Vratni vrh-Jelenk-Plesivec

Plešivec/1962mnv/ je najvišji vrh v grebenu severno od Roglja nad Bovcem .Je odmaknjen in slabo obiskan vrh ki je poln zgodovine in vreden obiska.V obdobju nesmiselnih vojn je bil zelo pomembna vojna utrdba ,posledice so vidne še danes po stotih letih.Danes sva šla mimo planine v krnici,za smreko in po še vedno dobro sledljivi stari zapuščeni mulatjeri na Plešivec.Ob močnem vetru sva ga prečesala do dobro ogledala in se povzpela še na vrh pri Banderi.Spust na zahodno stran pod Jelenk in Vratni vrh in nazaj skozi Krnico do izhodišča.

Na sliki 12 je podstavek za topove,katere so vojaki ročno obračali proti ciljem.

capraibex,hvala ma sva se dolgo spraševala čemu je to služilo.

Z veseljem,haridautovic,Vama pa še naprej veliko izjemnih tur in prekrasnih fotografij.

Na sliki 12 je položaj protiavionske baterije. Da bi bila oborožena s topom močno dvomim za tisti čas. Zelo verjetno je tu šlo za postojanko z mitraljezom.

Zadeva je bila predstavljena strokovno v eni izmed oddaj o soški fronti.Na tem mestu je bil top.

Zgleda zanimivo.....

Saj tudi je, mi smo šli tam že večkrat dol (ture na Lopo, Črnelo, Vršič...). Tokrat (Ćrnela) smo gor šli mimo pl Krnice in potem kmalu desno na slabše opazno mulatiero, ki poteka desno pod stensko zaporo. Za dol pa se preko vrha Pri banderi, Jelenka poslužili grebenske vojaške poti. Na sedlu med Vratnim vrhom in Plešivcem je padla odločitev še za slednjega, ki ne razočara. Spust potem poteka po travnatih pobočjih po slabše sledljivi mulatieri. Pozor pri prvih drevesih je potrebno poiskat stezico v desno, in Pri smrekah sledi kratek spust v Krnico-lep krog, priporočam

Ko se zgodi nepredvidljivo je vse še bolj zanimivo. Kajti ta tura niti ni bila v planu. Čisto slučajno je Marijanu nekdo poslal te objave , ki so tu gor. Ni mu bilo poznano. Meni le uganka od miranka , kje je tisti kolui , ki jo je postavil. Kje je Plešivec pa tudi nisem vedela. Pa sem že nekajkrat gledala z Rombona proti sem. So pač brezpotni vrhovi. Na katere se podajo bolj redki. Bo Špičica počakala. Sva si rekla .Pot sva imela vrisano. Za odcepe sva nekako vedela kje so. Tudi tisto strašilo na poti še stoji. Naprej od edine zajle. S hojo sva pričela na B postaji Kaninske žičnice. In kot ponavadi, nisva vso pot srečala nikogar. Oba odcepa sva našla. Tudi nadaljevanje na prvi vrh Plešivec je bilo prav prijetno. Nekaj po vojaških mulatjerah. V glavnem še vedno so sledi od takrat. Nemalo sva bila presenečena nad ostanki zgradb, zidov, ki so bili prav mojstrsko sezidani. In široki poti vse do vrha. Pod vrhom na ploščadi je pred kratkim udarila strela in pustila sledove okrušenega kamenja. Za vzpon na Jelenk sva se odločila , da ne bova sestopala čisto do dna, kjer je bila pot na sedlo. Ampak greva po brezpotju po skalah in se izogneva ruševju vse do vrha. Potem sva prišla na pot. Za zadnji vrh pri Banderi pa greva po poti. Lepo je speljana. Nekaj metrov pod vrhom je Marijan opazil večjega kačona , ki se je grel na skali. Nisem ga videla , ker sem bila naprej. Pravil je, da je bil nenavadne svelo modre in sive barve. Ter se hitro zvalil s skale in se skril. Niti poslikat ga ni imel časa. Kakorkoli krasen dan je bil. Sestopila sva po krožni poti , ki jo je mirank omenil . Nekje se stika s tisto s Prevale , ki gre na Rombon. Opazila sva odcep na Vratni vrh in pot cik cak , ki je gor speljana. In nadaljevala na izhodišče po poti. 2.9.2022.

Že tradicionalno grem vsak september nekam na Kanin in ker sem nekoč pred časom iz markirane poti proti Rombonu videl nekoga, kako je skakljal po tistem stranskem grebenu Pri Banderi, sem si zadevo dal na spisek kotičkov, kamor bi veljalo osebno vtaknit svoj nos in pogledat, kako je s tem.

Ker se menda nad kaninsko gondolo zgrinjajo temni oblaki, sem sklenil izkoristiti dejstvo, da še obratuje in se lepo kot gospod pripeljal na 2.200 m na Postajo D. Markirana pot pod Lopo je nekaj najlepšega v naših gorah in pogledi na gamse (vsaj 20 sem jih videl!) in svizce so to samo potrjevali.

Na sedlu odvijem iz markirane poti na greben po slabše vidni poti, občasno podkrepljeni tudi z možici, ki pa jo vseeno hitro izgubim. Vseeno to ni problem, saj tehnične zahtevnosti ni, na vzhodno stran pa tudi posebne izpostavljenosti ne, tako da z užitkom malce po svoje iščem prehode. Tik pod vrhom je vstop v jamo Čehi 2, s 1.500 m globine eno najglobljih brezen na svetu. Brr... to ni zame, jaz raje ostanem na svetlem soncu.

Tudi naprej proti Jelenku in Vratnem vrhu je nadaljevanje podobno, s potjo, ki je in je spet ni, roko na srce je pa niti nisem pogrešal, niti posebej iskal. Zaradi oblačnosti so bili pogledi bolj omejeni, pa nič zato.

Ker me čez čas začne moj gleženj opozarjati, da še ni ok, Plešivec izpustim in se počasi odpravim na dolg sestop proti postaji B, kjer ravno lepo še ujamem gondolo in si nekoliko skrajšam pot v dolino.

Povzetek: snega ni, markirana pot/delno zahtevno brezpotje, cela pot cca 6.30h, od tega efektivne hoje cca 4.45h (razlika je malica, klepetanje, občudovanje narave...). Dolžina 10.0 km, vzpon 330 m, spust 1.560 m.

Lepo. Naj za vse tiste, ki bi v nesmučarskem delu leta 2022 radi koristili gondolo, povem, da je včeraj verjetno naredila zadnjo vožnjo.

17.11. 2022. Nihče ne ve kaj zmore, dokler ne poskusi. (P . Sirus) Vedeli smo , da bo vreme bolj megleno. Ampak , ker bo naslednje dni zasnežilo, smo se odločili, da gremo vsaj do Vratnega Vrha, s postaje B Kaninske žičnice , mimo planine Krnica. Nama z Marijanom poznano. Tretji , Renato pa prvikrat v teh koncih. Sneg je v tu kar nizko. Črnelske špice , kar so se pokazale v redkih trenutkih so zasnežene. Potka je bila vidna vse do odcepa v žleb Naklo. Tam višje kot smo šli več je bilo snega.Poiskali smo najboljše prehode . Si ogledali okno pod vrhom. In šli na vrh. Si predstavljali kakšni razgledi bi bili, če ne bi bilo tako oblačno. Pa še belko smo presenetili nekje v žlebu. Za sestop se odločimo po drugi strani. V pomoč nam je bila navigacija. Ko si enkrat na mulatjeri ni več težav. Do Plešivca je bilo še kakšne tričetrt ure hoje , a smo ga izpustili, ker ni bilo razgledov. Sestopili smo mimo planine Krnica in se odločili da gremo po cesti do postaje b, kjer smo imeli vozilo.

02. 08. 2023. Ko vremenarji napovejo lepše vreme in zjutraj nekako tako izgleda . Potem se Kaninski svet zavije v sivino. Že ničkolikokrat poznano. A se nismo predali , kljub rosenju na Jelenku. Slabi vidljivosti na tretjem vrhu Pri Banderi. Začeli smo okrog 6. 30 na B postaji Kaninske žičnice. Nadaljevali po nama z Marijanom znanem brezpotju. Na mulatjeri naleteli na gorsko kokoško s piščančki. Ene štiri je imela. Višje kot smo se vzpenjali več sivine je bilo. Na Plešivcu še nekaj razgledov. Sestopili smo in šli po travah do sedla med Vratnim vrhom in Jelenkom. Če bi bilo lepše vreme bi šli še do Vratnega vrha, ki je blizu. Smo nadaljevali na Jelenk in potem po tisti lepi potki na Bandero. Na nekaterih delih je treba kar popaziti, ker je pot ponekod načeta. Namen je bil sestopiti na drugo stran, kjer pelje pot s Prevale na Rombon. Tu je prav prišla navigacija , ker v takem svetu hitro zgubiš občutek za orientacijo. Tudi vzpon na Hudi Vršič smo pustili za morda kdaj drugič. Ko si tako blizu, a vseeno daleč. Nebo nas ni uslišalo. Sestopili smo po znani poti do planine Krnica. Potem se odločimo , da gremo raje po cesti, kot po spolzki poti na izhodišče. Ravno takrat so z land roverji vozili turiste na zip lane. In ne bi si mislili , nam je voznik ustavil in nas povabil, da pelje do postaje žičnice. Na koncu smo prišparali nekaj km hoje in uživali v andrenalinski vožnji po makadamski cesti .