journeyman - Zadnja sporočila

Tura je bila v planu že v avgustu, pa se nekako ni izšlo. V soboto zjutraj se zapodiva v Zadnjico in po cesti naprej v smeri Luknje in Doliča. Opis sicer pravi, da turo začneš na sedlu Luknja, naju pa bolj zamika direkten pristop na planino Zajavor iz doline. Malo pred križiščem markiranih poti za Dolič in Prehodavce na levo v gozdu poiščeva začetek poti. Najti je ni težko, še lažje pa ji je slediti, saj je res dobro ohranjena. Pot se takoj požene strmo v breg in strmina ne pojenja do bornih ostankov planine malo pod 1500 metri nad morjem. Odpre se čudovit pogled na Zadnjiški Ozebnik, Prehodavce, pa Vršac in Kanjavec. Tu je lepe poti konec. Nad ostanki zidov nadaljujeva navzgor v gozd, povsod je polno živalskih "poti", prave steze pa ni. Kmalu sva na robu gozdička. Bereva opis in študirava kam naprej. Najbolj logično se nama zdi po široki travnati gredi, kar se izkaže za dobro odločitev. Više se v travah nakaže sledljiva stezica, ki se v okljukih vzpenja desno ob travnati grapi. Čez nekaj časa pot zavije nekoliko bolj v desno v ruševnat predel in tu se pojavi poseka v rušju, ki ti da vedeti, da si na pravi poti. Tu pot popolnoma spremeni svoj značaj - konec je vzpenjanja, začne se prečenje proti zahodu. Stezica je ves čas sledljiva, pri orientaciji pa spet pomagajo požagane veje rušja. Prej kot doseževa Vrh Osojne Krnice, prečiva še dve našodrani grapi. Zavijeva tudi k naravnemu oknu, ki je prav blizu. Nato se iz sedelca vzpneva na vrh. Razgledi so res čudoviti, izstopa greben Goličica - Planja. V vpisno knjigo se vpiševa kot druga in tretji letos. Tudi za lansko leto je samo en vpis, za leto prej celo nobenega - očitno je to res pozabljena in malo obiskana steza. Iz sedelca se spustiva na drugo stran v gruščnato krnico in prečiva pod veliko zijavko v steni Šplevte. Tu prvič v nasprotni smeti opaziva obledelo zeleno piko. Ena je tudi na skali na ovinku mulatjere, kjer se prečenje Pihavca začne oz konča. Sva na "gorski avtocesti", a avanture še ni konec. Spustiva se nekaj ovinkov, nato zavijeva iz "avtoceste" do lovske koče pod velikim balvanom. Tam se začne lovska steza, ki vodi prečno po pobočjih grebena od Planje do Goličice. V novejšem enciklopedičnem vodniku sva to pot celo našla opisano kot eden izmed pristopov do Pogačnikovega doma. Pot naj bi bila z nekaj smisla za orientacijo sledljiva in naj bi te pripeljala nad 50. ovinek vršiške ceste. Tako se kljub popoldanski uri odločiva, da ji slediva v sestopu. Že kmalu ugotoviva, da pot ni ravno zgledno vzdrževana, ruševje po večini že kar konkretno "visi" na pot, tako da je potrebnega veliko sklanjanja ter tudi plazenja, da se prebijeva mimo. Napredujeva počasneje kot sva pričakovala. Čez prvo veliko grapo najdeva prehod, nato se znajdeva na pobočju Čela. Tu naju zmoti nekoliko čuden opis, dodatno naju zavedejo še lepi prehodi in zapodiva se v breg. Kasneje seveda ugotoviva, da sva si jo pošteno zagodla in vrneva se nazaj. Dan se že preveša v večer, midva pa še vedno iščeva prehod naprej do druge grape. Najdeva ga po ozki polički, zavarovani z jeklenico (ki za razliko od predhodnih na poti še drži), za tem pa naju spet preseneti podrto drevje pa še prehod čez zadnjo resno oviro izgleda kar zahteven. Odločiva se za povratek. Hitiva, a naju tema vseeno ulovi kakšne pol ure pred lovsko kočo. Med tem, ko si s sebe otresava kupe iglic, skleneva, da je rušja za nekaj časa dovolj. Sestopiva po "gorski avtocesti", ki je kar ni konec. Po več kot petnajstih urah sva nazaj pri avtu s polovičnim uspehom - kljukica k Abramovi, ta presneta lovska steza pa ostane kost za glodanje do naslednjega poizkusa - tokrat v vzponu.

Ločanka, tudi do Kotla je nekaj lažjega poplezavanja, od sedelca do vrha pa je lepa dvojka.

Včeraj od cestarske bajte skozi Mlinarico, nato prečno po gredini in skozi okno v kotel pod Planjo. Od tu desno na sedelce in na vrh, Lep pristop. Samotno in razgledno. Sestopim po poti vzpona. Ker je dan še mlad, se iz Mlinarice dvignem v Škrbino in po Jubilejni poti nadaljujem do Prisanka. Sestopim po Slovenski in naprej mimo Kranjske planine do devetindvajsete serpentine. Za konec me čaka še nekaj ovinkov po cesti ob bučni spremljavi jeklenih konjičkov. Lep dan je bil.

No, enajst in pol je bilo s postanki, samega gibanja je bilo približno deset ur. Vzpon mi je vzel tri ure in petnajst minut, greben do Briceljka eno uro, asfalt po Bavšici tudi slabo uro, kar ostane pa je bilo od Briceljka do Plešivca in nato sestop skozi Balo.

Ja, teren poznam, gibanje v takem svetu pa mi tudi ni ravno tuje.

Dprapr, enajst ur in pol za cel krog.

Danes po petih letih spet na tem velegrebenu. Od Kluž mimo Izgore in Nakla po strmih in zaraščenih pobočjih na Vrh Krnice. Od slednje do Plešivca pa čista uživancija. Zračno in razgledno poplezavanje za vikat. Res čudovit greben. Zraven seveda dodam še Votli vrh. S Plešivca sestop na sedlo Čez Brežič in naprej skozi Balo v Bavšico. Za konec še prijeten sprehod po asfaltni cesti nazaj do izhodišča. Lep dan je bil.

Tudi jaz se spomnim Dejanovega zapisa na to temo. Vendar pa sem lansko jesen po tej poti opravil vzpon na Strmo Peč, tako da sem jo iskal po spominu. Kljub temu sem dvakrat ali trikrat kar pošteno zijal naokrog, da sem našel nadaljevanje. Če je ne bi poznal od prej, bi bila druga zgodba. Vsekakor ne bi nikomur priporočal, da se jo prvič loti v sestopu, orientacija je res zahtevna, oznake močno zbledele in redke, teren pa na nekaterih delih kar strm. Tudi jaz sem si oddahnil, ko sem stopil iz gozda v strugo.

Včeraj se malo po peti spustim po cesti od kapele Zacchi, prečim potok Dunjo in nadaljujem po kolovozu do odcepa za Vio Dogno. Nekaj časa sledim dobri stezi, na naslednjem križišču pa se usmerim na slabše uhojeno stezico. Prečim grapo Rotta in začnem dolgo prečenje nad sotesko Clapadorie. Nad bivakim Muschi sledi najlepši del. Uživaških 300 višincev poplezavanja čez Sivo steno. Višje priključim na Amalio, prečim do bivaka in po Findeneggu do vrha. Obiska je ogromno. Po okrepčilu se spustim nazaj skozi ozebnik in po Veliki Polici prečim do škrbine Vrh Strmali. Od tam nadaljujem po grebenu na Klavne Nože in naprej na Zabuš, ki ga prečim in se spustim v škrbino Vandul. Po poteh 640 in 641 se nato vzpnem na Strmo Peč. Po kosilu se vrnem do bivaka del Torso. Tu se poslovim od sončnih pobočij in se usmerim nazaj proti Dunji. Sestopam po ferati Norina, nekoliko nižje, pod zavarovanim prehodom skozi grapo, pa poiščem opuščeno pot, ki se spusti v dolino potoka Saline. Iskanje ostankov poti je izredno zahtevno in zelo sem vesel, ko stopim v strugo. Prej, kot pot zapusti le-to, s sebe sperem ves švic in umazanijo, nato pa po cesti/poti Umberto Pacifico oddelam zadnjo uro nazaj do avta. Veličastno je bilo.

Iz doline se še vidi sneg na južnih pobočjih vršnega dela, tako da je verjetno na senčni strani, v tisti grapi, kjer gre pristop, še sneg.

lp

V soboto sva parkirala pri mostu v Tigu. Usmerila sva se proti Bili in naprej proti Ravanci, nato pa po Lipi Poti do Solbice. V Ladini sva stopila na pot 643, ki se zložno vzpenja proti ricoveru Igor Crasso. Snega je bilo glede na višino presenetljivo malo, vreme pa enkratno in razgledi fantastični. Po malici in razgledovanju se začneva spuščati proti Pustemu Gozdu po poti 632. Nižje se na razcepu preusmeriva na številko 631, ki naju pripelje pod Cimo Tulsti. Na vrhu loviva popoldansko sonce. Sestopiva v Ravanco, čaka naju še nekaj ceste do izhodišča.
Krasen in topel dan je bil, v Rezijo se je že vrnila pomlad.

Ja, na žičnico verjetno res ni za čakati. No, glede na to, kako hribovski aktiven si, bi te verjetno noge prinesle tudi nazaj v dolino?

Sem hotel zraven naložiti še nekaj slikic, pa ne morem. No, saj je itak na vseh bolj kot ne megla.

Danes iz Žage po neoznačenih stezicah do planine Baban. Sneg se začne malo pod planino. Nadaljujem po dolini proti Veliki Babi. Sneg je večinoma držal. Prilezem do višine cca 1900m, tam pa se je megla tako zgostila, da v kombinaciji z difuzo nisem videl niti metra pred sabo. Malo se prestopam in upam, da bi mi priskočil na pomoč veter, a ni niti sapice. Odločim se za povratek in komaj sledim lastni špuri. Pod planino se usmerim na markirano pot, z nje pa kmalu zavijem na lepo mulatjero, ki se nekoliko dvigne, nato pa preči pobočja proti Skutniku. Razgledov ni, a sem vsaj pod megleno zaveso. Ko priključim na pot, ki pelje na Skutnik, sestopim čez Osredek in mimo čudovitega Globoškega slapu nazaj na izhodišče.
Lep dan je bil, kljub temu, da sem pogrešal sonce.

Popravljeno

Po torkovem kamniškem Grintovcu, se v sredo odpravim še na trentarsko oziroma bavško različico. Malo pred sredino dneva krenem iz vasi Soča. Do planine in še nekaj višje kopno, nato se začne sneg, ki pa ga je tu še manj kot v kamniških hribi. Ob treh prilezem na vrh. Ozračje čisto, panorama prekrasna, a kaj, ko mraz pritiska in ne dopušča daljšega postanka. Sestopim po smeri vzpona, na planini občudujem barve zahajajočega sonca in vpijam tišino, ki je doma v teh krajih. Zadnji del sestopa nazaj v ledeno Trento opravim v temi.

Uf, pojma nimam ne kaj je tisto ne od kdaj stoji gor.