Pot, ki vodi po pobočjih med Rutarskim Vršičem in pod Vrhom nad Mužici, torej po pobočjih Rušja orografsko na levi strani Macesnovega grabna, sem imel že nekaj časa v mislih in mi je predstavljala poseben izziv. Tudi zaradi imena Zeleni pekel, ki ga navaja Tine Mihelič. Stvar je seveda zanimala tudi Profesorja, zato sva se odločila, da se stezici priključiva po ozkem jeziku grape, ki vodi desno od vstopa v Macesnov graben navzgor proti Siljevem robu. Grapica se je končala s previsno zaporo, ki sva jo obšla po desni in nato malo po prvi in nato še po drugi grapi na desno do višine približno 1470 m, ko sva naletela na komaj zaznavno stezico.
V smeri proti Slemenu se pot (gre seveda za PP) izogiba pregradam in grapam. Po ruševju, ki je čedalje gostejše vodi gori doli tudi po dvajset metrov in več. Pri tretji, lepi grapi vrezani v skalovje se začne "Zeleni pekel". Stezica in stečine večkrat izginejo, kakih dvesto metrov borbe z ruševjem naju je čakalo do naslednje četrte grape pod veliko zeleno glavo. Prišla sva malo previsoko, zato sva se morala spustiti, da sva v grapo sploh lahko vstopila. Nadaljevanje na nasprotni strani grape je izgledalo kot stečina, ki se je občasno izgubila, a sva nekako ohranila smer. Brez večjih zapletov sva obšla naslednjih dvesto metrov in se skobacala v Veliko belo grapo, potem ko sva nekaj časa parazitirala na ruševnatih vejah ob izpostavljenem robu grape. Samo medklic: po zaraščenem ruševju, kjer potka pa v glavnem izgineva, stečine pa so komaj zaznavne se ne premikaš prav hitro. Kakšno uro sva rabila za prvih dvesto metrov in ravno toliko za naslednjih.
Od tu dalje naj ne bi bilo več problemov z orientacijo in ruševjem, sva mislila takrat.
Grapa ima skok, ki ga obideš po obraščenem svetu na levi, pa sva se odločila, da po tem svetu tudi nadaljujeva. Kasneje sva ocenila, da bi bilo morda bolje, da bi hodila bolj ob robu grape ali po njej. Pa nič za to, pod steno na vrhu sva se obrnila levo in nadaljevala čez naslednjo in potem v še eno (sedmo) grapo. Ta je imela zahteven in krušljiv skrotast izstop, kakih 15 metrov visok, s katerega je kamenje letelo v prepadno grapo spodaj in nama je spet pobral nekaj časa. Stezica pa je v nadaljevanju postala bolj vidna, naslednji dve grapi sta bili prehodni brez večjih težav. Pred seboj sva zagledala stolp z dvema obraščenima vršičema, na katerega vodijo strme trave. Ni bilo prehudo, le nekaj metrski prehod na drugi strani je bil krušljiv in malo izpostavljen.
Udobna stezička je peljala do naslednje grape, kjer se je končala. Pika. Zemljevid pravi, da je potrebno prečiti to in naslednjo grapo nekako poševno v levo navzgor proti grebenu pod Vrhom nad Mužici. Ampak tam se nama ni šlo. Krušljivo, strmo, nevarno, pa vsaka od obeh grap je imela skok na koncu, kjer se zgodba lahko nepredvidljivo konča. Nižje doli je zelen travnat jezik obljubljal prehod na rob. Toda, kako do njega?
Profesor je šel malo naprej gori po prvi grapi pogledat, jaz sem praktično razglabljal kar na koncu poti. Kar nekaj časa sva modrovala, seveda vsak na svojem bregu grape. Klic na 112? Grozno!
Travnat jezik je vabil, ampak bil je kakšnih petdeset metrov nižje, pa še zemljevid je kazal gor... Končno se nama je le posvetilo. Profesor z drugega brega grape je precej nižje doli ob dveh macesnovih drevescih opazil droben prehod, kjer bi bilo možno priti iz prve v drugo grapo. V prvi grapi je bil šoder iz malo debelejših kamnov. Po njem se je pazljivo spustil navzdol do drevesc. Pesek je kljub strmini zdržal in se ni splazil čez skok. Prečenje v sosedno grapo je bilo znosno. Sledil sem mu, zdržalo je tudi mene.
Pri drugi grapi sva uporabila isto tehniko. Tik pred skokom sva zavila desno na skrotast teren, ki naju je varno pripeljal do travnatega jezika, na vrhu katerega sva pričakovala lažji svet in kmalu tudi stezico, ki pelje iz Črlovca. Trave so bile zelo strme, a je kar šlo. V nekaj minutah sva bila na robu.
Morda namig, če bo kdo še tam hodil: preveriti bi bilo treba, če je možen prehod levo pod stolpom z dvema obraščenima vršičema in ne čezenj. Ob pogledu nazaj sva tam zaslutila direkten dostop do travnatega jezika, po katerem bi se morda dalo lahko izogniti skrotastima grapama.
Na grebenu naju je pričakal krasen razgled na levo proti Rutarskem Vršiču in desno proti Triglavu, le naravnost ni bil prav nič lep. Nekaj desetim metrom izpostavljenega grebenčka je sledila skalnata podrtija nedoločljivih težav, ki je pritiskala na dušo. Krepko sva zajela sapo in se je lotila. Tehnično ni bilo prav težko, a oprimki in stopi so leteli v globino kot za stavo. Napake v takšnem svetu niso dovoljene, zato je šlo počasi. Na koncu je sledilo še izpostavljeno prečenje v levo, a na veliko veselje dveh že rahlo znucanih parazitnih osebkov so krušljivo skalo zamenjale čvrste rušnate veje. Še korak ali dva, pa sva bila v rušnatem pasu. Res sva si oddahnila.
Pa ne za dolgo. Tinetov izraz "Zeleni pekel" je najbrž bil namenjen zgolj spodnjemu delu poti, a sva dejansko šele na tem obraslem grebenu začutila njegovo polno težo. Ne sicer preveč visoko ruševje (kakšen meter in pol je imelo) je bilo gosto prepleteno v vse smeri. Na zemljevidu vrisana pot vodi po grebenu, torej točno tam, kjer sva bila. Pa ni bilo o njej ne duha, ne sluha, tudi nekaj metrov v desno ne, levo je pa tako ali tako prepad. Nikjer stečine, odrezane vejice, manjše udorine od hoje živali ali ljudi. Pot, če je sploh kdaj bila, je izginila, kot pokopana za zmeraj.
Spet sva porabila kakšno uro ali več, tokrat le za sedemdeset ali osemdeset metrov intenzivnega pretepanja in davljenja. Končno se je z desne prikazala porezana, a slabo uhojena lovska pot iz Črlovca. Pa spet izginila. Da bi bila mera polna, se je za vrh, za katerega sva si obetala, da je Sleme, izkazalo, da je le predvrh. K sreči so proti njegovem vrhu v smeri nadaljevanja poti vodile nekakšne kamnite stopničke v dobri skali, ki so omogočale pravo uživaško poplezavanje. Hitro sva bila na vrhu. Priznam, kar malo v strahu, če ni proti Slemenu slučajno spet kakšna krušjiva škrbina ali kaj podobnega. Pa je ni bilo. Sijajen prehod tik ob grebenčku z odlično belo skalo naju je pripeljal na Sleme.
Uhhh!
Bila sva pozna, zato nisva šla v dolino čez Cijanico in Smrajko, kot sva sprva nameravala, ampak po dooolgi poti v Mojstrano. Ta sestop mi je od celega dneva izpil največ energije. Kako sva iz Mojstrane prišla do avtomobila, ki sva ga pustila na parkirišču v Podkužah, je pa posebna zgodba. Jo bom povedal ob kakšnem dolgem zimskem večeru ob kozarcu piva. Mogoče tudi še kakšno drugo dogodivščino iz potepanja po Zelenem peklu. Ali pa bom samo molčal.
Kakšna slikca več je na
Modrini neba.
P.S.: Nekaj slikic je prispeval Profesor. Hvala!