kolikor se podajate v gore blizu Verone si le vzemite čas za ogled mesta, ki skriva marsikaj ...

Sva se podala za dva dni nadaljevati najino pot.
Zjutraj naju je v Ajdovščini pozdravila burja, kjer sva se pri Hiši mladih priključila na 13. etapo. Etapa poteka po asfaltnih in makadamskih cestah ter kolovozih, na par mestih za naju ni bila vozna v tej smeri zaradi strmine in veliko kamenja. Prvi dan sva še nadaljevala po 14. etapi do Komna, kjer sva prenočila pri zelo znani gospe s TV.
Drugi dan sva nadaljevala po 14. etapi, ki je najverjetneje ena izmed tehnično najlažjih in najlepših za kolesarit. Le na koncu postreže s strmim vzponom na Kokoš, vendar je cesta do vrha v dobrem stanju. Sledil je le še spust po začetnem delu 15. etape in že sva bila v Krvavem potoku, ki sva ga že poznala, saj sva nadaljevanje proti morju že prevozila.
Žigi STKP na tem delu so, je pa na Kokoši potreben zamenjave. Priporočam sled poti, saj ni najboljše označen ta del STKP.
Preživela sva dva krasna dneva na Krasu, ob vseh lepotah seveda izstopata Štanjel in Lipica. Če sva na Trstelju ob koči lahko uživala ob prijetnem vzdušju zanimivega oskrbnika, pa za Kočo na Kokoši lahko samo rečem, da so zagotovo zelo pridni in dobro delajo glede na nepopisno gnečo.

Včeraj po poti Vrata - Sovatna - Turn pod Stenarjem - Spodnji Stenar - Stenar - Križ - Bovški Gamsovec - Luknja - Vrata.
Pot na Turn pod Stenarjem približno po zgornji objavi. Najzahtevnejši je strmi spust po travah, mogoče bi se to ramo dalo celo obiti po desni strani, kot sem gledal od daleč z obeh strani. Zdaj kateri je glavni vrh težko rečem, ker meni kaže višino 2177 m, zato sva obiskala vse špice.
Nadaljevanje je lepo poplezavanje do Spodnjega Stenarja. Potem pa sva še malo obiskala markirane vrhove, saj je bil krasen dan za hojo in razglede.
Če je bilo zjutraj parkirišče okrog 6. ure že skoraj povsem polno, pa je bilo na markiranih poteh malo ljudi, na prvih dveh vrhovih pa sva seveda uživala v samoti.

Danes družinsko s prelaza Weinebene po grebenu do vrha in povratek pod grebenom mimo koče Grillitschhütte.
Bil je lep dan brez velike gneče, trenutno je glavna rdeča barva.

Krasno Tone, je slovenska napoved bolj držala kot norveška.

Tone, krasno izkoriščaš lepe dneve.

Krasen krog in čelado dol za prehojeno.

"Težko, da bi v naši deželi našli tanjšo goro kot je bavški Pihavec, tako vrtoglavo navpik se spuščata obe steni z ostrega grebena. Neprekosljiva podoba alpske divjine." (Tine Mihelič)
Mislim, da ste že vse povedali o tem izjemnem grebenu. Včeraj sem se prepustil vodenju in sem tako lahko, brez misli na vse tehnične in orientacijske težave, v miru užival v nepozabnem dnevu.

Tone, krasno po manj znanih, a zanimivih vrhovih.

... ravno to sem si mislil, ko sem gledal vse, ki so danes hodili prespat v koče okrog Triglava

Včeraj in danes sva se z mlajšim sinom podala v triglavsko kraljestvo.
Že ob prihodu v Krmo me je presenetila gneča pločevine, so eni danes imeli obvestila, ker so parkirali na travi. No, gneča je bila vsepovsod, po cesti, na poti, v kočah, na vrhu.
Še najlepše je bilo hoditi po poti od Prgarce do Staničevega doma, kjer so nama družbo delali samo svizci in krave. Po zanimivem sončnem zahodu tudi zjutraj pozdraviva sonce in v gneči Kredarice pozajtrkujeva. Do Malega Triglava najdeva tudi nekaj samote za kakšno slikico, na vrhu pa v vrsto za obvezni spominski posnetek.
Sestopiva proti Planiki in nazaj v Krmo, kjer je krožil helikopter.
Vreme idealno za hojo, nekaj vetra, a ne preveč, kasneje izvem, da je boljše razglede pokvaril puščavski pesek.
Pa še nekaj o cenah v kočah, na Staniču ričet in pasulj z mesom 14 € in dobiš zraven kruh, štruklji 14 €, jabolčni zavitek 7 €, na Planiki golaž 18 € (4 kosi mesa) in kranjska klobasa 14 €, oboje brez kruha, kos kruha 1 €, hišna sladica (grmada in panakota) 8 €, na obeh kočah isotonik 7,5 € ... doživetje s sinom pa neprecenljivo.

Tone, lepo izkoriščen dan.
Si med prvimi preizkusil obnovljeno pot.

Kljub predčasnemu zaključku čestitke za prehojeno pot.
Sam dobro vem, kako je to, saj moje nadaljevanje še tudi čaka, enkrat ni časa, drugič vreme ne sodeluje, tretjič greš raje kam drugam v gore, ... Potem so tu družinske obveznosti, ko misliš, da bo poleti največ časa, te takrat otroci najbolj potrebujejo ...
Pot bo počakala, naš čas še bo prišel in srečno vsem na SPP!

Obljuba dela dolg.
Tokrat sem med družinskimi počitnicami malo raziskoval peš in malo s kolesom. Prvo sem šel do Čunskega s kolesom in je ob cesti kar nekaj oznak, seveda pa sem drugi dan skupaj z mlajšim sinom preveril tudi ob morju 9. etapo. Žiga nisem videl ne ob cesti, ne ob morju. Do kampa Poljana ni težav, potem pa je vse do zaliva Za Osirom res težka kamnita obalna pot, če je to pot, oznake so še vidne, na enem delu so prebarvane z rdečo barvo. Po moje so pot prestavili zaradi težavnosti, ker v Čunskem ne vidim težave glede dostopa proti obali.
S prijateljem sva prehodila še 10. etapo, če začneš zgodaj si večinoma v senci, najverjetneje ena lepših, ker si večinoma ob morju, edina manjša nejasnost z oznakami je med zalivoma Sunfarni in Krivica.
V Mrtvaško sem tokrat šel samo s kolesom, se nabere kar višincev, ker je mlajši sin rekel, da bi drugo leto šel še zadnjo etapo in seveda z ladjico na Ilovik.

Zadnji dan kratkega oddiha smo se v hladu Martuljka povzpeli do zgornjega slapa.
Ob prihodu v vročo dolino, pa smo se še osvežili v Savi Dolinki pred odhodom domov.

Čeprav v najini knjižici STKP ni žiga Aljažev dom v Vratih, smo drugi dan naših družinskih počitnic namenili zadnjemu delu 5. etape, ki je bil kasneje dodan celotni trasi STKP.
Iz Gozd Martuljka v Vrata in nazaj se je nabralo cca. 40 km, tudi 25 % vzpon je v Vrata, ki je s kolesom bolj strm, kot z avtom, a najmlajši je vseeno užival, saj rad kolesari.