Včeraj sem se podal na to impozantno (po izgledu od spodaj) goro. Začetek pri Savici, na poti na Komarčo sem si še pogledal slap, veliko vode, do Sedmerih jezer nič posebnega na poti, le ko se teren poravna pri Dvojnem jezeru je pot zelo blatna - pač posledica vremena. Pri koči spijem kavo in čez Štapce na Malo Tičarico. Razgledi, kot se za lepo sončno dopoldne po dežju spodobi, so bili res fantastični. In sploh "svet" na drugi strani doline je nekaj posebnega, tako skrit, samoten, prvinski!!! Na "tamali" bi lahko obsedel cel dan, a sem se odpravil še na Veliko Tičarico. S poti nisem skrenil v levo na pravem mestu, zato sem se malce lovil, sama pot pa ni mačji kašelj, sploh ne pri spustu, zelo strmo in zgoraj krušljivo. Želel bi si prehoditi celoten greben, a mi žal kolena tega v enem dnevu ne dovoljujejo, tako da mi je ostala le še Rušnata glava, pa zopet nezbranost in nisem našel markiranega odcepa. Že dva kiksa, ki pa se jih na žalost nisem za mar vzel, kar me je kasneje stalo še nekaj časa. Nadaljujem proti planini Ovčarija in naprej do planine Viševnik, kjer pri Bregarjevem zavetišču spijem pivo (kaj pa drugega
). Ravno vštric z mano pride solidna skupina špancev, pa nekaj nemcev, v glavnem, bil sem edini "janez", tako da sva z oskrbnico lepo pokramljala. Odidem proti Črnemu jezeru, ampak, ko ima hudič mlade, jih ima veliko, seveda je sledil tretji kiks - odšel sem v napačno smer, na Pršivec. Kljub gledanju na karto in sumljivi smeri sem "kar ril", dokler nisem prišel na omenjeni vrh in bolj zbrano pregledal karte, seveda, tako besen (niti preklinjati nisem mogel
) sem odhitel nazaj (drugega mi itak ne preostane), ampak ura je šla po zlu! Povratek k zavetišču na pivo , kjer me je oskrbnica potolažila da nisem edini
, potem pa le po pravi a zelo blatni poti nazaj do Komarče in domov. Vreme pa ravno pravšnje, sonce se je pokazalo ko je bilo to potrebno, in šlo občasno za oblake, tako da ni bilo "nažiganja".