| vitan22. 06. 2026 18:33:00 |
Ta vikend sem obiskal pogorje Montaža. Ker sem želel kar se da izkoristit dan in se podal tudi po poti Leva, sem se odločil, da obiščem ta čudoviti vrh. Julya, najlepša hvala, da si delila svojo zgodbo z nami. Vem kako je, ko si nekaj zamisliš oz zaželiš, potem ti pa ne uspe. Takšno zgodbo sem doživel na Korziki in mi še danes ne da spati. V soboto, sem se pa skoraj znašel v podobni situaciji. Želja mi je bila, da startam s Pecola na Strmo Peč, se vrnem nazaj, se povzpnem na Montaž in nadaljujem do Špika nad Nosom. Pripetilo se je pa tako, da so me noge izdale pri spuščanju s Strme peči in sem se zaradi bolečin, skoraj odločil prekiniti z nadaljevanjem in zaključiti ta dan. Če nebi imel tako močne želje obiskati Montaž, bi se lahko samo vsedel v avto in se odpeljal domov. Tako pa sem se šel spočit za pol urce pod smrekino senčko, pred kočo Malga Montasio, si malce odpočil in se odločil, da nadaljujem in vidim sproti kako mi bo šlo. Seveda se je hitro pokazalo, da za navkreber ni nobenih težav. Morda je tudi žgoče sonce naredilo svoje. Tako mi je uspelo in sem se poleg Strme Peči prvič povzpel tudi na Montaž ter rade volje ugotovil, da mi noge spet služijo. Hitro sem se odločil za spust s Pipanove lestve in nadaljevanje ter zavil na Levo. Na tem mestu še enkrat hvala Julya za sliko zgoraj, res očitne skale in možica, ki sta ga postavila, da popotnik z zagotovostjo prepozna odcep. Sam sem se odločil po pregledu terena ubrati svojo smer, ki pa sem nato višje ugotovil, da ne skrene kaj dosti stran od tvojega opisa. Držal sem se nekje do polovice vzpona po desni strani tiste grape, nato pa jo prešel v levo tako kot ti in šibal naravnost gor do predvrha. Tam sem opazil dva ali tri manjše možice rahlo na desni, sam pa sem poplezal direktivo na pred-vrh. Zgoraj sem pogledal po steklenički in škatli o katerih si pisala in žalosten ugotovil, da ju ni več, ali pa ju nisem uspel najti, našel pa sem nek rumen plastičen pokrov, ki je verjetno nekoč služil posodi, o kateri ne duha ne sluha. No vseeno sem bil zgoraj nagrajen s čudovitim razgledom, tišino in osamljenim planinskim orlom, ki je breztežno jadral ob pobočju gora. Neprecenljivo! Naj dodam še, da sem bil z samim vzponom prezadovoljen, saj je bil to kot nekakšen obliž po plezanju izpred tedna dni ko sem se mučil s Šitami in Lopo v kraljestvu Jalovca.
Tu nad Pecolom je skala zares odlična in daje dober občutek varnosti in zanesljivega prijema. Tako sem imel občutek katerokoli smer bi izbral, ta nebi predstavljala večjih težav, samo naravnost gor se je treba držati in levo od tistih prvih najvišjih skal, ki jih vidimo z zavarovane poti. Lahko tu dodam tudi nekaj slikc z začrtano potjo, katero sem izbral, ampak imam občutek, da za tiste ki iščejo novo dogodivščino, tako kot je to lepo napisal Palček Plezalček, to niti ni potrebno. Vsekakor vrh vreden obiska. Zgodbo sem zaključil tako, da sem se spustil nazaj na Levo in nadaljeval do sedla, kjer sem se vzpel še na Špik Hude Police in se spustil srečen in izpopolnjen nazaj v dolino. Kot zanimivost še to, da razen dveh zelo prijaznih slovencev na vrhu Montaža, sem bil na ostalih treh vrhovih čisto sam, kar je bil tudi dosežek, še posebej glede na to, da je bil vikend 
 1
|
|