Danes sem obiskal te odmaknjene konce naše dežele in ni mi žal! Čudovita pokrajina, prijazni domačini in razgledi na vrhu za Vikat.
Start je bil klasika: Breginj, prvi km zloženo ob reki Beli oz. njenih kaskadah. Tolmunčki pod njimi so mi dali "vedeti", da jih obiščem ob povratku...
Tik preden se je pot po prvem km postavila pokonci, sta mi pot sekala jelen s košuto! Prava krasotca
, a prehitra za fotografiranje
No, potem pa se pot zares začne. V gozdu, polnem lanskega listja po poti in zbledelimi markacijami, je bilo tako soparno kot v kakih tropih. Dobesedno je teklo od mene. Strmina sicer ravno prava, a sem kar bežal iz te sopare... Zrak se je občutno izboljšal po prečkanju izpostavljenega greben(čka) in vse do vrha je bilo kljub pripeki kar znosno. Še posebej, ker je malo po pihljalo sem ter tja. In še sreča, ker strmina ta dva km poti do bivaka sta kar izziv za kolena in kondicijo. To pa res grizeš! Za začetek visokogorske sezone sem si kar zadal izziv
No, najprej skok na Gabrovec, nato do bivaka in še sprehod na Mali Muzec. Poigraval sem se z mislijo, da bi prečkal greben do K. Stola. Ampak nisem želel preko sebe. Kdaj drugič. Tolmuni Bele so me čakali, hehehe.
Aja, razgledi z vrhov: se splača iti v te odročne kraje! Obvezno!