| lijaneja31. 08. 2026 09:56:49 |
Veter se je v visokogorju polegel, saharski prah več ne ovira vidljivosti, zato se včeraj spet s prvim Vandrovčkom zapeljem v Vrata. Poleg mene še pet potnikov, vsi izstopimo na zadnji postaji. Usmerim se proti Luknji, na vseh treh poteh v smeri očaka je bilo po lučkah sodeč kar živo. Prvi del poti mi s svojo svetlobo pomaga svetleča polna luna, lučko sem imel prižgano skoraj do sedla. Snem prvo banano in zamenjam majici in lahkotno zagrizem v steno. Vidljivost odlična, zrak še boljši, bojazni, da bi kaj dol priletelo, nisem imel, saj so bile 'opazovane' lučke daleč pred mano. Ko pridem prvič na sonce, kar malo postanem, tako mi je prijalo. V spominu sem imel kar nekaj zadnjih tur čez Plemenice vetrovnih ali pa meglenih.
Prvo vzpetinico na današnji turi, Glavo v Zaplanji, dosežem ravno ko njen vrh obsije sonce. Na njej se dolgo zadržim, uživam kot na plaži, s pogledom na promenado na triglavskem grebenu, na vrhu pa se je obiskovalcem že pridružila megla. Sestopim s hribčka, pod Triglavsko škrbino se spuščam po dolgem melišču ob steni Rjavca do škrbine, kjer po kratki plezariji dosežem vrh. Tukaj občasno tudi mene zakrije senca megle, sicer pa fantastični razgledi. Prvotni namen, da sestopim v Triglavski kot, zaradi šodra in strmine opustim, zato poskusim v smeri Planike in se kar namučim, preden zapustim steno. Do koče niti ne grem, ampak prej zavijem levo na pot, ki vodi na Mali Triglav. Po nekaj serpentinah jo zapustim in skrenem desno, po skalah in melišču pridem na grebenček, ki me po kakih stotih metrih pripelje na neizrazit vrh, na katerem še nisem bil - Triglavski Vogel. Mir in tišino moti ropot delavcev in strojev na Kredarici, ki je oddaljena le malo večji lučaj , ob večkratni meritvi višine, mi aplikacija vsakokrat prikaže pet metrov več, kot je na kartah. Sestopim direkt proti Planiki, v zg. delu udobno melišče, nižje pa skalna strmina z drobirjem, tako da sem se zopet kar namučil. Okrog Planike nenavadno veliko ljudi, usmerim (spustim) se še proti zadnjemu današnjemu vrhu, Mokri skali, na kateri tudi še nisem bil?? Z nje lep razgled proti Konjskemu sedlu, od kjer ljudje še trumoma prihajajo, dan pa se je prevesil že v drugo polovico. Nazaj do Planike in na Kredarico. Najprej sem imel namen iti čez Mali Triglav, ker je krajša pot, pa sem se premislil, saj sem bil pri postanku na Rjavcu kar dvakrat priča, ko je množica sprožila kamenje in sem samo čakal zvok helikopterja...
Zgoraj še zadnja malica in sestop proti Pragu, vmes me je presenetil zopet delujoč Begunjski studenček. Pri izviru Triglavske Bistrice se do pasu osvežim, ter natočim super hladne izvirske vode v prazno plastenko. Sonce me je izza luknje ravno toliko še počakalo, da sem se posušil, zadnji avtobus, katerega edini  potnik sem bil, me je že čakal.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63
| (+10) |  | |
|
|