darinka4 - Zadnja sporočila

15.11. 2024. Letos je november krasen. Da bomo v tednu dni stali na obeh Babanskih Skednjih si niti nismo mislili. Tam okrog osme zjutraj smo šli iz Žage. V strmino. Si višje ogledali slap Boka. Nadaljevali do planine Baban. Naprej pa po poti, ki pelje po gozdu. Vse do odcepa za Veliki Babanski Skedenj. Mi se odločimo za desni pristop do vrha. Sestopili smo po levi strani in prišli nižje na znano stezico. Oziroma bolj mulatjero. Pod vrhom je nekaj plezanja med skalami. Na vrhu pa na obe strani kar prepadno. Razgledi pa res čudoviti . Ko jasnina vztraja. In hladno niti ni bilo. Tik pod vrhom v travah se ustavimo kar debelo uro. Za sestop smo se odločili mimo planine Ognjenik in potem po strmi poti, ki so pred kratkim markcisti obnovili markacije , saj je planinska pot, prišli še v svetlem na izhodišče v Žago. Srečali nismo prav nikogar. Naneslo je nekaj manj kot 1700 višincev in 12najst km hoje. Tura , ki nam bo ostala v lepem spominu . Prav tako kot pred dnevi, ko smo bili v teh koncih .

Mene pa zanima , ali je kdo hodil iz planine Zaprikraj na Lipnik? Ali se da v enem dnevu prehoditi Lipnik in Javoršček?

Loška Koritnica in nadaljevanje v smeri Hude Škrbine do višine 2401m. (25.08. 2025) Tam še nisva hodila. Ni nama bila poznana pot. Sva rekla , da greva pogledat v smeri proti Mangartu. Ampak do tja sigurno ne bova prišla. Naprej kjer je skalni podor nisva našla potke. Sva šla bolj po občutku. Markacije so ponekod bolj vidne, drugje manj. Ogledala sva si pot , ki gre čez Kotovo sedlo proti Jalovcu. Ne vem ali tam sploh še kdo hodi. Lepo je bil viden rdeč bivak , kjer se gre na Mali Koritniški Mangart in Vevnico. Tudi odcep proti bivaku je bil lepo viden. Midva sva nadaljevala po začrtani poti. Nekje na višini 2300 m sva zmotila kokošji parček. Nista se kaj dosti menila za naju. Malo naprej pa se je na potki sončila belouška. Sem čudno pogledala, kaj neki dela nestrupena kača tako visoko. Še bolj pa potem, ko sem jo hotela poslikat, se je postavila v položaj, da me napade. Nisem še videla kaj takega. Kot sem se umikala se je tudi ona obračala in bila pripravljena na ugriz. Ni imelo smisla se dajat z njo. Sva se raje umaknila in nadaljevala pot naprej. Prišla do tistega dela poti oziroma grebena, kjer po vsej verjetnosti pridejo s Koritniškega Mangarta. Mangart se je zavil v oblake. Je bilo videt ljudi gor, ko so se oblaki razkadili. Tam se odločiva , da sestopiva po poti vzpona, čeprav bi mogoče še prišla do tistega okna tam spodaj, ki sva ga videla. Sestop kar previdno. Sem malo popazila , preden sem zgrabila šop trave, da ni še kaj živega vmes. Malo nižje v travi sva videla gada, ki se je prav lepo elegantno umaknil. Brez pihanja in napadanja , kot belouška gor višje. Ko sva bila ravno pri vozila se ustavita domačina, ki sta pravkar odgnala ovce v stajo in klepeta kar ne zmanjka. Zveva še za kakšno novo pot. In še statistika poti brez vrha. Prehodila sva 15, 2 km. Naneslo je 1667 višincev. Tura dolga 11 ur in 49 minut. Zadovoljna oba z novo prej nepoznano potjo.

Malo nižje sva videla gada. Lahko da se videvata.

Polona, saj ne moreš verjet. Na takšni višini. Meni se je zdela predolga za strupenjačo. Ampak , ko bi videla, kako se je pognala proti meni. Pa sem samo fotoaparat v roki držala. Sem se raje umaknila in sva se odpravila dalje. Pameten odneha. Ampak kako je gor prilezla?

Bojan včeraj na višini 2300m? Ko sem hotela poslikat se je postavil v položaj, da me useka.

Mi zna kdo povedati, kaj je to zaen kačon?

Garmont hvala. Zdej mi je vse bolj jasno. Pot gre levo od markirane poti. In višje se priključi tej poti , kjer sva midva šla. Ob sestopu sem šla pogledat, zakaj je zalja speljana levo. Del zajle . Še nekaj mi ni čisto jasno. Na razpotju spodaj je bila tabla za Mangart , kjer je pisalo 4 ure hoje. Na hribi net pa piše 7 ur iz Loške Koritnice. Bojan in padez hvala za nfo. Počasi se sestavlja mozaik. franca, tokrat so bile zajle v redu, vse suho. Tudi ob sestopu. Previdno pa je treba povsod.

Hvala obema. Tura vredna vsega truda.

Mogoče Velika Montura?

19.08. 2025. Po petih letih je prišla na vrsto pot iz Loške Koritnice. Na lepo vreme se nisva preveč zanašala. Kajti , ko sva prišla na vrh se je nebo obdalo s sivino. Tisti krajši plezalni del je brezhiben. So dodali nekje višje nekaj zajl. Par zvitih klinov od plazov ne predstavlja težav. Že na začetku, ko sva parkirala pri rampi se pripelje mimo čuvaj TNP. Se ustavi pri naju. Poveva kam greva. Pravi, da je še ena pot do sedla Brežič, ki je lažja kot ta, kjer midva greva. Da se prične pri melišču. Več niti ni vedel. Midva pa še manj. Na poti, nad zajlami naju dohiti fant , doma s Poljanske doline , ki gre čez Škrbino za Gradom do Jalovca in pravi da bo sestopil čez Kotovo sedlo. Potem sva ga še enkrat videla na sedlu, kjer nama je pomahal in že ga ni bilo več. Pot je uhojena. Markacije obledele. Najbrž ne bodo dočakale lepše barve. Sestopila sva po poti vzpona brez težav. Lepa samotna tura , no skoraj. Brez tiste poletne gneče , ki je te dni na obleganih vrhovih.

Kanjavec?

Brezpotja imajo svoj čar. Bravo obema za iskanje poti ki jih ni.

Če so Julijci - proti Triglavu?

Branko hvala. Te rumene cvetove sem včeraj poslikala na poti iz Loške Koritnice pod sedlom Brežič. Nisem še videla toliko lepih rumenih cvetov .

Kaj bi bilo ta zaena rožca?

Ne siva , ampak strma pot naju je vodila z Razdrtega . Veter je prijetno vlekel v zadnjem delu poti do koče. Gneče nobene na nedeljo 17. avgusta. Sestopila sva po položni poti na izhodišče.