Včasih se stvari tudi poklopijo, tako da pride nedelja, solidna vremenska napoved in prosti čas na isti dan. In ker so ostali domači pobegnili na morje je bila to priložnost za eno daljše potepanje. Pod od Planine Podvežak do Korošice je res lep in lahek sprehod in med potjo srečam kar nekaj prijetnih družinic z najmlajšimi planinci, tako da sem pri ostankih koče še prehitro. Možakar, ki tam v kotejnerju prodaja pijačo pove, da obstaja ideja, da naj bi PD Celje prodala ostanke stare koče Občini Luče in da bo potem ta postavila novo kočo, ker da bo menda tako hitreje zraslo kaj novega? Še drug teden naj bi bilo dežursto v koči za vikend, potem pa naj bi bilo čez sezono odprto vsak dan.
Ker bi bil tak sprehod prekratek, se odločim, da grem osvojit še zahodni vrh Planjave. Na vzhodnem sem že bil, ampak včasih je treba it pogledat tudi kaj novega. Pot do Srebrnega sedla je v kar dobrem stanju, varovala na nekaj mestih pa sem razumel bolj kot smerokaz poti, saj so oznake večina že kar zbledele. Višje se vreme pokvari, megla se gosti in začne močno pihati in pršeti. Vrh Planjave je v oblaku. Po karti naj bi sicer obstajala neka potka, ki naj bi vodila pod zahodno Planjavo, ampak jaz je pri najboljši volji ne vidim, tako da malo po svoje začnem prečiti proti sedlu med obema vrhovoma. Ni prestrmo, malce pazljivosti pa vseeno pride prav. Sam vrh je točno v središču oblaka, tako da piha kot utrgano in leden dež mi šiba obraz. Skala je mokra, vidljivost pa na trenutke pade na 2-3 metre, tako da prijeten sprehod in lahko poplezavanje postane malce bolj resno, na vrhu pa se skoraj spotaknem čez možica, tako slabo se vidi. Na vrhu se zadržim točno 3 sekunde in samo obrnem in grem počasi in prav previdno po grebenu nazaj. Že sto metrov nižje je situacija spet normalna, pot pa mi prekriža tudi lep kozorog. Nazaj grede občudujem še greben Zeleniških špic in spotoma skočim na najvišji vrh le-teh, potem pa me čaka še lagoden, vendar kar dooolg pohod nazaj do avta.
Vse skupaj se je nabralo cca 19 km in cca 1,4 km višincev.