Seznam forumov / Španija / Ostala gorovja - Španija / Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku

Natisni

bagi10. 06. 2026 18:27:44

Po dveh letih premora sva se letos spet podala v Španijo, tokrat na obmorsko pot Camino de Mar. To je uradna romarska pot, ki se prične v mestu Ribadeo in se zaključi v mestu Ferrol. Obstajata dve varianti in sicer krajša, bolj celinska, ki je dolga približno 190 km. Midva sva prehodila daljšo, bolj obalno, ki poteka ob Atlantiku in nabralo se je dobrih 280 km. Obe se nahajata v Galiciji, krasni in mistični deželi jezik

.

Za Camino de Mar sva se odločila po čudoviti izkušnji s Camino dos Faros ob prejšnjem obisku Galicije in na priporočilo znanca. Na internetu o tokratni poti ni bilo kaj dosti napisanega, še GPS sledi sem komaj našel. A sva jih krepko potrebovala. Tako slabo označenega Camina še nisem srečal, pa zahajam v Španijo že 12 let. Tudi tako osamljenega ne, čeprav sem hodil že marsikje. Na celotni poti sva bila namreč povsem sama, še dnevnih pohodnikov ni bilo videti.

Romarskih namestitev ala albergo ni nikjer, razen na začetku in na koncu poti, pa še ti so tam zaradi Camina del Norte ali Camina Inglese. Prenočevala sva v raznoraznih hotelskih sobah, ki so resnici na ljubo zelo poceni in povsem ustrezne kvalitete nasmeh

. Pogosto je bil v ceni vključen tudi zajtrk. Za dve osebi bi marsikateri privatni albergo na bolj obiskanih Camino poteh prišel dražje, pa še na pogradih bi spala in se drenjala v skupnih sanitarijah. Glede prenočevanja zato nimava prav nobenih pripomb, je pa pametno namestitve rezervirati vsaj kak dan prej.

Pričakovanja so bila velika, kakšni so torej vtisi ???

Glede na redke opise bi to morala biti super izkušnja s hojo ob mogočnem Atlantiku, a se je obrnilo precej drugače. Camino dos Faros iz prejšnjih let je enostavno postavil previsoka merila, ki jih bo težko preseči. Tudi po daljšem premisleku in časovni distanci letošnjega Camina de Mar ne morem niti približno enačiti s prej omenjenim. Enostavno je bilo preveč asfalta in trdih podlag obalnih promenad. Na celotni poti je tega vsaj 70% ali raje več, marsikdaj tudi večino dneva. Pot ne poteka samo ob morju, ampak pogosto zaide precej stran od njega, tudi zelo visoko. Najvišje sva se povzpela celo nad 600 m in takrat sva morje gledala globoko pod nama.

Zaradi vsega tega Camino de Mar postavljam ob bok severni poti Camino del Norte. V bistvu je skupaj s Camino Inglese tudi njegova alternativa do Santiaga, a osamljena in skoraj nič označena. Na kratko povedano …. komur je všeč Norte, mu bo morda tudi de Mar. Kdor išče izkušnjo Camina dos Faros, naj jo išče drugje. Več o najinem potovanju sledi v nadaljevanju …

Še nekaj linkov za primerjavo …

Camino del Norte … KLIK
Camino dos Faros … KLIK

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku Polno naložena čakata na odhod. V vsakem je približno 90 različnih kosov opreme, nekatere tudi v večjem številu

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku Letališče Zagreb. Od tu sva dobila najcenejše karte do Ovieda. Prestopila bova na Balearih z minimalnim čakanjem

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku To bo šlo kot raketa, peljeva se z Laudo :)

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku Vkrcavanje je standardno počasno, kar je ob številnih kufrih čisto razumljivo

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku Malo nas premetava turbolenca, a naju ne skrbi. Dol je še vsak prišel :)

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku Končna destinacija, letališče Asturija. Takoj poleg je avtobus, ki naju odpelje v bližnji Oviedo

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku Sledi le še sprehod od avtobusne postaje do hotela. Nadaljevala bova zgodaj zjutraj z vožnjo v Ribadeo

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku Krasen hotel za 60€ na noč. Pri nas lahko le sanjava o takih cenah

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku Večerni razgled z najinega okna …

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku … in še nočni. Lahko noč

Camino de Mar - morska pot ob Atlantiku Zemljevid celotne poti, ki jo bova prehodila. Skupaj bo naneslo 283 km in 7200 višincev

(+10)

bagi11. 06. 2026 13:30:42

DAN 1 ...

Najprej sva morala priti iz Ovieda na izhodišče. V Ribadeo vozi lokalni prevoznik Alsa, na srečo že zgodaj zjutraj. Vožnja je namreč dolga debele tri ure in tako nama je ostalo še kar nekaj časa za hojo. To sva po dolgi vožnji še kako potrebovala, sploh, ker sva bila že prejšnji dan večinoma na riti zavijanje z očmi

.

V Ribadeu sva poiskala turistično pisarno in odtisnila prvi žig v romarsko listino. To niti ne bi bilo potrebno, saj sva spala vse kje drugje kot v albergih. A tradicija zahteva svoje in poštemljana knjižica je lep spomin za neke druge čase velik nasmeh

. Sledila je še obvezna kavica, nato pa sva se končno spravila na pot. Najprej sva sledila oznakam za Camino de Norte, ki je kmalu zavil v eno smer, midva pa v drugo. Rumene oznake za odcep sva zaman iskala, a tudi kasneje ni bilo nič bolje. Namesto uradnih Camino oznak so povsod prisotne rjave table Ruta del Cantabrica. Te so res nazorne in so se odlično ujemale z najino smerjo.

Prvi dan je bil eden najlepših na celotnem Caminu. Večino časa sva hodila ob morju po obalnih promenadah in prijetnih stezicah. Videla sva kup zanimivosti, od atraktivnega svetilnika, cvetočih obal, ribiških vasic do zelo obiskane naravne znamenitosti Praia das Catedrais. Po domače povedano … plaža katedral. Tu lahko obiskovalci hodijo po mivki pod velikanskimi kamnitimi oboki, izdolbenimi od besnečega Atlantika, raziskujejo morske jame in številne prehodne rove. A tu se nama je po robu postavila plima ... smrk, smrk. Sem sva prišla ravno ob najvišjem vodostaju, ko je ogled te plaže nemogoč. Tudi ob oseki je čas obiska omejen na maksimalno 4 ure, preden morje spet prevzame glavno besedo.

Sledil je še zaključni del, nadaljevanje do najinega prenočišča direktno na obali. Tega sem že predhodno rezerviral, tako da s tem ni bilo težav. Prijazna lastnica nama je dodelila sobo s pogledom na Atlantik in zaradi prijetnega bučanja so vrata na teraso ostala odprta vso noč. Krasen dan in še lepša noč nasmeh

Pozno dopoldne v Ribadeu. Poiščeva turistično pisarno in odtisneva prvi žig

Nato slediva oznake za Camino del Norte, ki sva ga pred leti v celoti prehodila

Kmalu za tem znakom se poti razcepijo. Camino de Mar gre v svojo smer, de Norte v drugo

Niti sanja se nama ne, kako pomembne bodo v nadaljevanju oznake za Ruta del Cantabrica

Nekdanja skladišča železove rude, ki so jo z vozički pretovarjali na ladje

Takole je to šlo ... ladja je bila parkirana spodaj, z vrha pa so v njen trebuh vsipali rudo

Lokacija je na ključni točki, ker je takoj poleg še trdnjava San Damián

Greva naprej. Traso si v nadaljevanju delijo cesta, kolesarka in peš pot

Krasen svetilnik. Tega je bilo v izobilju na Caminu dos Faros

Stoji na otočku, sta pa na njem stari in novi svetilnik. V starem so tudi prenočišča

Na polno cvetoča obmorska roža Carpobrotus edulis, tudi mačji krempelj imenovana

Staro in novo. Pri starem je tudi nekakšna taverna, a tokrat še zaprta

Poleg roza kremplja obstaja še rumen, ki ga občasno tudi zaslediva

To nama je všeč, butanje valov ob obalne čeri. Pomirjajoče, meditativno …

Že večkrat videno. V razpenjenih obalnih vodah lovijo predvsem brancine, progaste špare in baile

Vročina pritiska, a na srečo naju hladi prijeten obalni vetrič

Presenečenje, skoraj mi čeljust dol pade. Rumenih oznak je namreč izjemno malo, čeprav je Camino de Mar uradna romarska pot

Obvezna cerkev, čeprav so na podeželju bolj revne sorte

Tu se morje tako globoko zajeda v kopno, da so čezenj speljali most

Še prej obiščeva vaško gostilno, kjer je vse prijetno domače

Prevedeno … dvakrat velika bela kava, Coca Cola in ta velik točen pir. Vse skupaj 8€

Tu so nekoč gojili školjke, danes je seveda povsem drugače

Zanimivo, tlakovana peš pot se vleče kilometre in kilometre

Ta dan bova največ časa preživela tik ob morju. Prihajajoči dnevi bodo malo drugačni

Tu se lepo vidi, kako morje izpodjeda obalno cesto

Vreme se je nekam sfižilo, kar je napovedano tudi za sledeče dni. A dežja menda ne bo

Plaža katedral je ena najbolj obiskanih znamenitosti tako v Galiciji, kot v Španiji

Žal je dostopna samo ob oseki, midva pa naletiva ravno na plimo. Gladina od ene do druge skrajnosti niha tudi do 5 metrov

Bližnje gostišče nima kaj dosti obiska. Nekaj zaradi zgodnjega datuma, nekaj zaradi plime

Tole je klasika, strme stopnice do obale. Na celotni poti jih bo še veliko

Tudi midva se spustiva skoraj do morja. Bliža se zaključek dneva

Najin hotel tik ob Atlantiku. Za povrh dobiva sobo s pogledom na morje in čudovito zvočno spremljavo skozi vso noč :)

Tokrat sva s hojo pričela šele okoli poldneva. Nabralo se je 24 km in celih 400 višincev :)

(+14)

bagi12. 06. 2026 13:49:05

DAN 2 ...

Zjutraj sva vstala ob običajni uri kot doma, a je bila zunaj še trdna tema. Španija ima namreč 1 uro zamika proti Sloveniji, čeprav je v istem časovnem pasu kot mi. Za to neskladje v geografskih pasovih je zaslužen general Franco, ki se je s tem hotel uskladiti s svojimi zavezniki. Za naju je to pomenilo, da sva se na pot odpravljala bistveno kasneje, kot bi se sicer. Nič narobe, sva vsaj v miru pojedla zajtrk nasmeh

.

Za dobro jutro sva nadaljevala obalno promenado in precej kasneje zavila v gozd. V teh krajih so obsežni nasadi evkalipta, ki s svojo aromo omamno dišijo. To je posebej izrazito tik pred dežjem in vedno sva vesela teh gozdov. Evkalipt pa je tudi pravi striptizer velik nasmeh

. Stalno se slači in s tem ustvarja izjemno vnetljivo podlago za primer požara. Za dodatno kurjavo je na razpolago še obilje eteričnih olj. Zato so drevesa marsikje posajena v vrste, vmes pa lastniki občasno počistijo podrast in odpadlo lubje.

Kmalu sva spet prišla v bolj naseljene kraje, tokrat ob oseki. Ta je razkrila številne sipine in nasedle čolne in s tem pokazala, kako plitvo je morje na nekaterih področjih. Posebej izrazito je to na območju obmorskega mesta Foz, kjer kar nisva mogla verjeti svojim očem. Tu se turisti lahko kopajo šele ob plimi, pa tudi ribiški čolni lahko izplujejo šele takrat. Neverjetno. Če bi prišla ob plimi, bi imela popolnoma drugo sliko.

Sledil je počitek v eni od številnih kavarn. Običajno izbereva tako, da lahko sezujeva čevlje in prezračiva noge. Skoraj povsod ti ob kavi postrežejo pecivo, poleg piva pa že konkretne prigrizke, tako imenovane tapase. Prvič, drugič, ni problema, vse sorte in vse zastonj. Marsikdaj sva poleg naročenega pojedla še kaj svojega iz bližnje pekarne, pa naju nikoli ni nihče grdo gledal. Cene so na splošno nižje kot pri nas in še najedla sva se zraven nasmeh

.

Po daljši pavzi sva nadaljevala po kamniti promenadi. Nekaj časa sva hodila ob morju, se premaknila bolj na celino in se spet vračala na obalo. Vreme se je po napovedi sfižilo, ampak je ostalo suho. To nama je kar ustrezalo, saj je ob obali prijetno pihljalo, v notranjosti pa je bilo presneto soparno. Dan je mineval in zaključila sva v mestu Burela. Tudi tu sem že prej rezerviral krasno sobo, ki je bila že kar smešno poceni. Tokrat sva hodila cel dan in po večerji sva se kar kmalu pobrala v posteljo. Lahko noč ...

To jutro sva bolj zgodnja, saj se ne rabiva prevažat na začetno lokacijo

Morje je mirno, dan zaenkrat bolj temačne sorte. Tudi to je OK, dežja si pa res ne želiva :)

Pot je podobna včerajšnji, le da so tlakovce zamenjali bolj udobni leseni paneli

Ne, to ni narisano. To so prave keramične ploščice, izdelane po naročilu. Tega je v Španiji veliko

Po dolgem, dolgem času sva na gozdni cesti

Ruta Cantabrica. Njene oznake so vsepovsod, namenskih za Camino de Mar pa skoraj ni

Evkalipt. Aromatično drevo, ki stalno menja oblačila :)

Tale je malo na boljšem, a vseeno ni kaj dosti uporaben

Njegova značilnost je izjemno plitvo morje, kjer ob oseki pogledajo ven številne sipine

Takrat so vsi čolni varno parkirani v ribiški luki. Izhodna na morje ob nizkem vodostaju namreč ni

Na podpornih zidovih se dobro vidijo sledi nihanja morja

Povzpneva se skozi stari del mesta in iščeva prostor za počitek

Hitro se parkirava na zunanji terasi lokalne gostilne. V zaprtih prostorih namreč malo težje prezračiš čevlje in noge :)

Stokilometraši gremo raje kar po travi :)

Nekaj časa sva visoko nad morjem, nato se spet spustiva k obali

Tole bo postala stalnica. Neskončne plaže iz mivke, raj za surferje

Table primerjam z GPS sledjo in in smeri se prekrivajo v 95 odstotkih

Nenačrtovan obvoz, ki se je izkazal za precej boljšo izbiro od prvotne poti

Ta poteka zgoraj čez most tik ob glavni cesti

Zdaj je pot že bolj celinska. Morje bolj slutiva kot vidiva

Zelo malo je novih hiš. Večinoma so stare, ofucane, a skoraj vedno naseljene

Vaška cerkev z značilnimi demferji na zvonovih. Tudi vrvi za zvonenje so običajno kar zunaj na prostem

Kapucinke so tu samorasla rastlina, razširjena vsepovsod. Podobno je s kalami

Hmm, ne vem kako bi rekel lastniku te ograje. Najbolj ustrezna beseda je pacient

Tudi če je ne bi bilo. Kdor zna priti do sem brez rumenih oznak, tudi te ne potrebuje

Morje je neumorno. Stalno valovanje izpodjeda obalo in cesto nad njo

Ti dve ogromni hali sta pokrita ladjedelnica

Tokratno prenočišče, povsem solidno in predvsem čisto. Cena neverjetnih 45€

Danes sva si vzela čas in se nama nikamor ni mudilo. Prehodila sva 34 km in 500 višincev

(+8)

miri12. 06. 2026 15:40:26

Saj je dovolj za en dan .Pot spomina in tovarištva.

(+2)

lino12. 06. 2026 16:01:05

To pa je odlična romarska pot. Polna doživetij, vtisov in spominov. Srečno še naprej! nasmeh

(+1)

bagi12. 06. 2026 18:56:42

Hvala, hvala nasmeh

. Sva pa dolžine etap prilagajala prenočiščem, tako da je bilo kakšen dan malo manj, kakšen pa precej več. Kakšne krize pa ni bilo nikoli, ker sva imela celoten Camino kar solidno vreme.

(+3)

Janez5213. 06. 2026 11:18:49

Ene 14 dni nazaj sem bil ob oseki na Praia das Catedrais. Pa prilagam par slik kakšna je ta plaža ob oseki. Predvsem je polna nas turistov tako, da je težko narediti sliko ne da bi bilo na njej polno ljudi.

(+2)

bagi17. 06. 2026 07:35:13

DAN 3 ...

Tokrat naju je čakala daljša etapa, zato sva se zjutraj kar hitro podvizala. Le še smetarji so bili hitrejši nasmeh

. Nasploh je čistoča v teh krajih kar na nivoju, saj kaj prav nasmetenega nisva videla nikjer. Morda je na vaseh včasih bolj po domače, a smeti na javnih prostorih ni. Tudi v večjih mestih že navsezgodaj čistijo ulice po nočnih zabavah. Španci so namreč nočni ljudje, kar je pogojeno predvsem z vročino čez dan. Zares zaživijo šele po osmi uri zvečer, ko so ulice in lokalni barčki polni družabnih ljudi. Podnevi pa je večina nekje na hladnem, le midva se ne dava velik nasmeh

.

Tudi ta dan je zaznamoval asfalt ali trda podlaga obalnih promenad. Tega sva se že navadila, le večkrat je potrebno prezračiti čevlje. Poleg tega sva spet videla, kaj tu pomeni oseka. Morje enostavno odteče in številni čolni ostanejo na suhem. Za domačine običajno, za naju nenavadno.

Prvič so se pojavili tudi hórreoti, po domače kašče. Doma so predvsem v vlažni Galiciji in Asturiji. Njihova značilnost so visoki podstavki, ki kaščo izolirajo od vlage. Na vrhu vsakega podstavka so previsne kamnite plošče, ki delujejo kot fizična ovira glodavcem. Iz istega razloga tudi stopnice niso nikoli potegnjene do vrha, ampak se zaključijo štapno prej. Hórreotov je veliko vrst, principi pa so pri vseh enaki. Ponekod so še vedno v uporabi, drugod so bolj spomin na pretekost. Najdaljši je dolg celih 37 m.

Dan je mineval, vtisov je bilo polno. Zaradi dolžine poti sva bila prav vesela, da se je sonce bolj ali manj skrivalo za oblaki. Naletela sva celo na čisto pravo tablo za Camino de Mar, prvo od vseh štirih na celotni poti. Pa razumi kdor more zavijanje z očmi

. Kakorkoli že, uspešno sva prišla do cilja v mestecu Celeiro. Sledila je še večerja, nato pa kar takoj postelja. Čisto nič po špansko nasmeh

Današnji dan bo precej daljši, zato štartava zgodaj. V Sloveniji bi bilo že krepko svetlo :)

V ladjedelnici imajo očitno nočno izmeno

Takole je to videti s profila. Dvakratni lom valov in njegova velikost pričata o moči besnečega oceana

Še eden od številnih ribičev. Ta ima sicer obute superge, a bolj resni imajo za spolzke skale obute škornje s špicami

Tudi Burela ima plažo. Malo je umaknjena na obrobje, je pa tudi tu klasična mivka

Spet sva na neskončni promenadi. Običajno je asfalt bolj udoben od valovitega kamenja

Zdaj hodiva ob glavni cesti, ki na srečo ni prometna

Pojavijo se prvi hórreoti na najini poti, po domače kašče. Značilni so predvsem za Galicijo in Asturijo

Sodobni okostnjaki, nikoli dokončani. Ti projekti so nasedli ob gradbeni krizi okoli 2010

Precej več jih je v bližnji kavarni. Španci so zelo družabni ljudje

Hodijo pa ne preveč :). Na celotni poti sva bila povsem sama

Nad mestom se dviguje tudi svetilnik, ki ga greva obiskat

Podobnih sva videla že kar nekaj, zato naju ne navduši

Tole pa je druga zgodba. Podvodna mina kot neke vrste spomenika ali opomnika

Spet je oseka. Plitvo morje se na hitro umakne in čolni so samo še za dekoracijo

Vaška scena, krave imajo povsod prednost :)

Slači gozd evkalipta. Aroma je najizrazitejša ob rahlem pršenju dežja

Obšla sva široko industrijsko območje in prišla na prav poseben kraj

To je O Portiño de Morás, ki je na začetku čisto običajna pristaniška vas

A le malo kasneje presenetijo ogromni betonski bloki, imenovani dolos

Vsepovsod so, izdelani pa so bili kot valobrani za tovarno aluminija v bližini

Delali so jih neposredno na tej obali, številni pa niso bili nikoli uporabljeni

Pot je lepa in prav pomirjujoča po številnih kilometrih asfalta

Evkalipta je tu nenavadno veliko. Ustreza mu galicijska vlaga in toplo sonce

Spustila se bova čisto do otočka, nato sledi strm vzpon

Še en svetilnik, Faro de Punta Roncadoira

Ta ima celo radar, kar pri drugih nisem zasledil

Piha kot za stavo, le tukaj je zavetrje za posnetek

Zanimiva popotnika iz Nizozemske, ki se selita iz lokacije na lokacijo. Precej sta že v letih, tako kot njun T3

Nasploh je ta obala zelo prijazna do avtodomarjev. Parkirišča so urejena in večinoma brezplačna

Še ena posebnost Galicije. Strehe so iz naravnega skrilavca, povsem lokalnega materiala

Skoraj povsod je ročno obdelan, strojnih je le za vzorec

To pa je presenečenje. Prva od štirih takih tabel, ki sva jih videla od začetka do konca Camina del Mar

Saj je lepo, ampak vse je mivka in še enkrat mivka

Počasi zaključujeva dan. Vreme je zdržalo, midva tudi :)

Tokrat prenočujeva blizu Celeira. Dolg dan je bil in postelja kar kliče po obisku

GPS sled prehojenega. Nabralo se je 41 km in 1000 višincev

(+9)

bagi18. 06. 2026 06:35:57

DAN 4 ...

Kasnejši začetek dneva naju je še vedno mučil, a nisva več čakava na jutranjo svetlobo. Greva kadar greva, dan bo že prišel nasmeh

. Tokrat sva se namenila do Porta do Barqueiro, ribiške vasice, ki se vse bolj usmerja v turizem. Tam so za letošnjo sezono ravno odprli hotel, kar nama je glede na dožino etap super prav prišlo.

Glede poti nič novega. Spet je bilo veliko asfalta, a tudi nekaj krasnih krajev. Potovala sva tako ob morju, kot bolj v notranjosti in videla marsikaj. Ena od značilnosti so stare hiše, ki so kljub teži mnogih desetletij in zanemarjeni zunanjosti še vedno naseljene. Žal nikoli nisva imela priliko videti, kako izgleda notranjost teh objektov. So pa take hiše obvezno krite z ročno klesanim skrilovcem, ki je povsem lokalni material. Tudi novejše hiše ga uporabljajo, le da so nekatere krite s strojno izdelanim. Glasujem za ročno varianto nasmeh

.

Še ena presenetljiva značilnost so striktne prepovedi vodenja psov na plaže. Povsod so opozorilne table, ne glede na velikost plaž. Tudi na čisto majhnih so prisotne, povsem lokalnih, kjer zagotovo ni veliko turistov. Marsikje so poleg glavnih tabel še ročno dopisane prepovedi na obalnih skalah. Ne vem točno kje je razlog, so pa kazni drastične … od 100 do 3000€.

Kar me je tudi presenetilo so okrasne limone in pomaranče, ki jih prav nihče ne pobira. To sva srečevala skoraj celotno pot. Pomaranče so menda grenke sorte, limone pa čisto prave. Se pa od naših trgovinskih razlikujejo predvsem po velikosti. Marsikje so velike kot moška dlan, če ne celo večje. Poizkusila nisva ne pomaranč in ne limon, za vsak slučaj velik nasmeh

. Sva pa zato brez zadržkov preizkusila njihovo hrano in to seveda morsko. Da je za prste obliznit in še krožnik zraven niti ne rabim omenjati. Njami ...

Zapustiva hotel in se odpraviva na pot. Noč se v Španiji poslovi uro kasneje kot v Sloveniji

Nenadejano prideva do jutranje kavice. Poleg vedno postrežejo kakšen priboljšek

Spustiva se do morske obale in nadaljujeva ob njej

Prečiva dolg most, ki se pne čez delto reke Rio Landro

Skoraj na vseh plažah zaslediva prepovedi za pse. Glede na kazni tu ni heca

Spet zavijeva v notranjost. Brez obalnega vetriča takoj postane soparno

Limon je ogromno. Ponekod so velike kot moška dlan

Večkrat tudi zaslediva urejene prostore za oddih

Mivka, drugačnih plaž tu ne poznajo. Po njej teče potoček, ki zaključi svojo pot v morju

Hoja po taki podlagi je vse prej kot enostavna :)

Tam zadaj je svetilnik, do njega pa vodi atraktivna pot

Pogled s poti na nedostopno obalo. Nadaljevala bova po hribu nad njo

A še prej greva do zastavljenega cilja. Stopnice se tu strmo spuščajo

Svetilnik je preprost in sam po sebi nič posebnega. Piha pa kot za stavo

Pot do njega pa je krasna in vredna obiska

Po daljšem prečenju hriba prideva do naslednje obale

Tudi tu se spustiva vse do morja, a tokrat nama ni treba mivkati

Nadaljujeva namreč po stari poti, ki preči številna mokrišča

Ena od vasic v notranjosti, ki so si po videzu zelo podobne

Stare hiše so vse po vrsti pokrite z ročno klesanim skrilavcem

Pot naju spet pelje k morju, le da tokrat visoko nad njim

Po daljši hoji v notranjosti se spet znajdeva na obali

Potihem sva upala in se je uresničilo :) Gostilna je odprta, vzdušje zelo prijetno

Direktno iz morja v lonec. Za prste oblizat in še lonec :)

S polnimi želodčki in spočitimi nogami se lažje hodi :)

Prečiva še eno reko, ki je tik pred izlivom v morje

Porto do Barqueiro, pristaniški del. Višje na hribu je še eno naselje z enakim imenom

To je ribiška vas, ki se vedno bolj usmerja v turizem

Le še hotel poiščeva in lep dan bo za nama

GPS sled. Prehodila sva 30 km in 800 višincev

(+8)

bagi19. 06. 2026 08:57:58

DAN 5 ...

Še ena dolga etapa je bila pred nama, zato nisva čakava na jutranjo kavico. Odrinila sva ob prvi svetlobi ali še malo prej in se podala na pot. Prva polovica Camina de Mar je bila že za nama, a čakalo naju je še veliko dogodivščin nasmeh

. Vremenska napoved tokrat ni bila ravno spodbudna, a vseeno sva štartala v suho jutro. Tako je na srečo ostalo vse dopoldne, le meglice so se vlekle vsepovsod. Kasneje se je celo pokazalo sonce.

Tokrat še nekaj o Špancih in njihovi prijaznosti. To sva še enkrat več doživela ravno ta dan, ko je lokalni pek v obmorskem mestecu Espasante samo za naju spekel dve čokoladni štručki. Tik pred nama jih je namreč pobrala priletna gospa. Takoj se je ponudil da speče še dve, le počakati morava pol urice. Ravno prav za kavo. In res sta naju čakali, še topli in hrustljavi. Zanimivo, spekel pa ni niti ene dodatne za morebitne druge stranke.

Španci so nasploh zelo uslužni in topli ljudje. V 12 letih mojega vandranja po Španiji nimam slabe izkušnje. Takoj pomagajo glede smeri poti, včasih te celo nepričakovano pocukajo za rokav. Tudi v lokalih nima nihče pripomb če poleg naročenega poješ še kaj svojega, še več, običajno te še dodatno založijo z brezplačnimi prigrizki. Poleg tega nihče ne trobi za teboj, če na cesti narediš kakšen prometni prekršek. Po dolgi hoji si namreč kot v transu in se hitro zgodi kaj takega.

Še ena posebnost pade v oči po tisočih kilometrih hoje. Španci so vrhunski stokovnjaki v obdelavi kamna, brez dvoma. Vse kar je iz tega materiala je odlično izdelano in včasih se lahko le čudiš narejenemu. Po drugi strani pa jih nikoli ne bi vzel za gradbince. Marsikje sem že bil in marsikje prespal, tako da vem o čem govorim. Objekti taki in drugačni, tudi novi, še nekako izgledajo od zunaj, za detalje pa jim običajno zmanjka volje. Moja izkušnja je, da marsikje okna tesnijo ravno toliko, da vrabci ne letajo po sobah velik nasmeh

.

Kakorkoli že, v Španijo se vedno rada vračava ravno zaradi ljudi, novih poti in drugačnega okolja.

Porto do Barqueiro še spi. Dolga etapa bo, zato se na pot odpraviva zgodaj

To jutro je nenavadno hladno, kar nama čisto ustreza

Naselbina pod cesto. Vse skupaj deluje precej ubogo

Večkrat videno. Najbolj pomemben je vhod na parcelo, vse ostalo je večinoma odprto

Spet prečiva mokrišča in številne sipine

Pogled nazaj s poti čez hrib. Vreme je tko, tko, a vsaj dežuje ne

Do Porta de Espasante imava še 10 km. Tam se bova ustavila

Praktični Španci. Pitnik je narejen iz traktorskih gum

Kaj dosti sonca ni, ampak sva čisto zadovoljna

Espasante, malo večji kraj. Tukaj se bova ustavila

Antón de Espasante, njegova živa verzija. Eden in edini po tradiciji iz 18. stoletja

Španci so res prijazni. Samo za naju lokalni pek speče čokoladne štručke :)

Ribič v Himerju ravno čisti hobotnico. V avtodomu ima vso opremo in se seli iz kraja v kraj

Spet prečiva celinski del. Pot vodi čez hrib skozi številne zaselke

Meandri potočka, ki si utira pot skozi sipine

Takšen pomolček je skoraj pri vsaki hiši ob morju

Prihajava v Ortigueira, večje obmorsko mesto

Osrednji del. Tukaj je na razpolago številne kavarne, trgovine in lekarne

Le prenočišča nisva dobila, zato greva še nekaj kilometrov naprej

Končna destinacija. Soba je majhna, a je vse čisto, postelja pa udobna. Več ne rabiva :)

(+6)

georgia19. 06. 2026 12:28:54

Res zanimivo je brati vajina potepanja. Morda pa enkrat tudi sama stopim na kakšno daljšo pot, čakam, da me katera pokliče ...

Bi pa pripomnila glede psov na omenjenih plažah. Tista tabla zgoraj jasno pove, da je prepoved le med 15. 6. in 15. 9., torej v glavni kopalni sezoni in še to le med 9 in 21h. Torej lahko tudi poleti zjutraj ali pozno večer pripelješ kosmatinca s sabo na plažo, da uživa. Takih omejitev je veliko na hrvaških plažah. Midva se zato drživa točno določene divje plaže, kjer ni omejitev, ni gneče in noben ne teži zaradi psov in upava, da tako tudi ostane.

Pa srečno pot še naprej! nasmeh

(+3)

miri19. 06. 2026 12:53:11

Krasne reportaže.A je na sl.2 kakšna ozkotirna železnica?

(+2)

bagi19. 06. 2026 16:52:07

Hvala obema nasmeh

. Železnica pa je običajne širine in povezuje velik del obale. Najbrž je zorni kot fotoaparata pričaral ožje tire.

(+2)

bagi30. 06. 2026 08:29:45

DAN 6 ...

Zbudila sva se v soparno jutro, za kar je največkrat zaslužno bližnje morje in slane meglice od butanja valov. Ta dan ni bilo tako. Sopara je bila povsod, tudi bolj v notranjosti, hribi pa nekam čudno zamegljeni. Tudi vremenska napoved žal ni bila najbolj obetavna. Napovedan je bil dež v popoldanskih urah. Nimava kaj, sva si rekla in se odpravila v nov dan. Dežno opremo sva imela, preizkušeno na tisočih kilometrih Španije ...

Zato nekaj o njej za novopečene peregrine nasmeh

. Dež je namreč lahko zgolj pršenje, lahko pa tudi močnejši nalivi, ki te temeljito premočijo. Vse skupaj lahko traja dneve in dneve in ne preostane ti drugega, kot da hodiš. Vse to sem že doživel, večkrat. In kako se ubraniti mokrote ?

Nekateri navlečejo lahke plastične pelerince za enkratno uporabo, celo vrečke za smeti sem že videl velik nasmeh

. Drugi so celo brez vsega in mokri kot miši. Ti čakajo na usmiljenje tam zgoraj, ki lahko pride šele po več dnevih. To je seveda recept za zaključek poti, le redki imajo namreč s seboj dovolj suhih oblačil. Tudi žulji se hitro pojavijo v takih razmerah, kar je od vsega skupaj še najbolj neprijetno. Tako dolge poti pač ne odpuščajo slabe opreme. V dolgih letih hoje po Španiji sem se naučil prevsem nekaj … bodi čim bolje pripravljen na dež.

Kot prvo obrambno linijo uporabljava pelerine. Pončoti niso primerni in jih preizkušeno ne priporočam. Pelerina namreč omogoča odpiranje po dolžini in zrak hitro zaokroži. Ko dež preneha jo lahko tudi delno slečeš, nasloniš na nahrbtnik in se prezračiš. Ko dež spet prične jo samo potegneš nase. Akcija nekaj sekund, ne minut. Pončo vsega tega ne omogoča, pa še v vetru plapola kot zastava zavijanje z očmi

.

Druga obrambna linija je dežnik, ki ga lahko pritrdiš na nahrbtnik. V tem primeru sta obe roki prosti za uporabo pohodnih palic. Dežnik je zelo učinkovit pri pršenju, ko običajno ni posebnega vetra. To je v Galiciji zelo pogost pojav. Pelerino imava seveda navlečeno, le njene kapuce v tem primeru ne uporabljava. Za zaščito glave namreč poskrbi ravno dežnik. Ker je glava prosta, je tudi občutek svežine precej boljši.

Tretja zadeva so dežne hlače. Brez njih voda prične zatekati v čevlje po nogah in obutev je kmalu premočena od znotraj na ven. Razne zaščitne membrane so v tem primeru povsem brez funkcije. Midva uporabljava dežne hlače, ki se ob strani lahko razprejo po celotni dolžini in s tem omogočajo kroženje zraka. Odprtino prilagajava jakosti padavin.

Kot zadnja in zelo pomembna zadeva so seveda čevlji. Ti se morajo v primeru mokrote predvsem hitro posušiti. Usnjene variante so povsem neprimerne, ker se ne sušijo. Videl sem že, ko so peregrini spredaj in zadaj rezali usnje, da so prsti in pete vsaj malo zadihali eek

. Usnjeni čevlji so tudi recept za gromozanske žulje, ki nastanejo zaradi stalne vlage v njihovi notranjosti tudi v suhih obdobjih, kaj šele v mokrih. Midva nosiva preizkušene čevlje iz sodobnih materialov, ki so lahki, zračni, z membrano proti mokroti, predvsem pa z veliko prostora za prste in peto. V stotinah kilometrov noga namreč nabrekne in hitro je premalo prostora za udobno hojo.

In še ena zadeva je zelo pomembna … zračenje, zračenje in še enkrat zračenje čevljev. S tem se posuši notranjost obutve, nogavice in predvsem stopala. Toplo priporočam, čim večkrat, tem bolje nasmeh

V ceni hotela je vključen tudi zajtrk, zato tokrat štartava malo kasneje

Ročni pralni stroj. Marsikje je še vedno v uporabi

Redkokdaj srečava kakšnega domačina, sploh tako zgodaj

Elektrika po špansko :). Podobno nasrano so speljane tudi cevi za vodovod in odtoke

Očitno greva v pravo smer, le da so te rumene potrditve desetine kilometrov narazen

Zaradi obnove železniške postaje morava po daljšnici

Le kaj si misli, ko gleda dva gromozanska nahrbtnika na štirih nogah :)

Vaške ceste na srečo niso prometne, le asfalta se kar nabere

Včasih so tako ozke, da se dva avtomobila težko srečata

Težko verjeti, ampak s tem avtom se prevaža poštar

Večkrat hodiva kar po sredi ceste, ker je cestišče bistveno bolj zaobljeno kot pri nas

To je večje mesto, kjer je na razpolago vse za najine sorte pohodnikov

Tipične obmorske ulice. Hiša do hiše, vmes pa kanal za meteorne vode

Tudi tole večkrat zaslediva. Hramba plinskih jeklenk je obvezno na odprtem

Oblaki po malem puščajo, zato preventivno zaščitiva nahrbtnike

Vedno bolj se temni, a upava na najboljše

Obiščeva še Faro de Cabo Ortegal, ki je le malo iz poti

Po običaju na izpostavljenih mestih piha kot za stavo in le v zavetju je bolje

Vrniti se morava nekaj nazaj, nato bova šla čez ta hrib

Na hitro prileti majša ploha, zato morava zaščititi tudi sebe

Na srečo je lažni alarm, ampak pelerine vseeno obdrživa na sebi

Pred nama je strm vzpon, ki se ga po večinoma ravninski hoji iskreno veseliva :)

Na vrhu pa manjše razočaranje, saj se spet priključiva asfaltni cesti

Ni kaj, vreme se spreminja. Dež je napovedan šele čez nekaj ur, a po malem že prši

Na najvišji točki je polje vetrnic. Ptiče je verjetno že davno sesekljalo, ker na tleh ni prav nobenega :)

To je prelaz Herbeira. Od tu se cesta le še spušča

Tu je tudi pašno okolje za številne konje. Tudi njih vetrnice ne motijo

Sestop nekaj časa poteka po asfaltu, nato sledi najslabša pot celotnega Camina

Tudi nižje ni bistveno bolje. Z nekaj telovadbe prideva suha na drugo stran mokrišča

Kar nekaj časa porabiva na slabi poti, preden prideva na končno lokacijo … Santo André de Teixido

Neverjetno … druga do sedaj na celotni poti

Tole pa je ena bolj znamenitih cerkva. Menda je za katedralo v Santiagu de Compostela druga najbolj pomembna

Prespala bova v neposredni bližini v Casa Rural San Andrés de Teixido

Popolnoma sva presenečena nad estetiko tako sobe kot družabnih prostorov, predvsem pa udobjem. V kuhinji naju čaka tudi poln hladilnik

Bil je dolg dan, a na srečo relativno suh. Ponoči je namreč deževalo kot za stavo. Nabralo se je 39 km in 1200 višincev

(+6)

bagi1. 07. 2026 10:46:42

DAN 7 ...

Po nevihtni noči naju je pričakal sončen dan nasmeh

. Po res obilnem zajtrku in slovesu od gostiteljice sva se odpravila novim dogodivščinam naproti. Za začetek sva si še enkrat ogledala simpatično vasico Santo André de Teixido, nato pa zagrizla v strm breg. Tudi nadaljevanje je bilo gori, doli, tokrat po goznih stezicah, še kako pa so se poznale nočne nevihte. Rastlinje je bilo namočeno in na čevlje sva morala natakniti gamaše. Take sorte mokrota namreč hitreje premoči obutev kot običajen dež. Večkrat preverjeno. Kasneje sva spet pristala na asfaltu, kjer so odpadle vse take skrbi.

Ta dan so zaznamovala predvsem obsežna območja posušenega evkalipta. Opustele gozdove sva srečevala kilometre in kilometre. Kolikor mi je uspelo izvedeti je za to najbolj zaslužen evkaliptov rilčkar. Odrasli hrošči in njihove požrešne ličinke se hranijo z mladimi listi, brsti in poganjki. Drevesa zaradi tega izgubijo listno maso in sposobnost fotosinteze, zato v vročini na hitro propadejo. Poleg tega je evkalipt na tem območju monokultura, predvsem zaradi hitre rasti in kvalitetnega lesa. Škoda je zaradi tega še toliko večja.

Druga posebnost so surferji. Teh sva videla cel kup, oblečene v neopren in z dilcami pod rokami. Plaže so idealne zanje, sama mivka, morje brez nevarnih čeri, valovi ravno pravi. Veliko je kampov, izposojevalnic dilc in učnih centrov za nadebudne jahače valov. Poleg tega sva srečevala kombije tik ob obali, nabitimi z opremo in nekaj malega prostora za postelje. Drug svet, svet zanesenjakov, ki uživajo na valovih.

Tudi midva sva uživala sončen dan in prispela do najinega prenočišča v zaselku A Torre. Bolj po sreči kot ne sva tik pred parkiranjem v posteljo naletela še na odprto vaško tiendo, trgovino po domače. V te sorte trgovin imajo običajno vse, od vil in grabelj do kruha, pijače in še kaj bi se našlo. Samo da je, ostalo ni pomembno nasmeh

Zjutraj naju pričaka bogat zajtrk, ki ga Marina pripravi za naju debelo uro prej kot običajno. Vse pohvale

Še enkrat greva skozi vas, saj tu poteka nadaljevanje Camina de Mar

Za zadnjimi hišami pa se prične strm vzpon

Tu poteka tudi GR55 in to so edine oznake tod okoli

Čez čas le prideva na vršni plato. Še vedno so vidne posledice nočnega deževja

Kaj kmalu se pot usmeri na drobno stezico

Visoko sva. Najino jutranje izhodišče je daleč zadaj

Mokrota je tako intenzivna, da na čevlje raje natakneva gamaše

Najhujše so trave. Z njih se kaplje otrešajo kot bi padal dež

Še na en hrib greva in to kar po diretisimi. Vzpona ni ne konca, ne kraja

Miradoiro de Purrido. Tik pred njim bova zavila v goščavo

Nekaj časa grizeva zagruščeno pot, nato preideva v lep gozd

A lep je samo nekaj časa, nato sledi bolj adrenalinski del

Po precej telovadbe le prispeva do civilizacije

Spet limone, marsikje pa rastejo tudi okrasne pomaranče

Še eden od številnih hórreotov. Prav vsi imajo podstavke proti mišim

Žalosten prizor, ki sva mu priča že desetine kilometrov. Gozdovi evkalipta so popolnoma uničeni zaradi evkaliptovega rilčkarja

Ne vem točno kaj predstavlja, a mislim da je zavetnica ribičev

Prihajava namreč v Cedeiro in že na začetku je kup obrambnih objektov iz zgodovine

Takoj nato je ribiško naselje. Povsod se suši oprema, v zgornjem delu pa so bivalni prostori

Tukaj in še marsikje drugje ob morju so značilni obširni zastekljeni balkoni, ki ščitijo pred vplivi Atlantika

Tele simpatične hiške niso kabine za preoblačenje, ampak WC-ji :)

Še ena kašča. Poleg oboda proti glodavcem tudi stopnice niso nikoli speljane do vrha

Most čez reko Porto do Cabo. Točno tam čez bova šla tudi midva

In še iz druge strani. Ob plimi je vse poplavljeno

Naslednja obala, ena od številnih podobnih

Tole so surferji, vankamp različica. Kombi je napolnjen do amena, a za njih so pomembni samo valovi

Nama pa se dan izteka. Sonce je že nizko

Še eden od številnih svetilnikov v daljavi

Malo napaseva oči in ušesa in greva naprej

Še nekaj kilometrov in prispela bova na cilj

Pred prenočiščem naju pozdravi pisana množica kiča :)

Tudi ta etapa je bila dolga. Prehodila sva 38 km in 1200 višincev

(+6)

miri1. 07. 2026 11:00:02

Krasno.

bagi2. 07. 2026 11:49:10

DAN 8 ...

Na vrsto je prišel zadnji dan Camina de Mar, veliki finale nasmeh

. A ciljna črta je bila še daleč stran, pa še cunje sva nameravala oprati za nadaljevanje po Caminu Ingles. Zato sva se zjutraj kar podvizala in štartala v popolni temi. A za svetlobo naju ni skrbelo. Ulične svetilke so nama prijazno osvetljevale ulice, za smer je kot običajno skrbel digitalni zemljevid. Nad uradnimi oznakami sva namreč že davno obupala. Sonce je po špansko vstalo precej kasneje in naredil se je lep dan.

Prva polovica poti je bila nekakšna klasika prejšnjih dni in kar solidna, kar se tiče podlage. Nekaj je bilo prijetnih stezic, nekaj makadama, pa na asfalt seveda ne smem pozabiti. Glede ambienta je bilo tudi vse sorte, od hoje po zaledju do morja s številnimi mivkastimi plažami. Sva pa tokrat ravno ob morju naletela na ogromne sipine, ki so neverjetno obsežne in visoke. Kar težko si je predstavljati neizmerno moč morja, ki jih je ustvarilo. Celo v konkreten hrib sva hodila po sami mivki.

A najin končni cilj je bil seveda Ferrol, veliko obmorsko mesto s približno 60.000 prebivalci. Tam se Camino de Mar tudi uradno zaključi. Do njega sva hodila drugo polovico poti po gosto naseljeni pokrajini in lahko rečem, da so se kilometri sproti napihovali eek

. Mesto namreč leži v globokem zalivu, skoraj fjordu in do njega je potrebno prehoditi dolgo obalno cesto. Ta seveda neštetokrat zavije, tako da nisva nikoli točno vedela kdaj bova na cilju. Da sva gulila asfalt je samoumevno in da je bilo presneto vroče tudi. Vmes sva morala narediti kar nekaj pavz, kar za naju ni čisto običajno. Kakorkoli že, počasi sva le pridrajsala v Ferrol in po nekaj kilometrih še v njegov pristaniški del. Tam je na pomolu postavljen lep napis in tu sva po osmih dnevih zaključila Camino de Mar velik nasmeh

.

Vesela … absolutno, navdušena … NE. Več o tem Caminu sem napisal v uvodu, a ta zgodba je že za nama. Čakala naju je še pot do Santiaga, zato dobrodošel Camino Ingles (tukaj) nasmeh