Loška Koritnica

Če je to na označeni poti je dokaj nenavadno, da je toliko vode. Še vedno je bil možen prehod. Seveda pa je možno tudi nižje, preden se gre v gozd, samo potem je treba po brepotju oz. ob strugi gor pod vstop v steno.

Tudi ko sva šla midva z ženo 15.7. je bilo podobno. Jaz sem previdno prišel čez, za ženo pa so bili kamni preveč narazen. Po nekaj neuspešnih poskusih se je enostavno sezula in prebrodila vodo bosa na najbolj mirnem mestu
Če je volja, se pride čez

V nedeljo do zatrepa doline. Snega za vzorec. Hribi pa tudi počasi le dobivajo zimsko obleko. Pred tem pa še skok po lovski stezi na Planinico, kjer res začutiš veličino Loške stene.

Tu pa že dooolgo ni bilo nič objavljeno, pa tako lepi, mirni in samotni konci so to
Med vračanjem čez Predel se ustavimo pred (odprto) rampo za Loško Koritnico, kjer pustimo avto in se odpravimo do zatrepa doline oz. do snega pod Jalovčevo steno. Po dolgem času je bila z nami tudi moja najstarejša psička, 13-letna Missy, saj pot ni bila prenaporna.
Vreme je bilo sicer bolj oblačno, s kakšnim posameznim sončnim žarkom, podstenskim vetrom in rahlim pršenjem, ampak je bilo vseeno fajn

Vstop v steno je hkrati tudi izhodišče za Plešivec v Loški steni,prvi v verigi izjemnih in malo obiskanih vrhov.

Poznavalec bo že vedel, ko je prehodil ves greben in se z Izgore spustil do Kluž

Loška Koritnica in nadaljevanje v smeri Hude Škrbine do višine 2401m. (25.08. 2025) Tam še nisva hodila. Ni nama bila poznana pot. Sva rekla , da greva pogledat v smeri proti Mangartu. Ampak do tja sigurno ne bova prišla. Naprej kjer je skalni podor nisva našla potke. Sva šla bolj po občutku. Markacije so ponekod bolj vidne, drugje manj. Ogledala sva si pot , ki gre čez Kotovo sedlo proti Jalovcu. Ne vem ali tam sploh še kdo hodi. Lepo je bil viden rdeč bivak , kjer se gre na Mali Koritniški Mangart in Vevnico. Tudi odcep proti bivaku je bil lepo viden. Midva sva nadaljevala po začrtani poti. Nekje na višini 2300 m sva zmotila kokošji parček. Nista se kaj dosti menila za naju. Malo naprej pa se je na potki sončila belouška. Sem čudno pogledala, kaj neki dela nestrupena kača tako visoko. Še bolj pa potem, ko sem jo hotela poslikat, se je postavila v položaj, da me napade. Nisem še videla kaj takega. Kot sem se umikala se je tudi ona obračala in bila pripravljena na ugriz. Ni imelo smisla se dajat z njo. Sva se raje umaknila in nadaljevala pot naprej. Prišla do tistega dela poti oziroma grebena, kjer po vsej verjetnosti pridejo s Koritniškega Mangarta. Mangart se je zavil v oblake. Je bilo videt ljudi gor, ko so se oblaki razkadili. Tam se odločiva , da sestopiva po poti vzpona, čeprav bi mogoče še prišla do tistega okna tam spodaj, ki sva ga videla. Sestop kar previdno. Sem malo popazila , preden sem zgrabila šop trave, da ni še kaj živega vmes. Malo nižje v travi sva videla gada, ki se je prav lepo elegantno umaknil. Brez pihanja in napadanja , kot belouška gor višje. Ko sva bila ravno pri vozila se ustavita domačina, ki sta pravkar odgnala ovce v stajo in klepeta kar ne zmanjka. Zveva še za kakšno novo pot. In še statistika poti brez vrha. Prehodila sva 15, 2 km. Naneslo je 1667 višincev. Tura dolga 11 ur in 49 minut. Zadovoljna oba z novo prej nepoznano potjo.