Hribi.net
Hribi.netSlovenski splet
Registracija Navodila
uporabnik: geslo:  avtoprijava 
English Hrvatski Forum Nova tema iskanje
seznam forumov / Avstrija / Ostala gorovja - Avstrija / "Lustige Bergler Steig" in "Innsbrucker Klettersteig" - zavarovani poti nad Innsbruckom
 "Lustige Bergler Steig" in "Innsbrucker Klettersteig" - zavarovani poti nad Innsbruckom
2.7.2020 - pg
Da ne bom po nepotrebnem odpiral prevelikega števila tem in spričo podobnosti glede kompozicije poti, trenutnih razmer in terminov vzpona, tu objavljam vtise in opise dveh lažjih ferat - v prvem primeru gre bolj za zavarovano visokogorsko pot, kakršne poznamo v našem visokogorju - ki sem ju prehodil v soboto oz. v torek.

1.) Dan v Kalkköglu: Ampferstein (2556 m), Marchreisenspitze (2620 m), Hochtennspitze (2549 m), Widdersbergspitze (2327 m) ("Lustige Bergler Steig")

Pogorja Kalkkögel, skrajno severnega dela Stubajskih Alp, ki se dviga nad smučiščem Axamer Lizum (prizoriščem večine tekmovanj v alpskem smučanju na OI 1964 in 1976), ne kličejo zaman "mini stubajski Dolomiti". Pogorje je večinoma zgrajeno z apnenca, zaradi česar je podobno krušljivo kot večina našega visokogorja, obenem pa nestabilnost kamnine omogoča razvoj resnično impresivnih, na trenutke skoraj nezemljskih oblik: tako ob obisku osrčja pogorja oko zapazi številne fotogenične krhke stolpiče, temačne grape, podore, hudournike in brezna - takšen svet poti "Lustige Bergler Steig" zagotavlja izjemno slikovitost, ki z računom atraktivnosti okolice nadomešča tehnično zahtevnost. Pot se sicer prične na sedlu Halsl nad Axamer Lizumom, preči preko Ampfersteina (oz. le kake 3 minute pod tem vrhom) in se zaključi na Marchreisenspitze, eni najlepše oblikovanih in prepoznavnih gora v Kalkköglu.

Kolikor na znano in priljubljeno pot, ki vodi mimo nekaterih najlepših kotičkov v okolici Innsbrucka, gledamo v smislu moderne ferate, zadeva deluje skoraj trivialno: po avstrijskem pregledu le posamezna mesta dosegajo težavnost B, ostalo je A ali A/B. Zadevščina je precej bolj kot s športnimi feratami primerljiva z našimi zavarovanimi potmi v visokogorju, sam bi jo po zahtevnosti umestil nekje med plezalno potjo na Rjavino (od katere je zagotovo nekoliko težja, predvsem pa veliko daljša) in Vrbanove špice (primerjava z njimi je nemara najbolj na mestu) in Kopiščarjevo potjo na Prisank. Med poplezavanjem je precej hoje po policah in prečenja nad travnatimi vesinami, na poti so številna izpostavljena mesta, ključna točka poti pa je prehod kamina v skalni zarezi malo pod Ampfersteinom, ki zahteva nekaj moči v rokah, omogoča pa imenitne posnetke.

Toda, kot sem že omenil, glavni razlog za obisk te poti je in naj ostane predvsem vizualna privlačnost. Gre za panoramsko pot, ki je z razgledi ves čas darežljiva in večinoma poteka po ambientalnem divjem svetu; obenem je tudi dinamična, saj kljub zmerni dolžini (od začetka jeklenic do Marchreisenpitze je okoli ura in pol hoje) ponuja poplezavanje preko skalnih skokov, grebensko plezanje, prečenja ozkih in prepadnih polic, vzpon po strmi krušljivi grapi in prečenje položnejše razčlenjene stene.

Sestop do sedla Malgrubenshcharte poteka po še vedno privlačnem okolju ob čudovitih razgledih na Stubajske Alpe; tehnično je zahtevno le eno mesto, jeklenice se pojavijo na štirih, je pa pot, ki večinoma poteka v okljukih nad grapami in travnatimi vesinami, mestoma razmeroma prepadna. Od sedla se je moč neposredneje spustiti do izhodišča, sam pa sem ob lepem dnevu, ki je znova ukanil vremenoslovce, nadaljeval prečenje pod vrhom Malgrubenspitze in se povzpel na prepaden, razgleden vrh Hochtennspitze (manj zahtevno) ter se z vrha spustil po nekoliko neprijetni nezavarovani grapi proti Hoaldlu in malo pred njim zavil proti izhodišču, na poti pa mimogrede skočil še na lahkoten Widdersbergspitze. Ne glede na napovedi je nekaj kapelj prišlo šele tik pred avtom ob koncu podaljšanega izleta, z vsega skupaj pa ni bilo nič. Krasen dan v čudovitem okolju.

2.) Preko ostrega grebena Nordkette visoko nad Innsbruckom: Hafelekarspitze (2334 m), Seegrubenspitze (2350 m), Östliche Kaminspitze (2435 m), Kemacher (2480 m) ("Innsbrucker-Klettersteig Teil 1")

Na izjemoma prosti torek zaradi nenadejanih zdravstvenih razmer na instituciji, kjer sem zaposlen, sem se iznenada odločil za vzpon po tej panoramski in sila priljubljeni grebenski ferati - kako le ne bi bila, zakajti skoraj do izhodišča plezalnega dela pripelje vzpenjača prav iz centra "prestolnice Alp". No, meni niti na misel ni prišlo, da bi zapravil zajeten šop bankovcev za kaj takega, zato sem pričel s hojo v Hungerburgu in se v dobrih treh urah povzpel po že znani poti do malo več kot tisoč štiristo metrov višjega Hafelekarja. Sicer sem bil že kar pozen, a vendarle skočil še na na bližnji, kot vedno obljubljeni Hafelekarspitze. Toplo vreme, ki pa do zmerno poznega popoldneva zaradi goste megle ni dovoljevalo razgledov drugam kot proti srcu Karwendla (kar je sicer zelo privlačna perspektiva), je botrovalo številnim obiskovalcem, ki so spremljali navidezno drzen začetek ferate. Še pred njim se je moč preizkusiti na kratki lažji trening feratki, ki se izteče prav ob začetku dejanske "Innsbrucker ferrate". V dobri feratarski maniri je najtežji del že na začetku, ko se je potrebno povzpeti po navpični in delno previsni steni - vendar pa težavnost ne presega C, ker je pot mestoma zavarovana z dodatnimi pripomočki (skobe, klini).

Na splošno velja, da je Innsbrucker Klettersteig tehnično le zelo zmerne zahtevnosti - apnencu navkljub je skala dokaj kompaktna in nudi številne dobre oprimke, nekaj vmesnih delov zgolj (sicer pogosto izpostavljeno) prehodimo, obenem pa so na ključnih mestih dodatna pomagala. Tako pač je s to zadevo: ferata je bila zgrajena že l. 1986, ko se o principu sodobnih športnih ferat še ni preveč razmišljalo, takrat pa je veljala za kar občudovanja vreden podvig. Z našimi visokogorskimi potmi seveda ni prave primerjave, spominja pa na zahtevnejše klasične ferate v Dolomitih. Tako velja, da prvi del ferate ni kaj prida tehnično problematičen (drugi je menda malenkost težji, vendar tudi dosega le težavnost C/D), vendar je mestoma zelo izpostavljen, kar pritiče grebenskemu reliefu poti, dinamična (med drugim se sprehodimo tudi preko privlačnega, a ne posebno vrtoglavega visečega mosta) in predvsem - noro razgledna. Resnično, okolica je spektakularna, razgledi ves čas izjemni in to često botruje temu, da za trenutek kar pozabimo na pot, ki res ne dosega pretirane zahtevnosti. Obenem je ferata zelo dolga - zlasti kolikor pristopimo k izhodišču prav z doline, kot sem storil sam - v tem primeru nas čaka več 1600 m višinske razlike, kake 3 ure in pol vzpone in še toliko za samo ferato - resnično, gre za eno daljših ferat v visokogorju. Če potegnem črto, s kako "Super ferrato" na Dachstein se res ne more primerjati, ustreznejša pa je primerjava z denimo "Königsjodlerjem", četudi je od slednje vendarle lažja in nemara manj naporna.

Nekje na sredini ferate se je nebo po pričakovanju razjasnilo in pogledi so postali zares navdihujoči. Zadnji del vzpona na Kemacher, poslednji vrh v tem delu grebena, je kontinuirano nekoliko težji, sestop z vrha proti "Dolgemu sedlu", ki povezuje dva kraka ferate, pa je tehnično manj problematičen, vendar mestoma izredno izpostavljen. No, prevelikih težav to ne povzroča, saj je pot zares odlično zavarovana - ker je bila spričo razmer pred ponovnim odprtjem pred kratkim pregledana in bojda malenkost popravljena, to velja še toliko bolj - le na čase so jeklenice precej ohlapne, vendar gre. Pot menda sicer na treh emstih doseže C (eno mogoče diši po C/D), preostalo je B/C ali manj; tehnično torej dokaj zanemarljivo, a kombinacija izpostavljenosti, dolžine in višinske razlike ob vzponu z doline poveča celostni napor.
Ob prihodu na "Langer Sattel" sem prepadeno ugotovil, da imam do nujnih večernih službenih obveznosti (stream) le še dve uri in pol časa, zato sem v dobri uri in pol preko melišč, strmih trav in bližnjic sestopil do Hungerburga, se zapeljal v Innsbruck in uspel tudi s tem; žal pa je zaradi obveznosti zmanjkalo časa za drugi, nekoliko krajši, a bojda zahtevnejši del ferate, ki čaka na naslednjič.
Tako kot nova poročila - kot vedno pa boste lahko na portalu prebrali tudi opise poti. Tam so slike bolj nazorne, tu podane pa morda merijo nekoliko bolj na atraktivnost in podajanje trenutnih razmer. Aja, snežišč po ferati ni več, na zavarovani poti na Marchreisenspitze pa še najdemo eno malenkost neugodno pod vrhom Ampfersteina, ki pa ga je z nekaj malega previdnosti moč brez težav prečiti brez zimske opreme.

1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
53
54
55
56
57
58
59
60
61
62
63
64
65
66
67
68
69
70
71
72
73
74
75
76
77
78
79
80
81
82
83
84
85
86
87
88
89
90
pg     
3.7.2020
Mogoče bi dodal le še par besed, ki sem jih zadnjič pozabil pripisat:
- "Lustige Bergler Steig" je zelo primerna zavarovana pot za spoznavanje okolja: majhna tehnična težavnost, slikovitost poti in okolice, bližina Innsbrucka, enkratni razgledi. Samovarovanje za količkaj izkušeno/-ega po moje ni potrebno (sam sem ga imel s sabo zaradi nepoznavanja pogorja, a ga nisem potegnil z nahrbtnika), edinole ob kaminu zna priti prav za občutek. Čelada pa naj bo med potjo kar na glavi, ker le-ta poteka po zelo krušljivem terenu s številnimi obiskovalci. Kalkkögel sicer ponuja številne druge možnosti, za samo plezarijo pa spričo krušljivosti skale ni idealen. Turca "za dušo".
- "Innsbrucker Klettersteig" je po drugi strani čisto resna ferata, ki zahteva polno feratarsko opremo in nekaj izkušenj. Tehnično res ni kaj prida zahtevna - morda celo med lažjimi - je pa izjemno dolga (samega plezalnega dela je dobre 3-4 ure (prvi del) in bojda dodani 2 za drugi del; kolikor začnemo s Hungerburga, je temu treba prišteti še dobre 3-3.30 ure vzpone in dodatnih 1400 m višincev), izpostavljena, predvsem pa poteka v resnem alpskem okolju in ne na kucljih, po kakršnih so speljane športne ferate - to precej spremeni občutek na poti. Zaradi grebenskega značaja - v končni fazi gre vendarle za zavarovano grebensko prečenje - in odsotnosti uradnih izstopov do kraja posameznega dela (verjetno bi lahko na kaki škrbini poizkusil v sili/nevihti s spustom po travnatem pobočju, a vendar) so stabilni vremenski pogoji nuja. Pod črto pa velja, da gre za razmeroma lahko, a zelo vzdušno in panoramsko ferato, skoraj do začetka katere se je moč pripeljati z žičnico, ki je ne morem ne priporočiti.
Do naslednjič!

PS: z oznakami vrhov grebena je manjša zmeda... drugi jasno označeni vrh, na katerega pristopi IK, je Östliche Kaminspitze (2435 m), kar piše tako v toposu poti kot na vrhu samem (v gromozanski vpisni knjigi in na križu), zemljevidi pa 3 Kaminšpice zapisujejo drugače (leta bi bila Sr. Kaminšpica). Sama pot naj bi peljala še na drugi dve, a četudi kot vsaka smela grebenska pot IK večkrat prispe na vrhe grebenskih vzpetin, kakih dodatnih označb ni več.
No, v končni fazi je to popolnoma brezpredmetno, ker gre kot vselej le prerekanje o nomenklaturi in često posiljenih skovankah, a se mi je vendarle zdelo omeniti, kolikor koga to vendarle pobriga.
1
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
Uporabniško ime:
Geslo:
Zapomni si geslo:
V kolikor še nimate uporabniškega imena, se morate najprej registrirati
 
Copyright © 2006-2020 Hribi.net, Pogoji uporabe, Oglaševanje, Piškotki