Seznam forumov / Italija / Dolomiti / Furcia Rossa III (2794 m) in ferata Via della Pace

Furcia Rossa III (2794 m) in ferata Via della Pace

Natisni

bagi3. 07. 2026 15:43:43

Furcia Rossa III je razgleden vrh in osrednja točka stare vojaške ferate Via della Pace. Nekaj sosednjih vrhov ima enako ime, a ta je edini dostopen tudi nam, običajnim šodrovcem velik nasmeh

. Toda vzpon nanj in nadaljevanje ni ravno enostavno. Ferata dosega sicer povsem obvladljivo C kategorijo, a večji problem so številne zagruščene police brez varoval. So pa varovala prisotna na vseh res zahtevnih prehodih in ne samo to. Začetni del čez navpično, rumeno-oranžno steno je izjemno slikovit, saj si številne lojtre sledijo eno za drugo in te hitro dvignejo nekaj nadstropij višje. Krasna zadeva nasmeh

.

Midva sva štartala od koče Cappana Alpina globoko v dolini. Tam je tudi veliko urejeno parkirišče, ki ga cenijo na skromnih 10€/24 ur. Skromnih glede na naše razmere seveda zavijanje z očmi

. Nato sva se po senčni poti 11 dvigovala vse do preloma strmine poleg vrha Col de Locia in nadaljevala po dolini Fanes. Malo pred pastirsko kočo Ucia de Gran Fanes sva zavila desno na pot 17 in kaj kmalu še enkrat desno na skrito vojaško bližnjico proti visokogorski krnici Grava del Vallon Bianco. Tam se bližnjica in uradna pot združita. Sledil je le še vzpon do atraktivnega bivaka della Pace pod mogočnim ostenjem Monte Castella. Tu je bila v prvi vojni avstro-ogrska postojanska, številni ostanki tistih časov pa so vidni daleč naokoli.

Tudi ferata ima poreklo iz prve vojne in pot nanjo se v bistvu prične že pri bivaku. A do vstopa vanjo je treba predelati še nekaj šodra. Vseskozi se pojavljajo oznake FR (Furcia Rossa), ki sva jih sledila vse do zaključka ferate daleč, daleč naprej. Celotna pot je namreč dolga in glede na teren zahteva dobro kondicijo. Prava zadeva pa se prične pri že prej omenjenih navpičnih, na videz neprehodnih stenah. Zahtevno prečenje po železnih poteh in zagruščenih policah je dolgo dober kilometer, vmes pa sva seveda obiskala tudi osrednjo točko, vrh Furcia Rossa III. Ta ima skromen križ, a impozantno klopco posebne sorte. Takoj za vrhom se pojavi tudi oznaka VB, ki pomeni še en krasen vrh, poln vojaških ostankov … Valon Bianco.

Nadaljevanje je bilo podobno kot prej. Številni prehodi so si sledili eden za drugim, celo previsno steno sva morala prečiti. Varovala so brezhibna, čeprav nekatera mesta kličejo po obnovi. Te stene so precej krušljive, o čimer pričajo številni manjši podori in obilica grušča. A z veliko previdnosti je napredovanje v mejah varnega. Kmalu sva bila pri še eni zanimivosti te poti, ogromnim nadstreškom, pod katerim vodi pot. Še malo in pridružila sva se bolj turistićni poti na Valon Bianco.

Obiskala sva še planino Ucia de Gran Fanes, ki je v zadnjih letih odprla vrata za pohodnike. Na voljo je jedača in pijača, celo prenočišča so po novem uredili. Za to je najbolj zaslužna Alta Via 1, ki sva jo pred leti že prehodila (tukaj). A kar se sedaj dogaja je primerljivo z romarskim Camino Frances v Španiji. Po dolini Fanes se vijejo kolone ogromnih nahrbtnikov na dveh nogah, pogovorni jezik pa je iz vseh delov sveta. Izstopajo Američani, ki jih takoj spoznaš po grleni angleščini. Midva jim praviva grlice velik nasmeh

. Ti rezervirajo koče že mesece vnaprej, zato je v bližnjih Rifugio Lavarella in Rifugio Fanes nemogoče dobiti prenočišče. Tudi midva sva morala takrat prespati v šotoru.

Sledil je še sestop nazaj v dolino in in lep, a precej vroč dan je bil za nama. Spodaj se je namreč segrelo do skoraj 30°C. Neverjetno. Kaj takega še nisva doživela, pa zahajava v Dolomite že kar nekaj časa.

Koordinate izhodišča ( parkirišče pri Cappana Alpina ) : 46.5596792N, 11.9813467E