Tujci v naših gorah in njihovo znanje uporabe opreme

Si mogoče pomislil, da so imeli izobraževanje in so trenirali različne načine gibanja in varovanja v gorah. Podobno opremljeno skupino sem spomladi srečal proti Boču in jih je bilo res zanimivo opazovati, kako so se varovali med drevesi. Sam sem se tudi enkrat udeležil pohoda na Malo Mojstrovko po Hanzovi, v sklopu praktičnega usposabljanja in smo tudi lezli po polževo ter bili deležni čudnih pogledov ostalih pohodnikov. Do vrha smo rabili cele 4 ure. Toliko se še v življenju nisem pripenjal kot takrat, saj smo bili pod budnim očesom vodnikov.

Ne vem, kakšna šola je to, da se nad prepadom ne pripneš, kjer pa je nedolžna pot, pa se? Ravno to mi ne gre v glavo, to je isto, kot da bi doma hodil po robu balkona brez ograje, na stopnicah bi se pa z vrvjo varoval.

Podpiram seveda vsakršno izobraževanje pohodnikov v pravo smer, vendar se mi zdi, da Kopiščarjeva pot pač ni primerna za to, da tam vadiš, kako se prepenjajo vponke. To narediš na krajših plezalnih poteh in potem stopnjuješ težavnost.

Mislim da tujci niso nič slabši od nas. Ravno lansko leto sem na Kopiščarjevi dobil kamen na glavo, dobro da je bila pokrita s čelado, od zbezganih treh mladcev, ki so prožili prave plazove kamenja in se na kaminu obešali na eno roko ter tekmovali kdo se upa bolj bingljati po zraku. O kakšnem varovanju ni bilo govora.

Drži, da tudi nekateri Slovenci res radi prožijo kamenje, vendar se po mojih opažanjih v hribih dogaja sledeče...

1) Samovarovanje - tujci in mi. Pri nas SVK še ni ravno dodatek, ki bi ga imel vsak slovenski hribolazec, ki se poda na ZPP, tujci ga imajo vsi. Vendar je pri Slovencih moč opaziti znanje uporabe, tujci se v cca. 3/4 primerov "lomijo" z njim, hkrati pa zaradi pripetosti na jeklenico manj gledajo pod noge.

2) Slovenci imamo nekako deljeno pohodniško sfero: tisti, ki nimamo težav z višino in znanjem, obletamo tudi visokogorje, medtem ko ostali več ali manj ostanejo v dolini na hribčkih s cerkvami. Tujci pa rinejo v gore tudi nepripravljeni (znan primer: trume turistov v tevicah in adidaskah "naskakujejo" Mojstrovko po južni poti in imajo potem probleme, da o plezalnih poteh ne govorimo).

3) V Sloveniji je tako, da se pred odhodom v hribe konkretno informiramo o poteh - prek interneta, pri prijateljih, na PD, medtem ko tujci večkrat komaj vedo, kje hodijo. Pa kaj bi jih stalo, če bi na izhodišču koga povprašali o poti in malo pregledali po internetu, bi jih manj rinilo tja, kamor niso sposobni iti. Primer 1: v vročem poletnem dnevu 2 dehidrirana Avstrijca podcenita dolžino ture in se podata na pot z 1 litrom vode. Ob povratku prosita za vodo ob poti, ker eden od njiju ne more več naprej. Primer 2: češki "bučkoti" zlezejo na vrh gore, potem pa ti sledijo, ker ne vedo, kje se gre na drugo stran dol...

V hribih bi moralo biti večkrat na izhodišču poudarjeno, kakšna je pot in kakšna oprema se zahteva. Tudi kakšen nadzor bi se lahko izvedel, da bi ljudje manj letali okrog brez čelad in se v supergah "dričali" po meliščih.

Poti po naših gorah so skoraj kot avtoceste, le še mrežna ograja manjka. Preveč je oznak in železja. Pri sosedih je tega manj, zato je tam manj "bučkotov".