Včeraj sem se v vročem poletnem dnevu odpravil na krog okrog Logarske doline brez markacij. Malo čez pol sedmo sem pričel v Logarskem kotu in kar kmalu me je potka pripeljala do čisto nove gozdne vlake. Neprijetno presenečenje, k sreči se vlaka potem kmalu konča in upajmo, da pri tem tudi ostane. Že prehojena pot na Zabrložnico je hitro minila, dvojno okno je še vedno tam in ob potočku sem se lahko odžejal, saj so temperature hitro rasle. Na sedelcu nad Zabrložnico si privoščim kratko pavzo in se odločim, da poskusim poiskati pot na Turne. Drobna stezica je vidna, nato se se je bilo potrebno malo pretepati z ruševjem, zadržati dah ob strmem vzponu na zadnji Turn in že sem bil gor. Uau! Kakšen čudovit razgled ! Sem še pridem!
Spust je bil še malo bolj napet ampak saj nisem prvič na takšnih terenih. Pričel sem se vzpenjati proti Oknu in malo pod zadnjim grebenom, od katerega se potem spustiš do Okna, srečal gospo in gospoda, ki sta se že vračala od Okna. Bila sta edina človeka, ki sem ju po poti srečal ves dan, razen seveda na Okrešlju. Pri Oknu sem že bil in tudi zdaj sem pri zadnjem delu poti malo bluzil sem in tja, preden sem ga dosegel. Vetrič skozi okno je bil v res vročem dnevu zelo dobrodošel, po malici sem se pričel spuščati nazaj proti sedelcu. Po poti sem na Turnih videl dve postavi,sem torej prejšnja sogovornika navdušil za obisk Turnov.
Pot proti Okrešlju je že kar drobna in zarasla, a ker poteka v logični smeri je ni težko slediti in tako se okrog poldneva znajdem na Okrešlju, kjer kljub lepemu dnevu ni bilo prav dosti ljudi. Privoščim si kavo in se odpravim po poti proti Kamniškemu sedlu. Sonce je kurilo kot v peči ampak saj sem že navajen. Ko se pot prične strmo vzpenjati proti plezalnemu delu poti se pričnejo snežišča, ki pa so bila precej odjužena, tako da ni bilo panike. Ko sem dosegel zgornji rob ruševnatega pasu sem zavil proti dobro vidnemu Pasjemu sedlu, prečil še eno odjuženo snežišče in že sem se razgledoval iz Pasjega sedla, prav lepo je tam !
Spust proti dobro vidnemu Logarskemu kotu je bolj mazohistične variante, dolga groba melišča in vroče sonce, poti skoraj ni videti, pa nič za to. So pa pod Planjavinimi stenami res lepi pogledi na slap Rinka, ki ves čas šumi v daljavi.
Pri planšariji sem v kaki uri in pol in pri avtu se spet srečamo z gospodom in gospo izpod Matkovega okna. Pravita, da sta po poti pri obračališču videla cveteti lepi čeveljc, pa mi ga kasneje, ko sem se zapeljal tja, ni uspelo najti. Pa drugič, dan je bil tudi brez njega super !