Peter Pehani - Zadnja sporočila

Velebit za zaposlene

Izkoristili smo lepo jesensko vreme in s petkovim dopustom vred (16.-18.10.) opravili tridnevni potep po Velebitu, od Baških Oštarij proti JV. Sledili smo "Velebitskom planinarskom putu" (VPP). Opravili smo srednje etape VPP, s spanjem v bivakih v Šugarski dulibi in Stapu, nato pa sestopili v Šibuljno. Od tam z busom do Karlobaga in z naključnim lokalcem nazaj gor do Oštarij.

VPP poteka bolj ali manj po dolinah in sedlih, stalno dinamično in zelo razgibano gore-dole, večinoma skozi lepe bukove gozdove, gosto obrasle s sočno zeleno travo, redkeje po odprtem svetu. Glavni kondicijski izziv VPP tako ni višina, temveč razdalja (skratka, potovanje); to je torej precej drugače od tur, ki jih delamo običajno. Ker smo vsi štirje po duši hribovci, smo naredili nekaj podaljškov izven VPP na bližnje vrhove in kuke (glej fotke). Ti dodatki niso bili zgolj češnja na torti, ampak so bili esencialni del naše ture, saj so nudili res nore razglede, malo poplezavanja po odlični skali, poglede vzdolž že opravljene poti in v smeri tiste, ki nas še čaka, ter nenazadnje - prisotnost omrežja (kar je omogočilo kratko sporočilo domov, da smo "še živi" :-)).

Vse poti VPP so lepo shojene, poti izven VPP pa precej manj - nekatere se celo opušča (na kartah SMAND iz 2018 so še zarisane kot markirane, na aplikacijah Locus in Mapy samo še črno črtkane, v naravi pa se zaraščajo, markacije bledijo). Zanimiva nam je bila markacijstična nadgradnja: Markacija X najavlja križišče (zarisana je okoli minute pred križiščem samim).

Kar se tiče (užitne) flore, smo ob poti zobali plodove šipka, drena in črnega trna, nekaj krasnih dežnikaric smo pa kar pustili rasti. Od favne smo videli vsak dan eno kačo - leopardovko (neverjetno lepa kača!), modrasjega mladiča in goža -, nadalje tri beloglave jastrebe ter dva gamsa, od medveda pa zgolj iztrebek ter sled (domnevno). Srečanja s homo sapiensi so bila skoraj enako redka kot srečanja z živalmi: obakrat smo delili bivak s štirimi Nizozemci (bili so bratje!), vsota vseh enodnevnih popotnikov - vsi Hrvatje -, ki smo jih srečali v treh dneh, pa je bila zgolj šest.

Poleg uživanja v harmonični ekipi usklajenih prijateljev so bili vrhunci ture že omenjeni vzponi na kuke, redka srečanja z živalmi in druženja s simpatičnimi Nizozemci, nadalje pa tudi bučanje burje skozi košate bukve (op: burja nas je spremljala le prvi dan), neverjetni kuk Stapina, krožna pot po kamniti galeriji, zaključni skok v morje v Šibuljni ter obmorska večerja v Karlobagu. Je k temu še kaj za dodati

PS: Fotke so od vseh štirih

V ponedeljek je bil dan za Planjavo. Gor čez Repov kot, dol preko Kamniškega sedla. Po tako enkratnem vikendu so bili "dan potem" hribi povsem prazni - pričakovano; srečal sem le eno dušo.

Skozi Repov kot nisem hodil že sto let. Pozabil sem že, kako lep je ta pristop! Pa še jesen začenja žareti (jerebike skrbijo za rdeče odtenke, javorji pa za rumene).

V zgornjem delu, kjer je potrebno nekaj prijetnega poplezavanja, je nekdo pot dobesedno popacal z rdečo barvo ...

Med smetmi, ki sem jih pobral ob poti, je bilo največ črepinj (zadnja fotka). Ali to kaj pove o ljudeh s Kamniškega konca - verjetno je vzorec premajhen ...

Prekrasno porabljen dan dopusta

Alessio, hvala
Stanje poti na melišču pa je že Maja opisala. Oznake so rdeče pike, ki jih je dovolj. Pot je v spodnjem delu melišča lepo vrezana, višje pa jo stalna erozija sproti malo pobira, ampak gre ok

Prvič po Kugyjevi (v njeni obnovljeni verziji). Zelo luštna zadevščina! Za sladokusce. Neverjetno mirno in samotno . Na povratku do jezer pa - masovka nepredstavljvih razsežnosti ...

Pišem pa pravzaprav zaradi problematičnega vstopa. Zavarovana pot se začne z navpičnim odsekom višine 3 m, kjer manjkajo predvsem stopi; težave so verjetno vsaj ocene III (meni je "delovalo" le plezanje v opori, kar pa z gojzarji ... no, ni zelo elegantno ; samoocena za umetniški vtis: nezadostno), potem je pa še nadaljnjih ca. 5 m višine kar nerodnih. Teh 8 v.m. je skoraj enako napetih tudi pri spustu. Definitivno manjka okoli 10 skob - to bi normaliziralo vstop.

Ne morem razumeti, kako da so postavljalci smeri naredili tak kiks! Edina razlaga, ki jo najdem, je, da so pot opremljali v kakem začetnem poletnem mesecu (npr. julij), ko zna biti v tem hladilniku, v večni senci Struga in Vevnice,
plazovina visoka še več metrov. Druge razlage enostavno ne najdem.

Morda kdo ve kaj več o tem? Alessio? Kdo drug?

Kaj na Komni pomeni izraz "zadnje štamfanje"? To je tisto štamfanje, za katerim pride le še eno štamfanje :-))

Stari Komenski mački smo to pravilo že zdavnaj ponotranjili, ostali člani naše številčne ekipe pa to vedo od tega vikenda naprej. V prijetnih pomladanskih razmerah - se pravi: idealno za hoditi in zelo fino za smučati - smo po principu 'neobveznega nizanja vrhov', kjer je vsak naslednji vrh "zadnji današnji cilj", vsako natikanje psov "zadnje" in seveda na povratku tudi vsako štamfanje "zadnje", smučali z naslednjih vrhov: Za Gradičem, Mahavšček, Vrh Škrli, kopa pod Malim vrhom, Vrh nad Gracijo (s hrbta) in Bogatin (z rame).

Komna nikakor ni za ljubitelje velikih strmin. Kadar o tem blagem, a zelo razgibanem svetu razmišljaš iz doline, se ti (lahko) zazdi za turno smuko premalo športen, celo dolgočasen; ko pa si tam, ko hodiš iz griča na grič, ko drsiš med velikimi vrtačami in številnimi pragovi, ko pomahaš staremu macesnu v pozdrav – te tam nekaj začara. Nikjer drugje ni takega sveta!

Dodatne fotke na turnosmučarski strani Snežak (op.: opis pa je isti)

> Sploh druga etapa je morala biti božanska
Točno tako, kot praviš. Nezemeljsko lep svet! Sploh fantastične so terase, pa ogromni balvani, pa seveda ves bogato razčlenjeni svet, pa ...

Časovno ni take panike: dobrih 9 ur lahkotnega "tempa dveh rodov" (pri čemer smo zdaj seveda starši že počasnejši del ekipe - rešujejo nas le še izkušnje: da poznamo teren, da znamo bolje izbirati mikro linijo na tem razgibanem Komenskem svetu, ...; v nasprotnem bi nas mladci gladko prehiteli). To je BRUTO čas in vključuje tudi vse postanke, pavze, obvoze. Obvoze kot v tem primeru: najprej smo hoteli iti po t.i. 'Tomovi prečki' po zahodni strani Kala (če morda poznaš; imenuje se po Tomažu Vrhovcu, "turnosmučarskem očetu" nas mnogih), vendar je bila le-ta pretrda, pa smo obračali in šli čez vzhodni vrh Kala (tam 5 v.m. spusta malo strmeje, 45 stopinj, a z iztekom, ni panike). V planu je bilo 8 ur lahkotnega tempa - in brez obvozov bi naneslo točno 8 ur.

Za primerjavo, da so ti časi res umirjeni: prva etapa 6 ur, zadnja 6.5 ur (vse seveda bruto; zadnja vsebuje tudi 45 min pešačenja v Krmi).

Je pa druga etapa seveda izrazito POTOVALNA. Smučanja skorajda ni. Samo hodiš, gledaš in se čudiš ... To, kar je pri turnem smučanju meni najboljše!

Snega je še ogromno, tako da je izvedljivo vsekakor še letos, po oceni vsaj še 2 tedna, morda več. Edino: gondola Vogel je v rednem remontu (za ca. 3 tedne), zato je smotrno preskočiti prvo etapo; popoldne direkt na Komno in potem drugi dan naprej.

Naša ekipa, kombinacija mladosti in izkušenosti, je tri dni potovala na turnih smučeh po neverjetno lepem svetu naših osrednjih Julijcev. Vreme smo imeli perfektno - toplo, a ne prevroče. Razmere za hojo so bile takorekoč idealne, za smučanje pa malo manj (zadnji sneg še ni čisto predelan).

Opisi po dnevnih etapah na turnosmučarski strani Snežak:

D1 "ogrevalna etapa" Vogel-Komna (satirično-kritični zapis o novi olimpijski disciplini 'turno smučanje')

D2 "etapa estetskih presežkov" Komna-Travnik-Prehodavci

D3 "smučarska etapa" Prehodavci-Kanjavec-Krma

Nekaj fotk pripenjam tudi tule:

Svež, sončen, pravi zimski dan! Snega od 0 do 5 cm, na napihanih mestih poljubno več. Hrib sva si danes delila še s kar nekaj pešaki in štirinožci, bili pa so tudi tečajniki jadralnega padalstva, nekaj gorskih kolesarjev in en motokrosist.

Pošihtna. Hrib je s te (južne) strani povsem suh.

PS: Objava je tokrat - po priporočilu natančnega opazovalca (hvala!) - na pravem mestu

Jesen je lepa tudi na domačem hribu!

Kratka popoldanska: v torek iz Torke. Fronta se je najavljala z močnim jugozahodnikom. Sneg iz te smeri bolj ali manj le na vršni planoti, zato pa toliko več razmočenega

Prvič proti Storžiču iz vasi Povlje. Ta pot ne dosega lepot ostalih južnih pristopov (saj veliko poteka po - grobo vrezanih - gozdarskih kolovozih).

Vseeno je bilo barvito: jesen v polnem sijaju, pestre igre oblakov in sonca.

Na pl. Javornik se še vedno pase velika čreda koz.

Zaključil sem na 1800 m, ko sem dosegel spodnji rob oblaka. Tam snega do 10 cm (za vzpon b.p., spust pa drseč).

Svojo zaobljubo, da vsakič s hriba prinesem (vsaj) tri smeti, sem komaj uspel izpolniti - na tej samotni poti očitno ni niti ljudi, niti smeti (posledično) .

PS: Par let je že znano, da se je tej ogromni vojašnici reklo Triglavska vojašnica Viktorja Emanuela III.
Vojaška brunarica Morbegna (ki je "zakuhala" to zmoto), pa je stala precej bolj SV, bližje Triglavu. V času delovanja vojašnice je brunarica že propadla.

Glej še:
Resnica o Morbegni
Triglavska vojašnica Viktorja Emanuela III.

Bom pisal Roku, da popravi vnos.

Magnifique!

Živjo, na turni strani www.snezak.si poišči prispevek z naslovom Bomba od Mihe Debevca. On je super fotograf. Bil je na VDV ta dan, kontaktiraj ga, morda vaju je kaj ujel v objektiv. Lp p