Italijanski ščipalec (Euscorpius italicus)

Italijanski ščipalec z znanstvenim imenom Euscorpius italicus je naš največji in najmogočnejši predstavnik ščipalcev, ki ga pohodniki najpogosteje srečajo na slovenski obali in v širši Primorski. Prepoznamo ga po čokatem telesu temno rjave do črne barve, ki v dolžino doseže do 5 centimetrov, ter po značilno velikih in močnih kleščah. Čeprav njegov videz marsikomu nažene strah v kosti, gre za povsem nenevarno vrsto, katere pik je po bolečini primerljiv s pikom čebele.
V naravi so italijanski ščipalci izrazito nočna bitja, ki se podnevi skrivajo v hladnih in vlažnih kotičkih, kot so razpoke v starih kamnitih zidovih, skalne špranje ali mesta pod suhim lubjem. So spretni plenilci, ki se hranijo z različnimi žuželkami in drugimi nevretenčarji, pri lovu pa si pomagajo s svojimi močnimi kleščami. Posebnost teh starodavnih bitij je tudi njihova izjemna skrb za potomstvo; samice svoje mladiče po rojstvu še nekaj časa nosijo na hrbtu, s čimer jim zagotovijo varno zavetje v prvih dneh življenja, dokler niso pripravljeni na samostojno pot.
V ekosistemu obmorskega in hribovitega sveta opravljajo pomembno vlogo naravnih plenilcev, hkrati pa so dragocen pokazatelj ohranjenosti naravnega okolja. Srečanje s tem »primorskim škorpijonom« na poti je za vsakega gornika poseben dogodek, ki nas opomni na starodavno prisotnost teh bitij v našem sredozemskem svetu. Opazovanje italijanskega ščipalca v njegovem naravnem okolju nam podari dragocen vpogled v biotsko raznovrstnost, ki se skriva v skritih kotičkih naše obmorske narave.