| suhy28. 10. 2024 23:59:14 |
Zločinec se vrača na kraj zločina. No, ni ravno zločinec, če smo natančni, je le zagnani hribolazec, ki si je spet srčno zaželel Požgane Mlinarice. Tako kot pred tremi leti in to skoraj na isti dan. Ja, silno ljubi so mu samotni, odmaknjeni in divji konci. In ker se obeta, da bodo baš ti konci po 4. novembru, ko naj bi po preverjenih govoricah izza šankov in iz drugih oficielnih virov po befelu kranjskogorske županje začela delovati plačljiva rampa na vhodu v Vrata, navadnim smrtnikom precej manj dostopni, si mož, do obisti prekvašen z ljudsko modrostjo, kaj dosti ne razbija betice, kaj mu je storiti. Ve namreč, da priložnost zamujena povrne se nobena, in tudi, bolje vrabec v roki kot golob na strehi, ter še, ne odlašaj na 4. november, kar lahko storiš teden dni pred njim.
In tako se v današnjem ranem jutru pomuja zapeljati svoj velociped do Turkovega rovta, od koder ljubitelji turne smuke pozimi odrinejo v breg za Cmirom, ter ga tam prikleniti ob kažipot. Mož namreč naklepa narediti eno krožno, tako, ki po hribolazniški pameti ni čisto vsakdanja, nego je prilično posebna, saj bo treba malo peš in malo pa se bodo vrtela pedala. Tako nekako, le da malček manj urno, kot to počneta naša junaka Pogi in Rogla, ko z radostjo, veseljem in zmagoslavjem polnita ljudska srca dežele na južni strani Alp.
Nato se mož z avtom zapelje nazaj do Mojstrane in proti Radovni do odcepa za Kot, od koder se lastnonožno zagrize v strmal proti Črni gori. Podrta hosta nekje na višini 1200 m, radi katere ni od steze ostalo prav nič, kaj dosti ne zmoti v brezpotjih prekaljenega moža. Ta se vedoč, da vse poti vodijo v Rim, od večnega mesta pa ni več daleč do domačih logov, in da je vse skupaj le en navaden mačji kašelj, razgleda na vseh sedem strani in se po desni mimo žalostne podobe lesene podrtije kot za šalo skoraj navpik prebije do bivaka. Tam pa presenečenje. Trdno uverjen, da bo na današnji delovni ponedeljek v blaženi samoti in tihoti soliral po celotnem grebenu do Požgane Mlinarice in v dolino do priklenjenega velocipeda, ga – glej ga, zlomka, le od kod neki se je vzel - iznenadi planinec, ki je verjetno razmišljal takisto. Kot je med hribolazci lepa navada, beseda da besedo, in moža iz poplave besed kaj hitro uganeta, da imata povsem slične nakane. Zategadelj se podvizata in družno zakoračita v isto smer. Zvesta, da je enemu ime Roman, drugemu Miha. Ker sta ne glede na ime oba odprte glave, zraven pa še zgovorne nature in jezikov zatorej ne šparata, se na poti čez Črno goro, Predelov vrh, Lengarjevo glavo, Požar in preko Rušnate Mlinarice do Požgane, kot se samo za resne može spodobi in kot samo oni to znajo, po moško menita o vseh za žitje inu bitje obče koristnih rečeh. Za prazne marnje, priljubljeno krmo tam, kjer se perja in kljunov nagnete obilo, jima ni prav nič mar. Slemenska pot je dolga kot jara kača, tupatam pride prav tudi kanček ročnih veščin pri ravnanju s skalo, da se planinec slučajno ne odkobali v žalosten nepovrat, a je v tako prijetni družbi pot minila hitro.
Akoprav sta se moža sprva namerila s Požgane Mlinarice v dolino vsak po svoji poti, sta se na koncu zedinila stopiti po isti (Planica – Pokljuka) v Vrata. Po poldrugi uri dospeta do ceste, kjer enega od njiju pričaka velociped, drugi pa je moral žalibog odkorakati še do Mojstrane. Preden gresta vsak po svoje, si moža sežeta še v roke in se poslovita. Miha zajaše velociped in po dobre pol ure pri avtu zašpili klobaso, ki se jo je nabralo 21 km v dožino in kar 1587 m v višino. 
| (+14) |  | |
|
|