Navadna veverica (Sciurus vulgaris)

Navadna veverica (Sciurus vulgaris) je eden naših najbolj priljubljenih prebivalcev gozdov, ki jo pohodniki pogosto opazijo, ko urno švigne čez pot ali pleza po deblu drevesa. Njena osnovna barva je močno spremenljiva in sega od svetlo rdeče do skoraj črne, pri čemer je trebuh vedno snežno bel. V višjih legah in iglastih gozdovih so veverice običajno temnejše, v nižinskih listnatih gozdovih pa prevladujejo rdečkasti odtenki. Prepoznamo jo po dolgem košatem repu, ki ji služi kot krmilo pri skokih, in po značilnih čopkih dlak na konicah ušes, ki so najbolj opazni pozimi. Večino časa preživi na drevju, kjer si v krošnjah iz vej in mahu zgradi okroglo gnezdo, v katerem počiva in vzreja mladiče.
Če med hojo v hribe zaslišite kratek in oster zvok, ki zveni kot »cok-cok-cok«, vas veverica verjetno opozarja, da ste vstopili v njen prostor. Na tleh jo pogosto srečamo, ko išče hrano ali skriva oreščke za ozimnico, njeno prisotnost pa izdajo tudi storži, ki jih obgrize povsem do vretena. Prehranjuje se predvsem s semeni iglavcev, oreški, jagodičevjem in gobami, občasno pa svojo prehrano popestri tudi s ptičjimi jajci. Je dnevno aktivna žival, ki ne spi zimskega spanja, zato jo lahko ob poti srečate v vseh letnih časih. V dolžino zraste do 25 centimetrov brez repa in je v našem okolju splošno razširjena vse do gozdne meje.