Zelena žolna (Picus viridis)

Zelena žolna (Picus viridis) je ena naših najbolj prepoznavnih ptic, ki jo v hribovju pogosto prej slišimo kot vidimo. Za razliko od večine drugih detlov, ki hrano iščejo v deblih dreves, zelena žolna večino časa preživi na tleh. Njena osnovna barva je olivno zelena, ki ji služi kot odlična krinka v travi, najbolj pa izstopa rdeča kapa, ki sega od čela do zatilja. Okoli oči ima značilno črno masko, spodnja stran telesa pa je svetlejša, sivkasto zelena. Od podobne sive žolne jo najlažje ločimo prav po večji količini črnine okoli oči in nekoliko krepkejši postavi.
Najraje se zadržuje na robovih gozdov, v svetlih listnatih sestojih, sadovnjakih in na gorskih travnikih, kjer jo v naših hribih najdemo vse do gozdne meje. Ker se hrani predvsem z mravljami, jo na planinskih poteh pogosto opazimo, kako poskakuje po tleh in s svojim dolgim, lepljivim jezikom brska po mravljiščih. Če med hojo zaslišimo glasno, doneče oglašanje, ki zveni kot serija smeha (prepoznavni »klü-klü-klü«), je to skoraj zagotovo ona. Za razliko od velikega detla le redko bobna po deblih, zato je prav ta »smeh« njen najbolj značilen znak. V dolžino zraste do 36 centimetrov, gnezdi pa v duplih, ki si jih sama izteše v debla starih listavcev. Pri nas je stalnica, zato jo lahko ob poti srečate v vseh letnih časih.