Za dopoldanski "pobeg" je bila izbrana dolina Kamniške Bistrice. Sicer začenši s slapom Orglice, o katerem pa je na drugih mestih bilo povedano že dovolj in niti nimam za dodati česa bistvenega. Sledila je soteska Predaselj oz. Predoselj, zaslediti je mogoče obe različici imena, po eni od tabel sodeč se je druga uporabljala v preteklosti. Začuda forumski iskalnik ne najde ničesar ne za eno ne za drugo različico, zato sem se tudi spravil k pisanju, ki bi morda komu v pomoč. Gre pa za zelo ozko in dokaj globoko sotesko, ki jo je urezala Kamniška Bistrica kmalu po izviru. Ker je tako zelo ozka, skoznjo niti ni mogoče urediti potke kot v Vintgarju, si jo je pa vendarle mogoče ogledati na večih mestih, pretežno sicer z vrha, v južnem delu pa se je mogoče varno spustiti prav do struge. Delila naj bi se na severni Veliki in južni Mali Predaselj, kje točno je meja med njima, pa ne vem.
Štart je bil na parkirišču Firštova miza, dosežemo ga, če se od parkirišča za Orglice, Presedljaj itd. peljemo še pribl. 400 m dalje in ga ugledamo na levi, prepoznamo ga tudi po manjšem transformatorju. Mmg. to parkirišče je zaenkrat še brezplačno
. Niti nisem vedel, da od tu pripelje neka cesta čez most in takoj nato do igrišča, miz ipd., kjer je očitno tudi možno parkirati, tam pa najdemo tudi tablo o soteski. ampak če bi to vedel, se verjetno ne bi mogel izobraziti o nadvojvodovi mizi.
Ko si ogledamo omenjeno mizo, ne gremo po prej omenjeni stranski cesti temveč pri transformatorju poiščemo potko, ki kmalu pripelje do križišča uradnih planinskih poti. "Soteskarjem" tam navedene smeri ne povedo kaj dosti, zato gremo levo, steza se rahlo spusti do lesene brvi, ki prečka sotesko. Kar bi lahko še zlahka spregledali, če se nekje globoko spodaj ne bi slišalo šumenja.
Takoj za brvjo pa nov razcep. Spet zavijemo levo in se po v strmo pobočje nadelanih stopnicah previdno (!) spustimo navzdol v nek malenkost širši "amfiteater", pravzaprav vse do rečnega nivoja. Za instagramerje je to nedvomno to, dobro lahko vidimo in ovekovečimo, kako prav po soško smaragdna reka priteče iz silno ozke soteske in takoj zatem spet steče pod krajši "naravni most" ali karkoli že. Zadostuje že, če s potke zlahka "skrenemo" vse do brega, za še boljše slike pa lahko s seboj prinesemo še ribiške škornje in upamo, da rečni vodostaj ravno po kakšnem deževju ni previsok
. Takoj sledijo nove stopnice na novo skalo in z nje znova navzdol na mesto, kjer se soteska dokončno konča. Ampak tukaj pogled nekako ni tako spektakularen, tudi zaradi neke skale, ki deloma zakriva pogled proti naravnemu mostu. Naprej nisem šel, po zemljevidu sodeč pa se pot nadaljuje še naprej ob desnem bregu Kamniške Bistrice, naslednja brv čez njo pa naj bi se nahajala nekje blizu nihalke na Veliko planino.
Torej se vrnem nazaj čez "amfiteater" do brvi, čeprav uradne oznake usmerjajo nekam stran od reke, se spočetka držim steze pravo ob robu soteske. Nekajkrat se da videti čez rob proti dnu, vendar je soteska tako ozka in globoka, da se dno bolj sluti kot vidi. Sicer ni nobenih varoval, ampak z nekaj zdrave pameti niti ni nevarno. Ta steza se na lepem zaključi z nekim "podstavkom" dobesedno na robu prepada. Toliko nisem imel "med nogama", da bi si upal stopiti nanj, pa vsi všečki tega sveta gor ali dol. Tam seveda obrnem, nato pa prvi odcep desno pripelje na pot, ki pripelje do prej omenjenega igrišča in miz. Table povedo, da je do "Pri Jurju" samo ca. pol ure hoda, uradne oznake za Malo izvirsko pot nas sicer poskušajo usmeriti nekoliko stran od soteske, ampak tudi tik ob njej je pot z nekaj pogledi navzdol, ravno tako ni varovana z izjemo ene majhne in enojezične opozorilne table o smrtni nevarnosti prepada, ampak tudi tokrat ni ravno neke nevarnosti, razen seveda, če načrtno ne rinemo preveč v rob prepada.
Tako pridemo do opaznega ovinka, ki predstavlja tudi severni konec soteske, nakar se pot pridruži uradni in nekoliko spusti nižje proti reki. Nadaljevanje je nekoliko grše za hojo, plezamo po skalah, prečkamo nekaj strug stranskih izvirov, dokler vendar ne dosežemo planjave v bližini Pri Jurju. Samo malo naprej je nekdanji "vikend" kraja Aleksandra, ki ga je po njegovem naročilu zasnoval Plečnik. Po tabli sodeč naj bi danes bil protokolarni objekt, ampak nekako ne deluje tako "zlikano" kot npr. Strmol. Od tam tudi ni več daleč do izvira Kamniške Bistrice in doma ob njej...
Kot rečeno, z uporabo zdrave kmečke pameti pot ob soteski niti ni nevarna, odsek do "Jurja" je nekoliko bolj zoprn, vsekakor pa je tudi drugod obvezna primerna pohodna obutev. Okoli samega doma ob izviru KB sem srečal bolj za vzorec ostalih ljudi, ob vračanju očeta z otrokom na tistem prej omenjenem igrišču, in to je bilo to, v stranski dolini do Orglic sploh nobene žive duše. Domnevam, da je to bilo bolj naključje na ledeno mrzel izven sezonski delovnik ob bolj zgodnjih urah...