suhy - Zadnja sporočila

Čeprav sem okrog Ciclja v preteklosti rotiral pedala že trikrat, začenši vedno iz Kamnice, me je opisana osmica ogrela, da zapeljem v te lepe konce še četrtič. In tokrat za spremembo iz Senožet. Akoprav sobotno vreme ni hotelo ubogati petkove napovedi, je osmica uspela skoraj v celoti. Skoraj zato, ker se mi je med kolesarjenjem, ko sem hotel skozi gozd po bližnjici od ceste na severni strani Ciclja do ceste, ki se vzpenja s prevala Grmače do cerkve Sv. Miklavža, pripetil neljub pripetljaj. V hosti, polni kolovozov in stez, sem žal ubodel napačno in, glej ga zlomka, se pripeljal po neznanem kolovozu sicer lepo do ceste, a tudi do hiše, pred katero je prav tedaj stal precej nejevoljen lastnik, ki mu niti najmanj ni bilo povšeči, da se tamestni z bicikli vozakajo po njegovem gruntu. Možaku se ni dalo na noben način dopovedati, da se je tamestni nehote nesrečno izgubil v njegovi širni gmajni, da tega žal za nobeno ceno ni hotel, da ob tem njegovi prirodni imovini ni storil čisto nobene škode, saj se je po cestno-prometnih pravilih strogo držal uhojenih in zvoženih kolovozov in stez ter da mu še na kraj pameti ni padlo prisvojiti si kakšen gozdni plod, ki jasno kot beli dan že od pamtiveka po božjih in rimskih postavah pripada edino lastniku in nikomur drugemu, še najmanj pa tamestnemu, ki se je priklatil v njegovo hosto naužit čistega zraka, razmigati in ojačati svoje ude, iskati dušnega mira itd. itn. Namrgodeni lastnik je neumorno gonil svojo, da morostarski biciklist prav dobro ve, v čigavi v gošči se motovili in če se pripeti to še enkrat, grozeče pribije možak, jih bo že še videl. Skratka, brezplodna izmenjava besed, misli, dokazov, utemeljitev, pojasnil, argumentov, logično dijalektičnih izpeljav in ostalih miselnih akrobacij ni obrodila konstruktivnih zaključkov in nastopil je čas, da se biciklist čim prej jadrno pobere s prizorišča, saj se je ob lastniku pojavila še štirinožna pasja mrcina zastrašujočih demenzij in nič kaj prijaznega pogleda, s katero bi ne bilo v nobenem slučaju dobro češenj zobati.
Ja, kaj hočemo, slovenska družba je globoko razklana na naše in nenaše in čas je za razmislek o spravi - tudi med lastniki host, kucljev, kolovozov in vsemi tistimi, ki te sreče nimajo, si pa morda želijo še kaj več od štirikolesne pločevine na asfaltu in betonu. No, vseeno je osmica uspela v celoti s prelestnim zaključkom v večernem soncu.

Tudi najbolj strastni hribolazci se včasih ne morejo upreti skušnjavi, da svoje gojzarje zamenjajo z bicikli in raziščejo jesenske lepote ter vinske okuse Prlekije. Družba sedmih planincev, nastanjenih v turističnem apartmaju v Gresovščaku pod Jeruzalemom, si je v podaljšanem vikendu privoščila biciklistično pustolovščino po klancih prleških goric, ki jih krasijo rumene trte in očarljive vasice, zaselki, samotne domačije in zidanice v okolici Jeruzalema, Ormoža, Velike Nedelje, Svetinj in Koga. In ker v teh krajih ni manjkalo niti dobre kapljice niti gostoljubnih Prlekov, nihče ni žaloval za tazaresnimi vršaci. Bodo že počakali.

Oficielno parkirišče ravno ni, je pa nekak hostarski lager za posekano drevje, kjer je bilo še nekaj placa za pet do šest avtov.

Ker je bilo tistih sedem parkirišč že zasedenih, so bili ostali avtomobili parkirani v vasi pač tam, kjer se je lastnikom zdelo, da ne bo motilo nikogar, torej ob robu ceste in malo na travi. Vsi so bili polepljeni z obvestili redarstva. Nekaj oglobljenih je stalo tudi na izogibališčih pod vasjo, nekoliko več prostora, kjer pa so redarji ocenili, da pločevina ne krši občinskih postav in so se jo zato usmilili, pa je bilo na mestu, kjer se začne sled (krog na sliki).

Ja, bi se kar strinjal z gamsom1, da rodna gruda res ni več tako prijazna, kot je nekoč bila. Odvisno, seveda, za koga. Po kucljih se tako ali drugače klatim že kar nekaj desetletij in v tem času subjektivno in objektivno zaznavam vedno večjo napetost, da ne rečem konflikt, med domačini, lokalci, drvarji, jagri, TNP rangerji, občinskimi stražmojstri na eni strani in nami tamestnimi in ostalimi rekreativnimi migranti, ki si želimo sonca, svežega zraka, prelestnega ptičjega cvrkuta in drugih prirodnih blagodati, na drugi. Življenje nam tako grenijo razne omejitve, ograje, prepreke, prepovedi, parkirni avtomati, znaki o hudih psih, bikih na paši in privatni lastnini ipd..

Seveda je treba razumeti tudi domačine. Tako kot Evropejce motijo aktualne migracije, ki naj bi spridile evropsko omiko in kulturo, tudi domačine moti vedno več vikend pločevine, parkirane na vaških kolovozih, travnikih, hostah, in trume gobarjev, hribolazcev, e-bajkerjev, turnih smučarjev, paragliderjev in drugih ljubiteljev gora, ki brez manir in spoštovanja lokalnih šeg, navad in običajev vdirajo v njihovo okolje in se v prirodi, polni prestrašenih zajčkov, srnic, medvedkov, nutrij in drugih živalic, vedejo kot v domačem fitnes klubu. Mislim, da pot do rešitve ne bo lahka

Zjutraj smo malček oklevali, kam jo mahniti, kajti vremenska napoved ni bila ravno zanesljiva, a smo se na koncu odločili kar prav, ko smo se familijarno s Srednjega Vrha čez Jureževo pl. zagrizli na Vošco. Vreme je bilo naravnost čudovito, zato smo turo prolongirali še do Blekove pl.. K sreči jeklenega konjička nismo parkirali v Srednjem Vrhu, ker je bilo tam že vse zaparkirano in tako občinsko malho prikrajšali za kakšen cekin. Ko smo se vrnili, so bili namreč vsi avtomobili na parkirišču in obcestnih izogibališčih lepo okrancljani z obvestili občinskega redarstva

Plezalček, ful thx za info. Ko naju je v soboto ustavila grapa in nisva mogla naprej, sva razmišljala tudi o tej varianti do grebenske poti, vendar bi se morala v tem primeru poleg 200 višincev pomatrati še z dodatnimi 240 m vzpona, kar pa nama po devetih urah hribolazenja in za nameček še v trdi temi ni preveč dišalo. V temi bi bilo preveč tvegano. Poleg tega nisva bila prepričana povsem, ali je ta po plastnicah sodeč precej strma varianta sploh prehodna, ker po njej nisva hodila še nikoli. Zdaj, ko veva, da je namenjena izkušenim stezosledcem, se je zanesljivo lotiva naslednjič, ko se spet znajdeva v teh lepih in divjih koncih. In tedaj seveda na debelo nažavbana z repelenti proti klopom

Posnetek je nastal nekoliko pred razpotjem, kjer se odcepi steza, ki vodi mimo Fajferce (1572 m) proti Vretovemu vrhu (1628 m). Na priloženi sliki zemljevida je približna lokacija označena z modro črto. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da je posnetek 11 nekoliko sfriziran v fotošopu, poudarjeni so oblaki in sončni žarki. Tudi fotografija žal ni več to, kar je nekoč v analogni prazgodovini bila - prikaz resničnosti

Zločinci se vračajo na kraj zločina, pravi star pregovor. No, zločinca ravno nisva, vračava se pa nadvse rada na kraje, ki so nenavadni, pustolovski, skrivnostni, skratka posebni in privlačni. In po dveh letih zato v soboto zopet naskočiva Visoki Kurji vrh. Opremljena z lastno avtorsko sledjo v garminu se kakšen kilometer od Belce s ceste suvereno zagrizeva v strmal in po slabih treh urah že sediva na sončnem in za ta letni čas nenavadno gorkem vrhu. Ko si s pijačo inu jedačo priveževa duši, jo z grebena proti Mojstrovici ubereva po strmih travah do lovske koče na Pl. Bašca, nato pa po stezi proti grebenu Rez (nekateri ga kličejo Vavčarski greben). Na sedelcu, oddaljenemu kakšnih 230 m od vrha Reza (1412 m) opaziva stezico, ki se spušča proti dolini. Ta bi nama skrajšala pot, si misliva, in ne bo treba prehoditi vsega grebena in se mimo kmetije Vavčar in strašnih psov vračati do avta. Čeprav stezice, ki bi tod vodila v dolino, ni zaslediti ne v papirnatih ne v virtualnih zemljevidih, se kljub precej zgoščenim plastnicam, ki obetajo konkretno strmal, odločiva poskusiti srečo. In je po kakšnih 40 višincih spusta žal ne najdeva. Pot se klavrno konča v stečinah, skokih, skalah in pečinah, zato se raje vrneva na greben, kot da bi tvegala blodenje po divjini, kamor še ni stopila človeška noga. Blamaže, da bi se z nerazsodnima avanturistoma morala baviti GRS, ali bognedaj, da bi najino »slavo« opevala črna kronika, pa si tudi ne želiva.

Zvita kot presta se Vavčarjevim psom izogneva po bližnjici in se za razliko od ture izpred dveh let, ko sva v trdi temi po kolovozu prikorakala do ceste pri obratu Komunale Kranjska Gora, podava po stezi, ki se na višini 1000 m vije proti Belci čez Beli, Kladnikov in Strmi graben. Ob pozni uri, kazala je že nekaj čez pet, naju vseeno malček skrbi, ali bo glede na letošnje povodnji v Sloveniji mogoče prečiti vse tri grabne. Sreča je na strani pogumnih, kdor riskira, ta profitira, verjemi vase in sledi svoji poti, kjer je volja, tam je pot, … in greva. Do Belega grabna je speljan udoben kolovoz, prečkanje grabna je enostavno, naprej vodi spodobna stezica, ki jo je mogoče slediti brez težav. Kladnikov graben je prav tako prehoden, pred Strmim grabnom, ko steza doseže višino skoraj 1200 m, pa se pot popolnoma zgubi v strmih travah, a je v maPZS, Mapy.cz in drugih digitalnih zemljevidih dovolj natančno vrisana, da ji je mogoče slediti z vklopljeno navigacijo. Ko se uspeva v mraku prebiti še čez Strmi graben, ki je zaradi divjega terena nekoliko zahtevnejši, se nama od srca odvali kamen, kajti do avta je le še kakšnih 700 m razdalje, na zemljevidu zarisana stezica pa naj bi se z višine 950 m zložno spuščala proti dolini, tako da tudi hoja po temi ne bi smela biti problematična. Tedaj pa šok. V grapi, oddaljeni približno 180 m od Strmega grabna, je skalni podor odnesel, bolje zradiral ca. 30 m poti, konfiguracija terena, drobir na strmih skalnih ploščah in vesine pod potjo pa praktično niso omogočali varnega prečenja. Brž nama postane jasno, kaj naju čaka. Stoično prižgeva naglavni svetilki, se obrneva za 180° in vdana v usodo v temi odkoračiva v kontra smer. Pridelava še nenadejanih 5 km marša, 200 višincev vzpona in se po varianti izpred dveh let nič kaj junaško privlečeva nazaj do izhodišča. In za konec še nekaj skromne statistike: 19 km prehojene poti v 10,5 urah, 1685 višincev vzpona, za popestritev gospodinjskih opravil pa sva si doma otrebila še natanko 36 klopov. Aja, za tolažbo so poskrbeli vsaj trije kapitalni jurčki, ki so naju razveselili ob poti in danes končali na krožniku.

Torej vsem avanturistom, ljubiteljem brezpotij, naključnim pohodnikom, raziskovalcem nekoristnega sveta in ostalim, ki kanijo zastaviti korak po tej poti, toplo odsvetujeva namero. Kljub vsem nezgodam sva iskreno uživala Ž&M

Ker se hribolazniška kompanija, s katero smo v starih časih pohajkovali po gorah, ni odzvala na prijazno nedeljsko vabilo, da grupno naskočimo greben med Vrati in Kotom ter promenado čez Črno goro, Požar in RM finaliziramo na razgledni PM, sem sklenil turo zastaviti v solo slogu nekoliko smeleje. Ja, si modro porečem, stoječ ob avtu v Lengarjevem rovtu, vzpon iz Kota po znameniti, a kot se je izkazalo kasneje na terenu, skoraj imaginarni poti PP (Planica - Pokljuka) čez JV steno Požgane Mlinarice bo ravno pravšnji izziv za moža, ki ni priplaval po prežgani župi. Rečeno in z obilo muke komaj postorjeno.

Že začetek, ko je bilo treba najti odcep PP z markirane Jakijeve poti (po zemljevidu PZS (https://mapzs.pzs.si/home/trails) naj bi se to zgodilo na kordinatah N 46.399235, E 13.883354 in višini 1478 m), se je končal sila klavrno v neprehodni rušnati gošči. Odcep gotovo ni pravilno vrisan v zemljevid, kajti po Domnovem opisu (https://jestov.wordpress.com/2010/06/23/pozgana-mlinarica/) naj bi bil dobro označen, od njega pa vodi lahko sledljiva stezica čez redek gozd do melišč ob začetku polic. Ta redek gozd, če je verjeti očem s +3 dioptrije, pa je od nesrečnega odcepa precej višje. Po trmastem prečesavanju zaraščenega terena mi le uspe najti kozjo stečino, ki pa zanesljivo ni PP, saj se nekajkrat spusti precej globoko in nato vzpenja gor, a so jo štirinožne domačinke uhodile že tako dobro, da jo brez težav zmore tudi dvonožni hribolazniški imigrant. Kozja avtocesta, ki sprva ne obeta, da bo gorohodca pripeljala do cilja, se na srečo konča na spodnjem delu melišč pod policami oz. steno Požgane Mlinarice. In po tako izgubljeni uri bluzenja V Gubah se lahko končno začne orientacijska ruleta v vertikalnem labirintu polic, kaminov, grap in previsnih melišč. Moram priznati, da sem na vsej poti od vstopa na prvo polico do vrha zaznal tri fragmente možicev in dve rdečkasto obledeli piki, kar me je vsaj malček pomirilo, da sem morda na pravi PP. Vse kaže, da se na tej poti ne znajde prav dosti avanturistov. Iskanje prave smeri je slonelo na miksu bogatih izkušenj, bolj ali manj zanesljivih občutkov, stezosledske forenzike, intenzivne rabe navigacijske elektronike, poskusov in zmot, poglobljenega proučevanja ostankov človeške aktivnosti (porezano vejevje, obraba skal, sledi gumijastih podplatov, odvržene smeti, presnovni produkti itn.), večkratnega prebiranja Domnovega potopisa, komparacije prehojene poti, kot jo je uspel v steni izrisati garmin, s potjo PP v zemljevidu PZS in pa končno tudi sreče. In po treh urah vertikalnega motoviljenja, ko nikoli ni bilo gotovo, ali se bo za naslednjim skalnim vogalom še nadaljevala pot, sem bil na vrhu poplačan z nebeško pocukranimi jesenskimi pejsaži. Po grebenski foto seansi, ko ob vsem čarno lepem človek zgubi občutek za čas, v mraku sledi le še povratek po klasični lovski stezi do Lengarjevega rovta v Kotu. Skratka, jako zanimivo doživetje.

S Triangla do koče na Zelenici je za deset do petnajst minut spusta, od koče nazaj do parkirišča na Ljubelju pa ca. tri četrt ure - odvisno od utrujenosti nog. Cel krog brez postankov traja torej dobre tri ure in pol.

https://www.gpsvisualizer.com/display/20220816023605-52003-map.html

Joža x, mi2 sva pot prehodila danes. Od parkirišča do koče na Ljubelju sva porabila 35 minut, od koče po grebenu do Vrha Ljubeljščice pa 2 uri. Šlo bi tudi hitreje, a se nama ni mudilo, pa še varneje je, če na najbolj izpostavljenih mestih naglico zamenja previdnost.

Tura je bila res lepa, proti koncu tudi naporna, saj se je v Repovem kotu, ki sem ga gor grede prehodil že ničkolikokrat, malo zapletlo pri iskanju najugodnejše variante čez skok, kjer so me zavedli možici, ki morda kažejo najboljšo možnost za vzpon, za spust pa ne. In če so zapisane nebuloze v teh zagonetnih časih požarov, inflacije, suše, energetske krize, vojn, sporov z zahodnimi sosedi okrog rabe imena balzamični kis itd. koga še malce nasmejale, pa tudi ni nič narobe. Vsaj upam, da ne. Ostalim, vajenim resnih, suhoparnih in znanstveno objektivnih opisov razmer, pa se iskreno opravičujem. Morda vtis vara, a Bosove grape, kot tudi ostale ture glede varnosti ne gre jemati z levo roko.

O Bosovi grapi se govori tako veliko in navdušujoče, da se je dal tudi popolni alpinistični analfabet končno prepričati, da enkrat zagrize vanjo. Samo korajža seveda ni dovolj za bleščeče plezalske dosežke, treba je tudi nekaj bazičnega vedenja o treh za varno kretanje navpik neobhodnih opornih točkah, ako si plezavec ne želi trdega pristanka na dnu globeli, pa krepke duševne stanovitnosti in zvrhano mero telesnih sil, spretnosti in žilavosti. In kakopak čelada, ta ne sme izostati od plezalne oprave, kajti poštena duša nikdar ne ve, kdaj se utegne z višave nadenj prikotaliti kakšen nebodigatreba balvan. Mož prečita še vse čtivo, ki so ga velikodušno priobčili mnogi poznavalci teh koncev pod Brano in ga je najti v električnem medmrežju, iz aeroplanskih posnetkov si zariše pot, po kateri bo koračil po grapi in jo vdene v priročni satelitski smerokaz, da ga vsemirska mehanika, ki visoko na nebu kolobari okrog matere Zemlje, zagotovo najde, ako zaide neznano kam in bo hribolazniškim reševalcem topogledno prihranjenih obilo muk izslediti zablodelega nesrečneža.

Storivši vse to se mož z Jermance, do koder je cesta za dvosledne vozove prav lepo poravnana, v lahnem drncu zarana zažene proti Pastircem in nekaj minut pred njimi zategne žlajfo, zadrifta v levo ter odsopiha po melišču navzgor do prvega skoka v Bosovi grapi. Poplezavanje v grapi je res lahkotno, kot bi v umetni steni gledal šampijonko Janjo G.. Števec višincev brez predaha beleži osupljive rezultate. Mož nekje na sredini grabna trči ob – prosto po demenci - Andreja, Marjeto in Andraža, ki imajo iste nakane, osvojiti Kaptana in Brano. Le da so oni premerili graben že večkrat, mož pa je kljub svojemu nezavidljivemu emšu v njem pionir. Nadaljujejo skupaj, zakaj v slogi je moč. To seveda pomeni, da so v nepovrat izhlapele tudi vse orijentacijske zagate, ki so moža mučile dan poprej, ko je prebiral različne opise mnogih piscev, kje, kdaj, kam, koliko, čemu, kako, zakaj, s čim, …, ko se je treba spopasti s pečinami Kaptana.

Ponosen, da je sprašil grapo in osvojil Kaptana, se mož loči od prijazne trojice, odsolira na Brano in si na Kamniškem sedlu na prijetnem sončku pred kočo dušo priveže s hmeljevim sokom. Ko je osmoza poskrbela, da je špirit iz pira pronical v krvožilni ustroj, se iznenada na levi, nasproti Brane pojavi gromozanska skalna gmota, ki kipi visoko v nebo. OMG, WTF je pa zdaj to? Brž pobrska po svoji terabajtni memoriji in v njej odkrije 128 bitni klinopis, da to ne more biti nič drugega kot prastara Planjava. Pravkar v kri precejen špirit, ki malček zamegli um, spodnjim trupelnim ekstremitetam kljub globalni energetski krizi doda še nekaj skromnih GWh energije in torzo novopečenega alpinista se že hip zatem z neznansko brzino zažene po markirani poti v skalno strmal. In ne preteče kaj dosti časa, ko triumfalno stoji na vrhu. Ja, si reče ponosno zroč v neskončne daljave, Kamniške alpe so res čudovit košček rodne grude, zakladnica prirodnih divot, nebeških razgledov, eksempel prvobitne neokrnjene favne in flore. Ali je tako tudi v Repovem kotu, si mož zastavi filozofično vprašanje. Ko se pod Srebrnim sedlom lovi in opoteka po redkem grušču na strmih skalah, zadovoljno ugotovi, da je tudi Repov kot biser KSA. In naj ostane tako na veke vekov.

https://www.gpsvisualizer.com/display/20220810174039-28228-map.html

V najbolj vroči soboti (v Lj. 37°C) sva si izbrala najdaljšo (24,5 km), po prehojenih višincih najvišjo (2084 m) in po skromnih tekočih zalogah v nahrbtnikih (2 l vode) najbolj žejno turo v letošnji sezoni. Pa ne na kakšen prav posebno priljubljen in množično obiskovan vrh, temveč le na manj znano Čelo (2231 m). Malo pred šesto se zaženeva od Savice po markirani poti čez Komarčo mimo skoraj izsušenega Črnega jezera do Bele skale, od tam usekava diretisimo skozi hosto do Pl. Lopučnica, nadaljujeva spet po markacijah do Velikih vrat, kjer se kljub neznosni vročini in pomislekom odločiva naskočiti še najin cilj, Čelo. Po komaj zaznavni stezi, bolj brezpotju, kjer nehote zmotiva nekaj plašnih gamsov in žvižgajočih svizcev, se prepotena uspeva okrog ene ure le privleči na vrh. Trud je poplačan z rajskimi razgledi na okoliške vršace. Spustiva se do markirane poti in si povratek, da tura ne bo preveč dolgočasna, popestriva s 700 m prijetnega spusta do Pl. Za skalo, nato z mučnim 300 metrskim vzponom na Oslovo škrbino, ki mu v jarkem popoldanskem soncu sledi še 6 kilometrski, zaradi dehidriranih trupel ne preveč zagnan marš do koče na Komni. Vse, kar naju v zadnjem kilometru še žene naprej, je misel na dve rundi odrešilnega hladnega radlerja. A turizem je žal storil svoje! Zvonko cinglanje cekinov, ki polnijo žepe petičnih inozemskih hribolazcev, je premamilo in skvarilo oštirje slovenskih planinskih koč, da za krepkih 9 evrov nemilostno odrejo dva izsušena reveža, ko se komaj še živa na dveh nogah privlečeta do praga koče in po vseh štirih čezenj do šanka, kjer na pol mrtva komajda uspeta izdaviti, da bi izvolila naročiti dve pločevinki hladnega radlerja. In ko le-ta končno ponikne v temino prebavnega trakta, si vsaj za kratek čas privežeta duši. Ob takih cenah bo za osnovno preživetje ena runda hidracije kar dovolj, brž skleneta, s kislim nasmeškom poravnata zasoljen račun in jo, ko se v trupli zopet naseli malček življenja, ubereta nazaj v dolino. Kljub tej izkušnji sva na celotni turi neizmerno uživala Živa in Miha.

https://www.gpsvisualizer.com/display/20220806131617-28228-map.html

Evo, tudi kvartet v zasedbi Bojana, Živa, Peter in Miha je danes smelo zakorakal iz meglene Blagovice na sončen Špilk, nadaljeval do Trojan (brez krofov, da vampi slučajno ne bi postali pretežki), se vzpel na Rebro in se preko Golčaja po 7. urah in 23. kilometrih vrnil tja, kjer je začel. Čudoviti konci, ki znova dokazujejo, da prelepi Sloveniji ni para daleč naokrog. Očitno to vedo mnogi, ki smo jih srečali na poti.

Kaj pa krofi? Po končani turi je seveda čas tudi zanje, saj od Blagovice do Trojan z avtom res ni daleč. Dober tek!