Zadnjiški Ozebnik

Da ne bo preveč težav z iskanjem steze od vrha do vojašnice in nadalje mulatjere od vojašnice do Trebiške planine (ali obratno), objavljam najino GPS sled na https://www.hribi.net/gps_sled/trenta_-_zadnjiski_ozebnik_zadnjiski_ozebnik_-_mulatjera/753

Iz Trente za Lepočami se odpraviva Zadnjiškem Ozebniku naproti.Pot trenutno poteka po senčni strani ampak naju ne odvrne od zaželenega vrha.Do prihoda do lovske koče na Tribiškem dolu sva upala da bo gaz narejen in da bo šlo brez težav,vendar nič od tega.Nadaljujeva do sedla čez Dol upajoč na več sreče, in da je kdo iz Zadnjice prišel in nam olajšal vzpon,vendar nič od tega ,tako da sva mogla sama poskrbeti za izreden dan v izredno lepem vremenu.

Bravo obema .

darinka4/TNX-po tvojih stopinjah

Lepe slike, kot vedno. Pričarajo vzdušje...

lepe slike

V soboto smo bili po zaslugi našega vodnika na Zadnjiškem Ozebniku, večina prvič, bilo nas je devet. Šli smo iz doline Zadnjice, v smeri Prehodavcev, potem pa desno po nemarkirani, a dobro sledljivi poti, možicev veliko. Pot je raznolika, nekaj je bilo še gozdnih jagod, borovnic, predvsem pa lepi šopki planik...Razgledi prekrasni, od Jalovca, Mangarta, Prisojnika, Škrlatice, Triglava, Lepošpičja do Čistega vrha in Velike Tičarice, ki smo ju obiskali pred nedavnim.Sami smo uživali na vrhu in si predstavljali, kakšna gneča je na nekaterih vrhovih. Vredno je bilo truda 1.400 višincev. Bil je en najbolj vročih dni, a pri vzponu smo bili dovolj zgodaj, pa še ni tako žgalo. Ko smo se vračali, pa je vse bolj pripekalo. Hvaležni smo vodniku za odličen izbor, vsi, še posebej pa Ana, ki je dolga leta čakala na Zadnjiški Ozebnik....lepo je bilo.

18.05. 2023. Današnji dan je bil dober in poln. Dovoljeno mi je , da zaspim. Tako nekako, gre, ko ne veš za razmere. Čeprav poznane poti, se zgodi , da od spodaj vidiš kopno in si misliš , saj ne bo težav. Ko pa prideš tja , je vse drugače. Sneženje prejšnje dni je poklonilo kar nekaj snega Ozebniku. Kdo bi pomislil, da bodo v tistem zadnjem prehodu opasti. Kjer se je pametno obrniti. Čeprav nama je manjkalo le malo do vrha. Snežišča so bila med ruševjem. Tam je ponekod navigacija prav prišla. Nekaj rosenja je bilo med vzponom, a je hitro prenehalo. Slišalo se je bobnenje plazov tam nekje okrog Kanjavca. In to kar nekajkrat. Tam ni varno sedaj hodit. Naneslo je 1458 višincev in nekaj več kot 17 km. Mrzlo pa sploh ni bilo. In vetrovno tudi ne. Le zadnji del po makadamski cesti do rampe se je nekoliko vlekel. Tistih ovinkov ni hotelo biti konca.

Super, Darinka! A so na 12-tki avriklji?

Ja seveda so avriklji. Voda , ki teče po skalah jih pridno zaliva nad potjo.

Kopne razmere, najprej na Zadnjiški Ozebnik potem po grebenu Veliki konj vse do Velike glave. Tu sem moral parkrat it čez rušje. Steza pod glavo je in se nižje zgublja proti planini T. Dežja ni bilo.

Ustavi se in obstani, da boš slišal tišino. Včeraj 30desetega julija nismo na naši poti od pastirske bajte do vrha in ob sestopu srečali nikogar. Nekaj tujcev , ki so šli iz Loga v Trenti na Prehodavce. Eden je zgubil telefon. Smo ga nesli ob povratku na policijsko postajo v Bovec. Upam , da ga zopet najde. Naša pot je bila dolga. Mimo ostankov kasarn iz časa rapalske meje. Potem se spustimo navzdol, po poti, ki jo je vrisal Grega Žorž. Ta pelje vsenaokoli. In se pride direktno na vrh. Nekoč je bila pot sledljiva. Sedaj že dolgo ne več. Tam smo izgubili nekaj časa , ker smo šli previsoko. Smo se vračali in šli prav. Na vrhu smo imeli krasne razglede. Sestopili smo do ostankov zgradb. Potem naprej smo se odločali, ali gremo do planine Trebišina in po poti v dolino. Ali po delu poti proti planini zavijemo na nekoč vidno pot , ki tudi pripelje na spodnjo pot pri enem vikendu. Te poti pa so tako slabo vidne ali jih sploh ni več. S pomočjo navigacije nam jo je uspelo prehodit.Zahtevna . Vse polno listja. Si moral biti kar previden. Ure so pokazale 16km hoje in ravno toliko višincev.

Vceraj na tem razgledniku, povsem sam. Kar malo presenecen da ni bilo vec obiska. Pot od sedla Dol dobro sledljiva, rusevje skoraj sveze obrezano. Zahvala in pohvala pridnim rokam.

Včeraj na tem prekrasnem razgledniku z mini podaljškom na Velikega Konja.

Trenta-Zadnjica-Zadnjiški dol (po mulatjeri)-Čez dol-Vrh-Veliki Konj-Čez dol-Trebiški dol-Trenta-kopanje v Soči

Prvotni plan, povratek preko Velikega Konja in mimo vojaških ostankov v Trebiški dol je prestavljen na hladnejše, jesenske dni zaradi abnormalnega števila klopov na poti.

Med potjo proti sedlu se sprašujem čemu ni markirana pot speljana po opuščeni mulatjeri, ki je tako prijetna in jo je enostavno slediti.

Na sedlu pravi botanični raj. Ena izmed redkih poti je to, ki se je bom spominjal tudi po vonju.

Pogačice pogledujejo proti soncu in metulji oprašujejo vsepovprek. To je zagotovo ena izmed najlepših poti, ki sem jih prehodil. Očitno čas cvetenja v juniju samo še doda na lepoti. Dišeči volčin prisoten celo pot do vrha. Ta prijeten vonj je dobesedno vtisnil pot v nepozabni spomin.

Proti vrhu ne veš ali bi gledal razglede, ali pod noge, da ne stopiš na svišč, ki ga je povsod polno.

Kar nekaj časa sem si vzel in se naužil neverjetnih razgledov vsenaokoli, tudi v Dovje sem malo pokukal čez Luknjo

Ob povratku po brezpotju na Velikega Konja - ki izgleda lepo pristopen po grebenu od starih vojaških ostalin. Mini grebenčkanje je bila pika na i turi.

Začetni del poti proti Trebiškemu dolu ima pravo podlago za utrujene noge. Škoda, da ni tako čisto do konca

Turo sva končala s kopanjem v Soči, kar je že tako prekrasno turo samo še dodatno zasidralo v spomin.

Z udobnim tempom in s počitki je naneslo 9h, 1600 višincev in 22 km.

LP,
Ben