Na Mali Prisank sem mislil že tri leta. Zaradi ugotovitve Vinka Praprotnika, da nanj vsekakor ne bi šel še enkrat, zaradi tega da ni o njem skoraj nobenih slik, in da vsi o njem govorijo da je to ena sama podrtija, sem se že takrat odločil, da v to reskiranje ne bom vabil nobenega znanca. Bil sem odločen da ga poizkušam doseči s pomočjo gorskega vodnika. Pa naj stane kolikor hoče.
Tako sem lani, zgodaj poleti, poklical najprej Klemna in Tomaža. Oba sta bila prezasedena z vodenjem v Švicarskih in Francoskih Alpah. Svetovala sta mi naj si poiščem koga ki ima več časa. Nato sem še lani in potem letos klical še dva Markota, Gregorja, Mitja, Andreja in še nekatere. Vsi so bili prezasedeni. Samo eden mi je priznal da nanj ne vodi ker še ni bil na njem. Eden mi je letos na začetku julija celo obljubil, da se bova dogovorila o terminu čez tri tedne, ko se vrne iz Francije. Ko sem ga konec julija nato poklical, pa mi je rekel naj dobim drugega saj on nima časa. Tako sem zopet izgubil en mesec. V začetku avgusta sem telefoniral še zadnjemu, 91-emu, na seznamu gorskih vodnikov, Martinu Žumru. Čeprav mi je kasneje priznal, da takrat za Mali Prisank sploh še ni vedel, mi je obljubil da me čez tri tedne, ko se vrne iz Francije ob prvem lepem vremenu pelje gor. In tako se je končno tudi zgodilo.
Ker imam zadnja leta problem z obrabljenim hrustancem v kolenih, sem si za izhodišče izbral Poštarski dom. S sinom sva v njem prespala, Martin pa je prišel ob šestih zjutraj. Oblekli smo si pasove, nadeli čelade in krenili proti Kopišarjevi zahtevni zavarovani poti. Malo pred oknom smo zavili levo na povezavo s Hanzovo, po njej obšli Turn(Škofova glava) in prišli na vrh Hudičevega stebra. Od tu smo šele prvič zagledali ošiljeni vrh Malega Prisanka (sl.2 in 3). Anže naju je tu zapustil in nadaljeval na Prisank in od tam nazaj na Vršič. Mene pa je Martin navezal na 30m vrv.
S stebra sva se začela spuščat v smeri Hudičevega žleba. V grebenu pred nama se vidita začetka dveh polic. Prava je tista spodnja. Polica je dolga blizu 100m. V začetku je široka in se rahlo spušča nazdol. Tu sva hodila eden za drugim na kratki vodniški vrvi (cca 8m). Hoja se mi je zdela povsem varna. Na sredini pa se začne strmeje spuščat proti žlebu in postane vse ožja. Ta del pa me je varoval enkrat gorniško preko trdne skale in enkrat z vstavljenim metuljem. Tu pa je bilo treba že previdneje iskati stope in oprimke. Še zahtevnejše pa je bilo prečenje žleba, saj je tu naklonina še večja, kamenje in skale pa samo čakajo da jih rahel dotik pošlje po žlebu navzdol (sl.5 in 8). Isti problem se je pokazal pri plezanju (lazenju) iz žleba na polico pod M. Prisankom. Ko sem iskal oprimek, sem rahlo pritisnil na veliko skalo (fi:cca 50 cm) in že se je zakotalila proti žlebu. Istočasno sem nad seboj zagledal še eno podobno, ki je izgubila oporo in se začela pomikati proti meni. Komaj sem imel toliko časa, da sem se ji lahko še umaknil. Z grozečim bobnenjem sta se nato zapodili po žlebu navzdol. Ta kos poti je v resnici edini nevaren, vendar zares nevaren.
Pri vzpenjanju iz žleba me je Martin spet varoval, enkrat čez kamen in enkrat z metuljem. Od sredine naprej je skala vse boljša (sl.6), vršnjih 20mnv pa že odlična, tako da sva na ozki vrh splezala po cca 5m visokem kaminčku 2. težavnostne stopnje. Vrh je res miniaturen z dvema skaloma, na eni sedim jaz (sl.7), z druge pa me fotografira Martin, vmes pa je dober meter prostora.
Povratek je bil skoraj enak, po eno uro gor in dol. Pravzaprav dol in gor, saj je Hudičev steber 22m višji od M.Prisanka. Od tu sva sestopila h Koči na gozdu. Vmes sva se povzpela še po grebenu na Turn (Škofova glava), ki naj bi bil ravno tako dvatisočak z 50 metersko ekvidistanco. Po Marjani in Markotu naj bi bila 55m. Midva sva jih namerila samo 47.
Na koncu lahko reče , da vse skupaj ni ekstremno zahtevno, je pa v enem delu zelo nevarno, saj si popolnoma nemočen, če se ti stvar začne pred teboj nenadzorovano podirat.