Športna ferata na Pagu

Pot " Življenje na Marsu"
Malo pred poldnevom, ko zaključimo pohod na najvišji vrh Paga Sv. Vid se pripeljemo v zaliv Metajna. V slučaju, da je na Marsu tako lepo, se takoj prestavim
Pričnemo turistično. Štirje goli do pasu in jaz v popolni planinski opremi. V rugzoku za vsak slučaj 1/2litra vode in prisrčnica domačega češnjevca. Ostali: ništa!!
Ko prehodimo 4km, opazimo fantastičen zaliv in v bližini dejavnost ( kao gostinstvo ) -žeja!
Piva ni, dejavnosti so namenjene pripravam za odprtje sezone. Odločimo se, da pot nadaljujemo naprej. Vode imamo 1/2 litra
Pot je sicer res čedalje lepša, od izhodišča smo pa čedalje dlje. Na levi prepadne stene, na desni lepi zalivi in čisto morje. Med potjo prečimo precej grap po katerih curlja voda. Probam, slano
Prilezemo v kratek, lep zaliv. Vse me spominja na:Leonardo DiCaprio's "The Beach" ne, na Mars

Včasih si tukaj moral za nadaljevanje poti v morje, vsaj do prsnih bradavic ( odvisno od višine osebka, oziroma stanja gladine morja ), sedaj je tukaj 100m ferata. Vsi se je brez pomisleka, takoj lotimo. Kmalu ugotovimo, da je potrebno mobitele in fotoaparate skrbno zaščititi. V najslabšem primeru zaključiš pot v morju. Skobe so ponekod precej narazen, stena previsna, vse je na rokah ( brez rokavic, pasu, gurtne za počivanje, ne priporočam - vsaj starejši populaciji ne). Po cck. 50m se zavem, da ne bo šlo. Zlezem nekaj metrov nazaj in poiščem bolj plitvo morje. V popolni planinski opremi ( brez derez ) se spustim v morje. Iz žepa mi izplava robček in valovi ga odnesejo. Škoda, da me Stanko ni tako fotografiral, me je pa v rit ko plavam.
Ko prilezem na obalo, se slečem do golega, vzamem fotoaparat in nazaj v morje. Fotografiram kolege, ki se mučijo po skobah obešajo na zajlo.
Ko ferato preplezamo ( brez mene ) tja in nazaj, nas čaka še 6km Marsa do izhodišča. Kljub vročem soncu, uživam na polno v pokrajini, ki mi je nepoznana. Ostali pohitijo naprej, midva s Stankom pa umirjeno fotografsko za njimi.
Po 12km in 3urah 30min smo vsi skupaj na izhodišču - zaliv vasice Metajna.
lepa izkušnja
ferata je kljub kratkih 100m precej zahtevna
pot je slikovita, čudovita
Če ste na Pagu in hribovci obiščite!!!
lp

Pravi Marsovci ste, ni kaj, sploh tisti na fotki 28! Neka posebna dvoživka!?
Res zanimiv svet in tisti zaliv...

Včeraj sem se sam podal ob 6. uri od plaže Ručica v ta zaliv s ferato. Zraven seveda varovalno opremo. V bližini ni bilo žive duše, a se vseeno opremim in se podam na prvo skobo, pa potem naprej. Postajalo je vse težje, kot je že geppo napisal, visiš neprenehoma na rokah. Dva ali tri mesta so, kjer se lahko malo postaviš pokonci in se odpočiješ. Na polovici sem bil že tako izmučen (tudi leta vplivajo na to), da nisem vedel, ali naj grem nazaj, ali v vodo. Pa sem vztrajal naprej in skoraj do onemoglosti prišel do konca, kjer sem rabil dolg počitek. Po prvotnem planu sem se po ferati nameraval vrniti na izhodišče, vendar sem moral to opustit, ter se odpravil na 3km dolgi obvoz in potem nazaj. Tako sem naredil namesto predvidenih 7km nekaj čez 10km - pri povratku je že močno pripekalo. Zanimiva izkušnja, ki pa se je sam ne bi več lotil.

Ha, ha, ha, felix, gate na glavo in nazaj po morju do izhodišča.
Ja, težka je ta ferata in moraš imeti precej moči v rokah. Sreča je ta, da lahko sestopiš v morje, če ne gre. Naslednjič bi se je lotil le v primeru, če bi imel popkovino, pas in rokavice. Pa še takrat bi mobitel in fotoaparat pospravil na varno za vsak slučaj. Seveda smo že tudi v letih, ko mišično maso izgubljamo, ne pridobivamo
lp

Kot pravi geppo, sem se danes podal na naša leta primerno lažjo pot. Iz Metajne na severno vzhodni del te poti do zaliva Slana, kjer sem si ferato ogledal še enkrat, potem pa se vrnil po južni poti do Metajne. Pot sem v celoti prehodil v več etapah, s tem pa naredil tudi več kilometrov. Priporočljivo za pomladanske in jesenske mesece.

N kratko: za močne, vrtoglavica ni izgovor, dopoldne v senci, pa še kaj bi lahko dodal, če bi hotel strniti v celoto.
Pa pojdimo lepo po vrsti.
Že deset let preživljamo morski del dopusta v Metajni in naše pohodniško / plezalske želje potešimo z obiskom hriba nad vasjo ali pa - v primeru oblačnega vremena – ogled plezališča Stogaj in treh XXL skal, ki so se nekoč odvalile na morsko obalo in predstavljajo obvezni slikovni del vsake analogne / tiskane in digitalne turistične publikacije otoka Pag. Običajno smo samo malo potipali tiste stene, pogledali navzgor, si predstavljali potek smeri, … in to je (bilo) to.
Lani sem na netu zasledil zapis o novi ferati na otoku, ki je kar vabil – ne le to, klical (!!!) k obisku. Seveda sem se opremil z vsemi potrebnimi informacijami in čakal na poletje.
In prišel je ta letni čas
Čas za akcijo! Ker pa smo pristaši znanega rekla (čez udobje ga ni) in nismo želeli pešačiti iz Metajne do plaže Slana in nazaj – skupaj 10km po (žgočem) soncu, smo si omislili nam zelo prijazen prevoz – s čolnom. Za pot po morju smo porabili le nekaj minut, saj je Honda na čolnu dobro usmerila svojih 50 konjičkov.
Seveda smo mislili, da bomo tam sami, da ne bo nikjer nobenega, da bo mir … pa smo se zmotili. Komaj smo čoln »parkirali« v zalivu, so se pojavile turistične barčice, se zasidrale in privezale (!!!) na ferato. Tudi na kopnem ni bilo dosti bolje: pohodnice in pohodniki vseh starosti, barv, make-upa, oblačil od min. do …, jezikov in opreme, od vsepovsod – kljub soncu, ki je izdatno grelo …
S sinom sva se opremila in brž v železje (ženske so ostale / opazovale iz čolna)! V začetku je bila potrebna minimalna moč (v rokah), potem pa se je začelo … z vsakim metrom bolj previsno in manj prostora za počitek. Nekje na polovici je najprej obupal sin, nekaj metrov naprej pa še pisec teh vrstic. Na edinem primernem mestu, kjer je bila majhna votlina in skoraj brez previsa, sva zaključila »feratarstvo« in preklopila na DWS (Deep-water soloing) – skrajšano po domače: čmok v morje!!! Z vso obleko, obutvijo in opremo … sva odplavala nazaj do čolna
Je pa precej obiskovalcev preizkusilo nekaj metrov ferate, pa so se pravočasno obrnili; trije dobro opremljeni iz Hrvaške so me vprašali po težavah, ki jih čakajo … Bi pa na tem mestu predlagal novim obiskovalcem ferate, kar se opreme tiče: rokavice, plezalni pas in pa 2x neskončna zanka (raje krajša kot daljša) + 2x vponki z avtomatskim zapiranjem. SVK ne pride v poštev, ker resnično ves čas visiš na »popkovini«, se pomikaš naprej in gledaš, kam boš postavil noge.
Tako nekako. Na dolgo.

Sem se danes tudi jaz malo sprehodil po Marsu.
Zanimiv je ta svet do zaliva Malin, kjer je res lepo, samo senca manjka.
Potem pa grem ob morju, da te vidim, če mi bo uspelo po ferati. Vsa čast tistim, ki ste jo preplezali samo na rokah, eni celo tja in nazaj, čelado dol. Če si doma ne bi pripravil tri različno dolge vrvice, da sem vmes malo počival, bi tudi jaz pristal v morju, ker samo na rokah mi ne bi uspelo.
Zagotovo se še kdaj sprehodim po Marsu, vendar brez nepotrebnega mučenja.