| Severni domžalski krog | | 21.11.2020 - Bandzo |
Že prejšnjič, ko sva naredila manjši krog okoli Velikega vrha (642 m), ki je najvišji vrh domžalske občine, sva si zamislila malo daljši krog, kjer bi povezala 7 hribov nad Radomljami. Pa sva to izvedla kar kmalu po tisti debati. Po vrsti si sledijo Homški hrib (395 m), Grdavov vrh (572 m), Kolovec (528 m), Veliki vrh (642 m), Špičji vrh (522 m), Zagoriški vrh (532 m) in kot zadnji Žiški vrh (482 m), predno se mimo cerkve podava preko gmajne in Turnš nazaj do doma. Po poti se je nabralo kar 930 višincev na 27 km. Teren je vse do Grdavovega vrha enostaven, z dobro nadelanimi potmi, na Kolovec sva se povzpela po redko obiskani in zelo strmi varianti tik pred kamnolomom navzgor in po grebenu Kolovec -Veliki vrh na slednjega. S spustom po brezpotju od tu dalje sva zamejala smer hoje in mimo Florjančka na Špičji vrh od koder sva zaobšla kmetijo na Jasenu saj sta nama dva velika psa, ki sta kar pospešila proti nama, dala jasno vedeti, da nimava kaj tam delati.  Zadnji vzpon na Zagoriški vrh je bil kratek a sladek, takisti tudi na Žiškega, kjer sva si zaslužila kos pite. Sledil je spust in hoja nazaj proti domu.
LP,Ben |
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 |
|
|
| |
|
|
|
brett
24.11.2020 | Hvala za idejo, ko zopet obiščem domače kraje ob priliki...
Ko sem bil mulc, sem homški hrib in okoliške gozdne poti (in goščave) prebredel neštetokrat. Najbolj strm del je od jeza Kam. Bistr. na SV strani hriba, mimo spomenika umrlim partizanom II. sv. vojne. do t.i. Špice. Kratka, a sladka strmina, kjer si mestoma pomagaš s prijemanjem za korenine. Nato pa lepo prečiš greben po gozdni stezici in se kasneje, bodisi spustiš mimo skakalnice v dolino (Nožice), bodisi sprehodiš do cerkve Marijinega rojstva, od koder je čudovit pogled na osrednje KSA. Gor je tudi še zid, ki je bil branik med turškimi vpadi.
Ogromno sem bil tudi v Arboretumu (poznali smo kar nekaj "bližnjic za domačine", da ni bilo treba plačevati:jezik )in pri ruševinah gradu na vrhu hriba, ki je znotraj omenjenega parka. Škoda, da propada še tisto kar ga je ostalo. Spodnji dvorec so pa itak požgali, vemo kdaj.
Bil sem tudi pri bolnici Triglav v Kolovcu v soteski, nikoli pa na hribčkih gor. In nisem vedel, da so tudi tam ostanki gradu (oz. mi je ušlo iz spomina).
Na Žiškem hribu pa se je začela in končala moja "kariera" smučanja. Sem kot šestletnik priletel v leseno tablo na progi (edino seveda) in si prebil arkado. Od tedaj nikoli več na smučke.
| |
|
| |
|
| |
|
|
Bandzo
24.11.2020 | @brett
Ja, Homški hrib je tako simpatičen, ko kuka z zvonikom izven jutranje meglice. Tista strmina, ki jo omenjaš je res prijetna, da se malo zadihaš. Potem se pa hitro lahko spustiš posladkati z robidami, ki rastejo v izobilju le nekoliko nižje Moram priznati, da so ti hribčki izredno simpatični, posebej tisti na severnem delu, ki ti poleti res dajejo prijeten hlad s svojimi dolinami. Nekaj raziskovanja je še ostalo, da najdem še nekaj povezav, ki bi res lepo povezali hribčke. Npr. Ronta, Jazbine, Babji trebuh. Prav tako je treba preveriti tudi skrivnosti Konjskega grabna in pa Jasenskega grabna. Se je pa število obiskovalcev tu naokoli izjemno povečalo z uvedbo protikoronskih ukrepov. A Žiški vrh pa praviš, da je bil prvi in zadnji smučarski izziv
Vsak ima svojega Jaz npr. sem začel in končal s smučanjem na Vidrgi, ko sem enkrat pozabil, da je zaviranje odvisno predvsem in zgolj od - mene. Pa je šla oranžna pletena ograja v franže, z njo pa moje veselje do smučanja
LP,
Ben
| |
|
| |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
| |
|
|
