Krasji vrh

Včeraj se je bilo treba umakniti burji. In odločili smo se pravilno - Krasji vrh.
Le zunanja temperatura se je zjutraj vedno bolj nižala in se ustavila na 0 stopinjah C nad Drežniškimi Ravnami, kjer je bilo naše izhodišče. Sledimo markirani poti za Krasji vrh. Med potjo in na vrhu je le rahlo pihalo. V zavetrju, v bližini Debeljaka, smo si privoščili martinčkanje in lovili tople sončne žarke. Z Debeljaka se spustimo v kotanjo, kjer si v jeklenem zaboju ogledamo neeksplodirana ubojna sredstva. Potem pa iz kotanje direkten vzpon na Krasji vrh. Na izhodišče se vračamo preko planine Zaprikraj.

Iz Drežniških raven po dobro označeni poti proti Krasjemu vrhu, ki ga v jeseni še nisem obiskala. Na razcepu poti, slabo uro pred vrhom, smo se odločili za meni ljubšo varianto krožne poti in sicer proti Snežni jami in mimo ostalin vojne na vrh, nazaj pa mimo kolujev in nato do izhodišča. Vreme krasno, razgledi prav tako.

ta turca je pa tudi meni zelo všeč....lep pogled na bovec in čezsočo. lepo lepo

Krasji vrh danes...

Nedeljski Krasni vrh je ponudil vsega po malem in ničesar preveč, tako da je bilo ravno prav Šel sem krožno, navzgor po S strani in sestop po J. Na severni strani je še precej snega in priporočam zimsko opremo (sem jo tudi rabil v strmini od voj. položajev do vrha), južna stran pa je povsem kopna. Še par slikc za predstavo:

Po vrhovih megla. Upanje, da se bo nebo le odprlo, nas je gnalo na Krasji vrh, katerega vrh je zjutraj objemala megla. Standardna pot, kot je že opisana pred tem, le da smo se za spremembo vračali preko pl. Zaprikraj. Snega skoraj da ni, nekaj poprha in napihanca, na vrhu v led objete trave, megla. Pa kljub vsemu se je ob vračanju po grebenu nebo odprlo in prikazala se je dolina Soče pod nami. Tudi Krn, ki se je vztrajno skrival, je okoli 12h pokazal svoj nos .deležni smo bili celo sončnih žarkov. In tajming je bil pravi...pri avtomobilu je začelo rositi.

Dan, izkoriščen v nulo, kajne?

Res je, Greta. Vsi dnevi bi lahko bili taki...samo odpraviti se je treba brez raznih če-jev

ta vrh me pa ne bo več videl,lep vrh ampak zoprn,za hodit

Si imel mogoče slab dan, slabše vreme .....pot je dokaj normalna...sicer pa ne bi smela komentirati, ker ima vsak svoj okus in merila, ane?

hehe,ja ,ker sm šel prvič sm šel po najtežji poti in po največjih skalah,da nisem vedel kam več hodim,hehe,ja je blo lepo vreme ,samo nisem mel redbulla s seboj,

tud pot je bla dolgočasna precej,tko,da me zadnjič vidi ta vrh,

Ja,ja ales50, tudi jaz imam nekaj vrhov, ki mi niso posebno pri srcu in ko dosežem tak vrh rečem, da sem bila tu trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več.

...in potem čez leto ali dve spet.

Vem kako to zgleda ja, tudi jaz sem šel po Tominškovi poti na Kredarico PRVIČ, ZADNJIČ IN NIKOLI VEČ, na Triglavu pa seveda še nisem bil, ker so se mi 1. velikega srpana 2012, ko smo po devetih urah hoje okoli petnajste popoldne prisopihali do Kredarce, zagravžale vse gore, pa vsi hribi, griči, kuclčki... Ob pol štirih sem direkt padu v postlo, ob devetih zvečer sem se pa zbudu, sem pa tako spal, da ko sem se zbudu, sploh nisem vedel kje sem. Da ne govorim kako se je vleklo, ko smo šli gor se je Kredarca vseskozi odmikala pa odmikala, ko smo šli pa dol se je pa Aljažev dom v Vratih vse bolj oddaljeval, skratka kot bi se reklo, NIKAD KRAJA, tako, da če povzamem lahko brez slabe vesti rečem, da je to do sedaj prvi vzpon oz. izlet za katerega mi je žal, da sem se ga udeležil!!! Na Triglav pa bi rade volje šel, ampak NIKOLI NIKOLI več po Tominškovi poti, saj vem, da se zarečenega kruha največ poje, ampak za to pot sem pa zatrdno prepričan, da se po njej ne bom več podal na Kredarico oz. Triglav Bogi Čehi, katere smo ob sestopu srečali, ko so šli po največji vročini gor, sj niso vedli kaj jih čaka

Kako z lahkoto včasih rečemo, da ne bomo šli nikoli več po neki poti. Ampak s časom na stvari gledamo drugače. Včasih že takrat, ko pridemo domov s ture in ko razmislimo, zakaj smo bili takšnega mnenja. Največkrat je razlog v nas samih. Pot nima s tem ponavadi ničesar!
Posebnosti Tominškove in poti čez Prag sta, da se večina po njiju vzpenja v največji vročini, sredi dneva, in posledično pogosto prvič, zadnjič in ...
Krasji vrh je pa itak v raju! To sem ugotovil že v jugoarmiji, ko smo se potikali tam naokoli.

ales50, ne vem kje si lezel , mogoče si "udaril diretissimo", ker prav groznih skal ni nikjer. Le pod vrhom, če greš po S strani, je treba mogoče malo bolj pazljivo stopiti na skalo ali stegniti korak . Mogoče imam pa jaz čudna merila za skalnatost...Krasji vrh se mi ne zdi pretirano skalnat. Se pa strinjam, da če se ti ena pot zameri, se težko ponovno spraviš nanjo...ali pa jo greš neobremenjeno ponovno preizkusiti..njo in sebe . Srečno, kamorkoli te bo zaneslo

@ales50

nikar ne meči koruze v puško po enem "dejanju"

hehe,ja nikoli ne vržem puške v koruzo,maš pušk gor precej,tko,da so jih pometali pred mano ,,samo ni mi zanimiva pot,edino vrh in greben,

Kako smo si različniin prav je tako.
Meni se vlečejo poti brez skal.
Hribovc 88,meni je bila pa Tominškova prav všeč,sem šla gor in dol po njej,ker ni bilo gužve.
Zima pa je v hribih nekaj najlepšega, vsaj zame.