Gjaideit

Krasna tura, čudovito razgledna. Jaz sem prvič tudi sestopil po poti vzpona, drugič pa sem naredil krožno in jo toplo priporočam:

https://tubojan.blogspot.com/2017/04/monte-giaideit_24.html

Lepo, bo treba zaokrožiti enkrat..
Bojan, na sosednjem Strabutu si že bil?

Tudi na Strabutu sem že bil. Lepo, a žal na vrhu zaraščeno in brez razgledov. Med sestopom sem nekaj zabluzil in nisem naredil takšne krožne ture kot sem jo želel, zato me čaka popravni izpit

https://tubojan.blogspot.com/2017/03/monte-strabut.html

sreda, 28.12.2022

Po nekako pričakovano neuspešnem raziskovanju snežnih razmerih v Karniji sem parkiral v Imponzu in vzel pot pod noge. Tretjič na Giaideit, drugič anello, prvič sam. Mimo britofa v gozd, pot precej blatna vse do travnika pod cerkvijo Svetega Florjana. Tam razgledovanje, med katerim se mi je kar milo storilo od lepot, ki jih je uzrlo oko. Nadaljevanje do vrha b.p., suhe trave nič manj drseče od blata, najstrmejša mesta spodobno zavarovana, da gre na horuk, če se vlečeš za jeklenice. Nujno ni, da se tudi s palicami v rokah, le visoko moraš dvigati noge. Na predvrhu križ in klop in zlato rumene trave, visoke, da zlahka zaležeš. Sam sem, saj so bile suhe kot poper, sonce je grelo kot pozno pomladi, vetrc pa si si lahko naslikal, narava ga ni ponudila. Po okrepčilu sem se odpravil na bližnji vrh, a še preden sem naredil korak ali dva, so nad mene prijadrali beloglavi jastrebi, grifoni, ki so malce krožili nad hribom, se spustili proti cerkvi, tam še malo jadrali, potem pa odleteli v neznano. Na vrhu sem s pomočjo panoramske table preveril svoje poznavanje bližnjih in nekaj manj bližnjih vrhov (dobro mi je šlo, pravzaprav zelo dobro), potem pa sestopil v gozd in kmalu prišel na cesto. Po njej daleč gor ven do sedelca Forcjute, tam pa levo dol proti potoku Rio Mignezza, preko njega do Pracuca in naprej do stavola Mignezza, potem pa po cesti in na koncu pešpoti nazaj v Imponzo. Krasno je bilo, samotno, razgledno, spominov na potepe na Giaideitu za najmanj dva takšna kroga, raje več, pa še obisk grifonov, ni da ni, pa tako majhen grič. Med sestopom sem se spomnil na prvi potep, med katerim sem si "zabeležil" nekaj okoliških gričev, ki bi jih bilo lepo priključiti Giaidetu Allora, ci vediamo per la quarta volta

https://tubojan.blogspot.com/2022/12/monte-giaideit-2022.html

Super, super!

Dobro sta predstavila turo djimuzl in turbo, tako da so naju zasrbele pete.
Tudi midva iz istega izhodišča. Najprej mimo dveh cerkva, pri sv.Florijanu so že kar izjemni pogledi na prodišča reke But, navzdol proti njenemu izlivu v Tilment in navzgor proti zgornji Karniji, kjer But izvira. Čudoviti so ti pogledi, zato sva tudi zaključek ture naredila nad njenim tokom.
Potem sva nadaljevala proti vrhu Gjaideita, a najprej seveda stopiš na njegov predvrh s križem in klopico. Pravzaprav po celi poti krasni pogledi, ne glede na to v katero smer gledaš, prelepi borovci po grebenu, pogledi proti najvišjemu v Karnijcih Mt.Cogliansu, Amariani, skupini Verzegnisa so stalnica. Na vrhu pa se pridružijo pogledu še M. Sernio, Javor in Lopič, celo deli Kanina in Bab se vidijo, pa Zemula in njena okolica. Ni da ni. Celo Antelao pokuka izza vogla. Po vsej poti te pa spremlja tudi pogled na Bližnji Strabut, ki ga omenjata tudi predhodnika.

Pot sva nadaljevala po stezici naprej in se preko Ria in stevoli Mignezza vrnila nazaj do parkirišča in tako opravila povsem krožno turo. Malo sva se lovila le pri prečenju te grape Ria, kjer je potrebno stopiti malo naprej po produ in nato levo v breg.
Zaključek pa kot rečeno, pri reki But.

petek, 12/12/2025

Kratko in sladko, bolj grič kot hrib nad Imponzom ima vse, kar imajo "ta veliki". Poti na obeh straneh, tudi brezpotja z bolli rossi, silno strma pobočja, skoraj direttissima, zavarovana z jeklenico, in seveda imenitne razglede, ki sežejo dlje, kot zmore oko. Tudi krasna cerkvica se najde ob poti, greh je iti mimo, ne da bi postal tam in se naužil razgledov ino spokojnega miru. Na začetku pozdrav z nekaj psi, vsi za ograjo, dobrodušno bevskajoč, vsaj po posluhu. Potem pa britof in prvi razgledi po dolini But, nato v gozd in do cerkve Svetega Florijana, od tam še lepši razgledi, tudi na sam Giaideit in strmo pot nanj, pa spet v gozd, tokrat bor, nekaj kolenogriza, pa jeklenice, predvrh s počivališčem in križem, še malenkost in višje ne gre. Juhej. Kamorkoli se ozrem, domače gore ino doline pod njimi. Ene domače, ker smo se že osebno spoznali, druge zaenkrat samo po imenu, kar nekaj njih pa se še skriva tu pa tam, katerim imena še ne vem in nisem prepričan, če mi ga bo dano izvedeti. Čas za tisto, kar sem že, in tisto, kar še bi, potem pa pride čas, da dvignem rit in se odpravim v dolino. Sestopim naokoli, na drugo stran hriba, do gozdne ceste, kjer zapustim markacije in nadaljujem levo. Kjer se cesta konča udenem bolli rossi stezičko, lepo razvidno in že poznano, in po njej sestopim do stika s potjo, kjer sem hodil nekaj prej. Še en postanek pred cerkvijo na britofu, še zadnji razgledi, potem pa prve hiše in že sem pri avtu. Psi so tiho, verjetno popoldanski počitek, tudi ljudi nikjer. Pri avtu par minut, da doživeto postane spomin, potem pa odrajžam domov. Samega sebe obrajtam, tako fletno je bilo

Tudi v Furlaniji imajo veseli december

https://tubojan.blogspot.com/2025/12/monte-giaideit-2025.html

Čudovito!
Lep hribček, jaz sem ga obkljukal sproti, ko sva se vračala z Monte Palavierte in Cuel Maurona.