Prisank / Prisojnik - Hanzova pot

Tega bo težko zmanjkalo , se ga bo pa verjetno dalo ob robu obhoditi/splezati po kopnih skalah .

Ali je možno prečit s Kopiščarjeve na Hanzovo brez cepina? Ali je po tistem velikem snežišču pot kopna v celoti?

V visokem poletju se običajno tam snežišča ne obdržijo, razen kakšne flike izven poti.

Včeraj sem po kaminu na Kopiščarjevi prečil na Hanzovo. Pot je označena vendar zelo nerodna zaradi grušča, steza ni vidna, zato je cel čas treba biti pozoren tako pod nogami kot na markacije, bilo je tudi mokro zaradi taljenja bližnjega snežišča. Višje je pa Hanzova kopna v celoti, snežišč sploh ni, tudi izven poti. Tako sem na vrh prišel brez zimske opreme.

Članovi mojeg planinarskog društva Bundek su bili u subotu 9.8.2025. na Hanzovoj. Još treba zimska oprema kao što se vidi na fotkama: https://www.facebook.com/100063727342757/posts/pfbid02um2MMbUGi9qV32h5SFDHmi9HdUBxRRe2UVngWvWC4T4hz6KLMR6gSzoctzzAoyA8l/?app=fbl

Pozdravljeni, zanima me ali je Hanzova pot tezja od Kopiscarjeve? Tistim, ki ste bili po obeh in lahko primerjate bom hvalezna za odgovore. Hvala se enkrat v naprej. Lp, S.

Pozdravljeni, zanima me ali je Hanzova pot tezja od Kopiscarjeve? Tistim, ki ste bili po obeh in lahko primerjate bom hvalezna za odgovore. Hvala se enkrat v naprej. Lp, S.

Tehnično gledano nekje tam-tam. Odvisno kaj komu bolj (ne)leži. Je pa Hanzova kar znatno daljša, kar se tiče plezalnega dela.
Pa običajno je snežišče še pozno v poletje oz jesen in je potrebna zimska oprema. Letos mislim da sem zasledil, da trenutno že gre brez, ampak ne me držat za besedo.

Kopiščarjeva ima konkreten del, ko si v steni, zelo je izpostavljeno, vendar je dobro zavarovano. Nasploh je dobro nabita z železjem.
Hanzova pa je še enkrat daljša, vmes tudi hodiš. Prepotuješ veliko. Na veliko delih je manj železja, moraš prijeti za skalo in splezati - morda je to ena glavnih razlik, poleg dolžine in seveda strmega večnega snežišča, ki zahteva cepin in ponavadi dereze.

Hanzova v nedeljo 31.8.2025 - snežišče se že da obiti ob robu spodaj po skalah brez zimske opreme.

Kamin na Kopiščarjevi je definitivno tehnično zahtevnejši, kot pa tisti najtežji del Hanzove, ki se začne po hudičevem stebru. Je pa res da je Hanzova malce slabše varovana, daljša, vmes je snežišče, kasneje tudi zelo gruščnata in naporna grapa. Rekel bi tudi, da je na Hanzovi potrebno se generalno malce več previdnosti.

Mislim, da so zdaj najlepši dnevi za obisk Hanzove na Prisojnik. Snežišča skorajda ni več, tako da zimska oprema ni potrebna.

Po mojem mnenju je pot zelo lepa, razgibana, upošteva naravne prehode in ponuja zelo raznovrstne terene. Ni pretežka, vzorno zavarovana in ob dobri kondiciji omogoča pravi gorski užitek.

Plan je bil Pihavec, pa ga je parkirni režim v dolini Vrata "odpihnil" , saj ni bilo več prostega parkirnega mesta. Zato sva naredila plan B in odšla na Prisojnik po Hanzovi poti.
Pot je lepa, brez posebnosti, snežišča skoraj ni več in se da lepo mimo. Zavila pa sva še na Hudičev steber, kjer naju je prvič obsijalo sonce. Na vrhu pa kar gneča in tudi pri sestopu po slovenski poti jih srečava kar precej. Od Vršiča pa samo prijeten spust po gozdu

S.Maja, ob kateri uri ni bilo več prostih parking mest v Vratih? VV, danes ob 3:45 ko sva midva vstopila v Vrata, je bilo še 58 mest... Zato sem radoveden, kako hitro se parking napolni ob takem top dnevu, kot je bil danes. Sicer po registrskih sodeč, je veliko parkingov že predhodno zasedeno s strani tujcev, ki spijo v okoliških kočah.

Lep prispevek sicer - dober plan B, če se vama ni ljubilo peljati do Zadnjice

Malo pred 5.uro zjutraj je bilo polno. Ja res je bil čudovit dan Do Zadnjice pa žal kdaj drugič, sva bila omejena s časom in varstvom

Zapeljem se proti Vršiču. Pred prelazom avti parkiran ob cesti tako da se je težko dal srečat, dol je prišel en s kombijem in sva se ravno za ene 2 cm sreačala. Na vrhu prelaza en kup kamnov, gradbenega materiala, skoraj nemogoče parkirat razen zadnje parkirišče predno se cesta spusti, tam pustil avto. Gor grem po grebenski, vse po starem, od markacij, varoval, megla nad oknom je zameglila poglede in tako je ves čas ostal, veter ki je za gor še bil znosen, je za dol še močnejše pihal, megla se je še spustila do skoraj rušja. Na Vršiču že skoraj nobenga več.

Po debelem letu sem se včeraj spet namenil gor. Že popolnoma prazno parkirišče pred kočo na Gozdu je dalo slutiti, da na poti ne bo drena. V vremensko turobnem jutru sem s pomočjo palic hitro pod steno, kjer jih pospravim v nahrbtnik in si nadenem čelado. Temperatura pravšnja, železje v izvrstnem stanju. Zloglasnega snežišča seveda ni bilo več, namesto, da se po sestopu s skob spustim malo nižje in prečim grapo, me občutek shojenosti vleče kot kozla v strmino, ki je močno zasoljena in je treba prečit dve manjši grapci. Vse skupaj mi je pobralo veliko več časa, kot zimska navezava in snemanje derez. Ko pridem čez, lepo napredujem v samoti do višine 2000m, kjer se na poti pojavi prvi sneg. Sprva je bil nemoteč, bolj so me motile kakšen dan stare stopinje, ki so bile poledenele, zato si pot izbiram po celem snegu, kjer je bilo mogoče, pa po suhih skalah. Tudi te so predstavljale nevarnost, saj je bila marsikatera prekrita s tankim ledom, kar je bilo težko opazit. Z višino je debelina snežne odeje naraščala, s tem pa tudi globina stopinj, ki sem jih lahko s pridom koristil in je cepin ostal v ruzaku.
Vedel sem, da se podajam v snežno turo, da bo toliko snega (nekje ob stenah tudi do en meter) pa si nisem predstavljal. Jeklenice so v odličnem stanju, nekje napete kot struna, so pa markacisti ob zadnji obnovitvi poti mislili le nanje, nič pa na ruševje, ki se je bohotno razraslo in je že močno moteče.
Po treh urah in tričetrt dosežem vrh, ki je bil ves čas samo moj. Nekajkrat se je za kakšno minuto pokazalo sonce, sicer pa brez vetra in mraza. Vpisna knjiga v popolnoma uničeni vrečki, dam jo v sendvičevo embalažo, ki se dobro vakuumsko zapira. Zgoraj ne dočakam nikogar, obišče me le kavka, ko sem pospravil sendvič, je tudi ona odletela.
Ob povratku sem po grebenski vse do okna užival v toplem soncu, ki se je zopet pokazalo šele v Kranjski gori. Ker je bil Tičarjev dom zaprt, na terasi pa turobno vreme, grem le mimo njega do parkinga, kjer naletim na mladega fanta z imenom Grega, ki se je ravnokar vrnil z Mojstrovke, katero je tudi osvojil po Hanzovi poti. Dostavi me do avta, za kar se mu še enkrat lepo zahvaljujem.
Ne samo v gorah, tudi pri Dani je bilo mrtvilo, kjer sva bila z Gregom edina gosta...