Grebensko prečenje Črna Gora - Požgana Mlinarica z delno etapo poti PP do Kota

"Lepemu sprehodu po grebenu sledi orientacijsko zapleten spust po polici v Gube"... Pa še kako je res. Tura spada med mojih priljubljenih 10. Krasno. S komentarji se pa tudi strinjam!

Glede na to, da je bil skladno z jutranjim razvojem vremena mišljen le pristop do bivaka na Črni gori, se je tura dobro razvila in zaključila. Do vzpona na P. Mlinarico niti razmišljali nismo o poti PP. Tam se opazil stezico globoko pod nami in takoj se je prebudil raziskovalni duh. Vse ostalo je razvidno iz obeh albumov.
*
https://picasaweb.google.com/100644662296084998065/RusnataInPozganaMlinarica05072014#6032659827717586802

Janez ,vsem čestike ...zelo razgibana in zanimiva tura je videti po čudovitih slikah....morda nekoč
Pa še vprašanje..kaj je pot PP,ko sem šla iz Vrtaškega vrha proti Slemenu sem zasledila oznako

(P)ot za (P)osebneže...eni pravijo, da je tudi (P)ot za (P)enzijoniste, ker šodrovci ponavadi na stara leta to raziskujejo... hec .

Literaturo v roke, Martina...

pot Pokljuka/Planica, po etapah, lani sem bil na tem grebenu, ki ga Jovan omenja le da sem šel popoldne in skrajšano. Sestopal bi lahko v to smer kot Jovan ali v dolino Vrata, ampak sem se raje vrnil nazaj po grebenu https://plus.google.com/photos/114400986607884783562/albums/5937616667830255425?banner=pwa

Šel bom enkrat iz druge strani. Sem šel še naprej z vrha kukr se je dalo, ampak skoraj navpična prepadna stena je bila pod mano. Nekak je najlažje, če imaš s seboj še 2, da iščejo prehode, sporočajo stanje, itd. Dokler sam hodim se ne bom izpostavljal.

Se strinjam Dr.ejči...z literaturo, z velikim navdušenjem prebiram vse kar je povezano z gorami...samo trenutno sem na morju in ni dostopna...zanima me pa vseeno sedaj saj razumeš ženski firbec

Pot PP sta trasirala znana alpinista klasične šole Dušan Vodeb in Uroš Župančič v letih 1972 - 1979 in s tem na prelep način sklenila svojo gorniško pot. Tako je to pot v svojem vodniku omenil in tudi opisal po etapah Tine Mihelič, Julijske Alpe Severni pristopi (ta vodnik se še dobi v knjigarnah) Pomagal si je pa z majhno knjižico, v kateri je Dušan Vodeb opisal to pot PP Planica - Pokljuka.
Kot je še zapisano v Miheličevem vodniku je bila pot sprva le njuna. Z objavo knjižice Dušana Vodeba pa sta jo podarila vsem gornikom. Nikjer ni govora o nobenih svinjah.
Je bil pa pred leti na televiziji predvajan dokumentarec o tej poti. Pot je takrat pred kamerami prehodil Marjan Šolar, lažje dele sam, težje dele pa v družbi prijatelja Janeza Kunjsteljna.
Zelo lep dokumentarec je bil to, ki bi ga lahko še kdaj ponovili na televiziji, namesto da predvajajo ves čas same bedaste šove, ki samo poneumljajo ljudi.

Prvotna turca, ki je bila izbrana, sem si jo nekako zamislila v lepem, sončnem vremenu in ker je zaradi moje neodločnosti ura kar tekla in, ker je bil v igri še plan B, ki je bil na listi želja, je bil izbor pričakovan...in kakopak, se je le ta izkazal za pravilnega, tokrat, hehe, saj nama je vreme pokazalo vse svoje čare, ki pa me na tej turi niso spravljali v strah.
Zapeljeva se na Kosmačev preval in že se strmo vzpenjava proti biwaku, proti Črni gori, kjer strmina res ne prizanaša, a sva bila nagrajena z razgledi na sosednje Martuljške velikane.
Nadaljujeva po grebenu, kjer naju nekje sredi poti presenetijo kapljice, nato je začelo rahlo snežiti, potem sva videla nekaj podobno soncu, hehe, prišla pa je tudi "teta" megla, ki naju je potem zvesto spremljala celo pot...od Črne gore, do vrhov do Požara, naprej čez Rušnato, ter nato Požgano Mlinarico, kjer sva sestopala levo čez neko podrtijo, nato po policah PP7, kjer sva iskala "ta pravi" macesen, haha, ter se nato raje orientirala po možiclnih, hahhaa. Tik preden sva prišla na melišče, sva obvozila neko izpostavljeno in krušljivo poličko ( tukaj zapustila PP7) in že tipala po melišču, ki pripelje do strmih trav in da je tudi štrik malo pokukal na plano, sva si čez "zračno" travnato prečko malo pomagala z njim. A poti še ni bilo konec, saj je sledil še lahkoten sestop po gozdičku, nato prečenje struge, malo mlatenja z ruševejem in juhuuuu, bila sva dolini Kot.
Turca enkratna, razgibana, veeeliko gor, malo dol, pa spet gor, a do Požgane Mlinarice ni nekih brezpotnih zapletov, saj gre za greben...nadaljevanje, pa po moji oceni, terja malo (beri veliko) noska, malo uhojenosti in izkušenj...

op, razmere verjetno malo drugačne, par cm snega in še bolj mokro, kot je bilo...
petek, 07.10.016

Nekako čutim moralno odgovornost, da če si s kako spletno stranjo pomagam da ji kaj malega vrnem nazaj.
To prečenje sem s prijatelji ponovil zadnjo soboto v juliju in sicer 10 let po prvem prečenju pri katerem smo enako zmotovili izhod kot avtor tega prispevka Juš.

Tokrat smo začeli na polici in ob izhodu z nje mi je bilo jasno zakaj smo takrat 2 uri tavali v prazno. Je pač treba dol do samega roba stene in pri macesnih pogledati v desno. Zdaj ko vem je enostavno.
Drugače pa je vtis da se ta del PP izredno malo hodi, pot je do sedla pod P. Mlinarico bistveno bolj zarasla kot je bila pred leti. Očitno je to vse bolj šodranje za romantike, ki jim ni odveč pretepanje z rušjem in iskanje prehodov. Sem pa opazil, da z vrha P. Mlinarice vodi pot v smeri Vrat, ki jo pred leti ni bilo. Ne vem ali sem smer pravilno ocenil v nasprotnem pa naj me kdo korigira.

Prekrasna tura, le peklo je za kako stopinjo preveč.