Včeraj sva s kolegom izkoristila izjemno vreme in si privoščila Montaž iz Dunje. Prava poslastica sezone!
V spodnjem delu slediš logiki delno poraščene ali pa delno zašodrane izravnave med stenami zahodnih Montaževih stebrov in sotesko Clapadorio dokler pač gre. Na tistem mestu ni popolnoma očitno, da je treba levo, ker se zdi, da se boš zaletel v črno steno, a generalno proti njej, okoli nje in nad njo pomagajo rdeče packe. Potem je orientacija spet trivialna do "bivaka" Muschi, kjer tura postane še resnejša.
Midva sva za prehod na rampo izbrala levi beli pristop, ker se nama je zdelo s palicami na nahrbtniku preveč štorasto riniti po preduhu na desni - direktno od bivaka. Na levi strani je nekaj lepih skritih oprimkov, tako da gre brez problemov.
Rampo je vsak od naju plezal po svoje, gre praktično kjerkoli si zaželiš, do izhoda. Tu pa morda le ni nepomembna informacija, da skrajno levi prehodi vodijo na glavo, s katere gre do Belvedera samo s spustom po vrvi. Torej je idealnejše proti desni, a ne preveč desno. S travnate grede pred izhodom iz rampe namreč vodijo vsaj 4 poševne zajede. Jaz sem izbral drugo z desne, po kateri sva potem z enim manjšim ovinkom dosegla Belvedere tudi brez varovanja. Del je kar odprt, a nikjer ne preseže III stopnje.
Z Belvedera nisva šla proti novi rdeči packi po travi v levo, ker je potem težje, temveč direktbno navzgor - ker je res očitno (kot mi je namignil Dejan - hvala za to info!), da je tod lažje kasneje. Potem po desni strani zajede v levo ter skozi dimnik do lažjega sveta višje.
Od tam spet skoraj kjerkoli do Amalije, po njej do Suringarja in naprej skozi Findennegov ozebnik na vrh.
Samota, izjemno subtilni prehodi, razgledi lepi za znoret, naredijo skupaj to turo nepozabno. Da bi turo naredili v razumnem času, je treba plezat samostojno in sproščeno do III stopnje. Sicer se lahko zadeve kaj hitro zavlečejo.