| jbs14. 07. 2026 23:10:05 |
Tone, hvala še za eno fantastično turo.
Nekaj mojih, bolj »analitičnih« opomb k turi.
Pri dostopu v Dnino je v spodnjem delu skozi borovce potrebno paziti, da prečiš po slabo vidni potki desno na čistino, ker, če nadaljuješ direktno navzgor končaš med ruševjem, preko katerega se moraš potem prekobacati na melišča pod bivakom. Na razcepu je sicer stara obledela puščica, ki pa se je ne opazi, zato mnogi nadaljujejo direktno navzgor, posledično je zato že precej shojeno in še bolj zavajajoče. Ker sva s Tonetom navzgor grede tudi sama spregledala in naredila napako ter sva se morala prebijati skozi ruševje, sva potem nazaj grede na napačno nadaljevanje poti nametala kup odrezanega suhega ruševja, da postaneš pozoren, da je potrebno zaviti in prečiti v desno.
Vzpon na VMP je res smiselno začeti že takoj na začetku Velike Dnine, na izravnavi. Vzpneš se preko lahkotne plezarije po skrotju in prideš do krajše male grapice, ki te pripelje do melišč v »prvem nadstropju«. Nato prečiš desno v kotanjo, iz katere se nato vzpneš proti izstopu klasične pristopne grape, ki pride v »prvo nadstropje« iz zgornjega dela Velike Dnine. Zgornja grapa, ki pelje na vršno pobočje, je dobro razčlenjena, zelo zaprta, tako da ni občutka izpostavljenosti. Ima pa dve ali tri mesta, ki so nekoliko zahtevnejša za preplezati in tudi za odplezati nazaj. Na koncu grape pelje izstop v levo, ki ima več variant, ki so tudi težavnostno različne in lahko hitro, če nisi pozoren, namesto dvojke že plezaš trojko (moraš paziti za nazaj). Mesto izstopa si je dobro natančno zapomniti, saj, ko se vračaš po vršnem pobočju navzdol do grape, ni samoumevno razvidno, kje točno se nahaja. Še posebej v megli je orientacija lahko zahtevna, zelo jasne potke pa ni. Je pa možicev dovolj in tudi na mestu, kjer je izstop iz grape, se dobro vidi možic in tudi štanti za abzajl. Štantov za abzajl je dovolj in mnogi so zelo zanesljivi (svedrovci). Abzajli načeloma za spretnega šodrovca niso nujni, ker izpostavljenost ni velika, razčlemba in trdnost skale pa je tudi dobra; je pa seveda lahko zelo drugače, če je grapa mokra, tako da je smiselno imeti s sabo opremo v vsakem primeru (za ziher).
Na vrhu spodnje grape, ki vodi v zatrep Velike Dnine, na skalnem pomolu, je narejen zelo visok in vratolomen štant za abzajl, za katerega sva se s Tonetom spraševala, kakšen je njegov smisel, saj je spust do dna s tega štanta zelo dolg, bi rekel, da več kot 30m, grapa pa načeloma ni tako zahtevna, da bi jo moral v celoti abzajlati. Potem, ko sva se spustila po grapi, sva nekako ugotovila, v čem je smisel. Grapa tehnično sicer ni zelo zahtevna in sama po sebi res ne zahteva takega vratolomnega abzajla, je pa podrta in sipka (rdeča zemljina), na ključnem in najbolj tehničnem mestu, kjer je 3m skok, pa že tako spodjedena, da je nastal nekakšen spodmol, preko katerega se je precej težko spustiti, kar bo z leti verjetno še slabše. Sicer ta del lahko tudi obplezaš po steni, ampak je plezarija tam že kar težka in lahko preseže dvojko. Skratka, verjetno je zgornji štant po moji laični presoji mišljen, da se spustiš do točke pod tem spodjedenim delom, pod katerim grapa ni več tako problematična. Če greš zgolj na VMP, potem se je smiselno tej spodnji grapi izogniti tako za navzgor kot navzdol (razen, če iščeš dodatni šodrovski izziv).
Oltar iz Dnine je čisto druga zgodba kot VMP. Tudi, če ga primerjam z Visokim in Srednjim Rokavom se mi je zdel psihično zahtevnejši od obeh. S Tonetom sva imela dilemo glede točnega vstopa in poteka variante na škrbino (čeprav je Tone že večkrat šel). Šla sva v najbolj očitno pristopno grapo in nato zagledala vrv (50m, ki jo je nekdo pustil v štantu?!) ter ji spontano sledila, ampak naju je pripeljala do skalne zapore, za katero je Tone rekel, da je gotovo še nikoli ni plezal niti navzgor niti se preko nje spuščal navzdol. Zato sva bila v dilemi, ali poskušava preko ali ne. Ker je bil videti svet nad to zaporo lažji in je očitno pripeljal na vrh škrbine, sva se odločila, da skalno zaporo nekako preplezava, čeprav po moji laični oceni že doseže krepko 3jko in skoraj meji na 4ko. Na vrhu te zapore je »štant« (en zarjavel klin) za abzajl, v katerega je bila vpeta 50m vrv, ki jo je nekdo pustil. Ko si na vrhu škrbine, se moraš nato, da prideš do SZ grebena, prekobacati mimo nekaj rogljev, kar je na posameznih mestih zelo zelo zračno in krušljivo. Greben na vrh je nato, kot je znano, zelo kompakten z dobro skalo, je pa kar navit in izpostavljen (čeprav ni zelo oster) in zahteva slabih 100m višincev plezanja konstantne dvojke (na par mestih že kar dobre dvojke), kar posebej ob spustu terja zelo visoko pozornost in dolgo zbranost. Mene je nekoliko spominjal na Nebeško lojtro na Zeleniških špicah. Tekom samega grebena je nekaj starih zarjavelih klinov za vmesno varovanje, na vrhu pa nisem opazil kakšnih dobrih štantov za abzajl, kar pomeni, da je spust, če nimaš s sabo ravno popolne alpinistične opreme, da lahko sam urediš štante, potrebno odplezati. Sicer je skala dobra, oprimkov dovolj, ampak izpostavljenost in dolžina spusta lahko naredita svoje. Greben se pod vrhom postopoma spremeni v zagruščeno grapo, ki se izteče skoraj na vrh, možna pa je malo pod iztekom grape varianta v levo na poličko, ki pripelje na sedlo, kjer se priključi »normalki« iz Vrat. V zajedo, ki vodi s sedla na vršni greben, je očitno udarila strela, ker je zelo na sveže razbita in zahtevnejša kot je bila in se je spomnim izpred nekaj let.
Ko sva se vračala nazaj in prišla do točke, kjer sva pristopila na škrbino, sva želela najti »normalni« izstop, po katerem je Tone običajno pristopal in sestopal s škrbine. Zato sva šla še naprej in takoj naletela na detajl škrbine, namreč na izjemno izpostavljeno (sicer zelo kratko, kakšen dober meter) in ekstremno pošodrano polico oz. stop, preko katerega se moraš zavihteti okrog roglja, ki ima zelo slabe krušljive oprimke. Z visoko zbranostjo sva šla preko, nato pa prišla do »normalnega« izstopa, ki ga označuje tudi možic. Spust po tem pristopu je v zgornjem delu ekstremno podrt, rdeča zemljina se kar drobi, oprimki so na večini mest zelo slabi, poleg tega pa je tudi zelo strmo. Vse skupaj je zelo »neužitno« in vzame navzdol veliko časa (gotov več kot bi ga abzajl preko skalne zapore, po kateri sva prišla gor). Nekje na polovici potem postane bolje, še vedno je podrto in pošodrano, ni pa več sipke rdeče zemljine. Na tem mestu nato prideš na točko, kjer se priključiš na vpadnico, kjer sva prišla gor in do vrvi, ki se je spuščala preko skalne zapore. Tukaj sva ugotovila, da naju je vrv zavedla v desni krak pristopne grape, »normalni« pristop pa pelje po levi strani. Ampak, če osebno ocenim, mislim, da je povsem jasno, zakaj gre »težji« pristop in sestop preko tiste skalne zapore. Morda je tehnično težje, ampak je bolj varno. Sicer moraš preplezati zahtevno zaporo oz. se po njej abzajlati nazaj grede, ampak se s tem izogneš tisti skrajno izpostavljeni in delikatni polički okrog roglja, in zelo neokusni rdeči podrtiji v zgornjem delu »normalnega« pristopa. Stvar okusa in osebne preference, kar nekomu bolj ustreza.
Skratka, zahtevna in psihično intenzivna tura, zato je še toliko slajša.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46
| (+19) |  | |
|
|