rokeg - Zadnja sporočila

Hvala za primerjavo Ivo. Ko jih obiščem, pa poročam. Šodrovske izkušnje pa pomoje imam .

Obema hvala za odgovor. O navezi in podobno sem že pisal, da še za lahke poti ne najdem družbe.
Vem, da je Martuljek zelo krušljiv, najbolj krušljivo pa je baje v Rzeniku
turbo, seveda poznam vse njune projekte in opise, saj si vedno preberem njune zapise, ko grem kaj težjega. Glede spanja v bivaku sicer ni slaba ideja, vendar imam sam občutek, da mi drugi dan ne gre nič več Zato, bi rad nekako v prvem dnevu opravil s tem.
V glavnem bo treba še kaj lažjega prej osvojit

Hvala vsem tistim, ki so podali uporabne odgovore. Se zavedam, da je bolje zgoden štart, vendar mi trenutno to ne znese. Ocene težavnosti je zelo subjektivna, vsaj tako se mi zdi, ker recimo trojka nekje se mi zdi lažja kot dvojka kje drugje. Dejstvo je, da se spuščat po vrvi na alpinistični način še ne znam. Po drugi strani pa bi rad osvojil čim več hribov, če že ne vseh v Sloveniji. No, in večkrat zasledim mešane opise. Nekje se za greben smatra kot, da ni nič težjega, nekje pa, da je kar precej abzajlov. Skrbijo me pa, spust v škrbino, plata in jahalni del. Nikjer pa konkretno ne piše, če se da čemu ogniti. Niti ne, ali je kopen ozebnik prehoden, ali nastane kakšna gladka skalna pregrada. Čez Kotle pa je trenutno enostavno predolga, že Spodnji Rokav je bil kar projekt, sploh zaradi tega, ker sem bil v Vratih peš šele ob 13.00.

Že do tja je vse podrto. Na tisti polici pa sem kljub temu, da sem probal stop za nogo in se mi je odkrušil in se kar ustraši. Potem nisem več iskal smiselnega nadaljevanja. Zdelo se mi je vse pretežko. Pa še vroče je bilo. Skratka vse "dvojke" kar sem jih prelezel, se mi je zdelo tu težje. Ne vem, bilo je vroče in še spal nisem najboljše.

Pa mi je včeraj precej nenačrtno uspel prvi izmed 4 Rokavov. Do Mojstrane, nato sem zaman čakal bus v Vrata, ker ne vem, na kateri postaji ustavi ob glavni cesti itd. Mnenja domačinov so deljena in tako grem kar peš v Vrata. V dobri 1 h 15' sem pri Aljaževem domu, nato pa vroč vzpon do bivaka 4, nato še razmišljam, ali bi se držal prvotnega plana po vrhovih okoli Dolkove špice, pa me na Kuclju zvabi Škrlatica. Čez nekaj skob se počasi vzpenjam proti rami in me zamika vsaj poskus spusta v Kotel, ker je še čas. Ker pa sem že v Kotlu pa seveda probam na Spodnji Rokav. Vstop sem zadel, nato pa sem šel do okna in delovalo je vse neprehodno. Poskušam marsikaj, dokler ne ugotovim, da bo treba na prečnico vidno čez žleb. Spustim se nazaj na greben in čez žleb, kjer je en prehod res smotan, nato mislim, da je tehničnih težav konec, pa se pod vrhom težavnost precej poveča, vmes je ena ozka polička okoli skale, nato pa vrv za spust v grapo. Na vrh prispem precej pozno, zato se samo vpišem v knjigo, ki je žal plesnava, a popisanih je zgolj par strani in poslikam in se vrnem brez večjih orientacijskih zank čez Kotel na ramo in bivakirat na Škrlatico. Noč je bila vetrovna in kar hladna. Zjutraj grem na Dolkovo špico. Na Rogljico mi žal ne uspe, splezal sem do roba, nato pa nikar nisem uspel najti prehoda v desno. Morda kdo ve, kako so težji Rakova špica, Rogljica in Dovški Gamsovec v primeru s Spodnjim Rokavom? Nato je začelo močno pripekati sonce, zato misel o sestopu čez Kriško steno ali kakšnemu vzponu na vrh opustim in grem po zahodni poti do bivaka 4. Vmes zgubim markacije ter plezam čez kup skokov, da dosežem melišče in nato v senci bivaka malo posedim, zmanjkuje mi vode, zato hitro sestopim v Vrata, kjer je hladna pijača še kako prijala. Tokrat tudi bus pelje v Mojstrano in tudi do doma ni bilo večjih težav.

Če pridem ob 13.00 v Poldov Rovt, je možno potem še v istem dnevu do teme čez Oltar na Rokav in do bivaka 2? Kakšna je zahtevnost z Oltarja na Visoki Rokav, seveda ne striktno po grebenu? Po slikah sem opazil en jahalni del, se mu je možno ogniti? Je ozebnik v kopnem sploh prehoden? Se da brez abzajlanja čez Oltar ali po normalni smeri?

Poti ni. Greš, kjer se ti zdi lažje, vmes pa paziš, da ne zaideš v kakšen neprehoden svet, ki je poln brezen in škrapelj. Z Velikega Babanskega Škednja se gre po grebenu naprej, dokler se na desno ne odpre lahek prehod na pode in potem po občutku do vrha. Sam sem rabil cca. 50 minut hoje. Se da brez večjega plezanja, če najdeš prehode. Naprej proti Babanu ali poti na Vrh Laške Planje ali Kačarjevi glavi pa je že malo bolj orientacijsko zapleteno.

Od 2. do 4. maja sem šel od Maribora križem kražem čez Pohorje do Slovenj Gradca. Štartam pri spodnji postaji pohorske vzpenjače, do koder sem dobil hitri prevoz in se mimo Kogla hitro povzpnem do Sv. Bolfenka, nato čez Cigelnico, kjer propada stolp, in Ledinekov Kogel do Reškega vrha, nato k Mariborski koči, kjer srečam sorodnike, skupaj gremo še do Framskega slapu. Nadaljujem čez vrhove proti Framu in čez Frajhajm in mimo hotela Zarja na Sedovec ter na Areh, kamor moram priti do 18.00, vsaj tako mi je bilo rečeno ob rezervaciji. Ker mi je bilo to prezgodaj, grem zvečer še mimo izvira Polskave do Puzeržnikovega vrha in po cesti nazaj. Drugi dan ob 5.45 čez Žigartov vrh in po nemarkirani varianti čez Gomilo do obeh slapov Šumika, nato po vrhovih do Klopnega vrha. Tu pokličem v Grmovškov dom, kjer ni popusta za planince 95 eur na noč kličem Kremžarco, pa mi vseskozi javlja, da številka ne obstaja, pokličem še v Ribniško kočo, je dražje, ampak vseeno rezerviram, ker še ne vem, ali bi hodil na Pesnik. Koča na Klopnem vrhu je sedaj privatna hiša. Kmalu ne bo več možno ugodno prenočevati na Pohorju. Želel sem čez Kurji hrib na Falski ribnik, pa mi je močvara prekrižala načrte, zato sem spremenil plan in obiskal oba Kamenitovca. Do Zgornje Brvi se vleče, nato čez Lasino in Pesek do koče na Pesku, kjer pojem kosilo in dobil vodo, prijazni natakrji so. Tudi hrana je bila dobra. Kar hitro sem že na Rogli, nato je bila gneča čez Ostruščico in Mulejev vrh, nato pa nekaj zaidem po eni močvirni poti, ki me privede direktno na Lovrenška jezera, kjer je mrzlo bril veter. Nato samotno čez preval Šiklarica do Ribniškega jezera in na Jezerski vrh, kjer je veter že kazal svojo moč. V moderni Ribniški koči se okrepčam in z lahkim tovorom se podam še k zaprti koči Pesnik, čeprav na PZS piše, da je odprto skoraj vedno. Od para sem zvedel, da je zaprta že nekaj časa. Sama koča pa je na lepi lokaciji. Vračam se po cesti in na Mali Črni vrh na sončni zahod in počasi spat. Oskrbnica je prijazna. Edino, kar me moti, da imajo sedaj hotelsko ponudbo in šele ob 8.00 se začne zajtrk. Vstanem malo čez 5 in ob 5.30 krenem na Črni vrh, nato do hotela Grmovškov dom, žigi so zunaj. Hitro ga popiham na vetrovno Veliko Kopo in dalje na Malo Kopo, kjer v zatišju ob 8.00 pozajtrkujem . Nato po nič kaj prijazni markirani poti na Kaštivniško sedlo, nato čez Ertarjev, Sedlarjev in Mačkov vrh na Kremžarjev vrh. Nato še mimo koče in čez Podkrški vrh do Gradišča in počasi na bus v Slovenj Gradec. Po 110 km sem mislil, da sem za danes zaključil, pa sem moral pešačit še kar nekaj, da sem prišel do študentskega hostela, tako da sem v 3 dneh naredil 122 km.

Žusem?

Marko, je Javorca?

Čičarija?

Tudi jaz se sprašujem, kako z javnim prevozom priti zgodaj na Dovje. Busa v Vrata pa še nisem videl, pa sem najmanj 3x šel v poletni sezoni po cesti v Vrata. Razen 1x, ko me je privat bus planincev iz Bosne na štop pobral.
1x sem ga čakal zaman, ko bi mogel priti, pa ga ni bilo, no, niti ga ni bilo videt do Dovja peš.

In prišel si na iskani hrib.
Lahko nadaljuješ.

Sedaj pa samo še kakšnih 45 minut hoje proti zahodu.

Precej bolj SZ.