V soboto se mi je spet zahotel bovški konec hribov. Po kratki zmedi glede izhodišča se v jutranjem svitu in meglicah podam ob 6.36 iz vasice Žaga na pot v neznano

. Zanimivo, da na začetku poti ni Knafeljčevih markacij ampak so neke tablice ob poti. Izginejo že nad prvo zapuščeno planino, kjer se nadaljuje še kar udobna stezica. Takoj nad planino Ognjenik mi iskanje poti vzame vsaj dvajset minut, saj med visoko travo v strmini nikakor ne najdem nadaljevanja. Končno skrenem močno desno in le naletim na stezico, ki je do planine Baban kar udobna in sledljiva. Od tu naprej prosto po Prešernu. Utrujajo te šopi trav in lukenj med njimi. Ta predel se imenuje Dolina, v zgornjem delu je v grapi nekaj kamenja, po njem je napredovanje lažje. Od planine se pot vleče kot kurja čreva, zanimivo, na večjih skalah sem opazil močno zbledele markacije, ki žal samo nakazujejo smer, stezice pa ni. Na vrhu 'kalvarije' sem skrenil levo in se povzpel na prvi neimenovani vrh s koto 1878. Tu sem malce dlje počival, saj je vrh travnat in lepo razgleden. Naslednji vrh je Mala Baba 1977, ki izgleda spoštljivo strm, v spodnjem delu sta nameščeni celo dve tanki prosto viseči jeklenici. Brez spodnje bi bil posebno spust kar zahteven. Mislim, da je ta Baba najzahtevnejša, kar jih poznam. Bližje vrha sem imel med sestopom neroden moment (ki je trajal vsaj pet minut), ko se mi je čevelj zataknil za lusko v zelo nerodnem položaju. Ob sestopu z zahtevnega hribčka ne iščem poti za Veliko Babo ampak jo naskočim z jugovzhoda, najprej malo trave in šodra, pozneje lepo plezljiva skala. Ob pol poldne si na njej privoščim malico in predolg počitek, saj bi me kmalu stal prenočišča na Kaninu. Tik po sestopu srečam množico naših planincev, ki so se do planine Kot (Rezija), pripeljali kar s tremi kombiji.
Turco nadaljujem po že znanem terenu preko Vrha Žlebi in Kamna do Vrha Laške Planje. Od tu sem sestopil po markirani poti do sedelca med Turnom (firbec me je gnal tudi nanj, vendar se skupaj s povratkom nisem zamudil niti deset minut), kjer me je izdalo moje ziheraštvo. Namesto, da bi s sedelca po malce zahtevnejši grapi sestopil levo in prihranil vsaj uro časa, se dolgo držim markacije, šele nato skrenem po težavnem terenu v smeri Turna pod Čenim Voglom. Na srečo ni bilo prevroče, kljub temu se s težavo po strmem skrotju prebijem skoraj do sedelca, kjer skrenem desno in v slabi dvojki hitro dosežem vrh Turna. Na hitro nekaj posnetkov, na uro si nisem upal preveč gledat, saj me je čas že močno basal, 'zadnji vlak' namreč odpelje že ob štirih. Previdno s stolpa in po melišču, tudi nižje so mi živce kravžljali vsaj trije pragi, če jih ne vdeneš pravilno, imaš pod sabo takoj trojko ali pa še več. Ko sem prebrodil spust, sem imel veliko srečo, da naletim na nove zelo pogoste talne oznake (tanka rdeča črta s križcem), ki vodijo do koče. Njim (kreatorju) se imam zahvalit, da sem ves izmučen še ujel vlak


V bife pod žičnico na en hladen pir, v nekaj korakih se spustim do ceste, dvignem palec in že mi ustavi mlad par,(ki se jima še enkrat lepo zahvaljujem) ter dostavi do Žage, kjer me čaka avto.