Spalla del Durrano

Po skrbni pripravi, vreme, pot, razmere se v ponedeljek (25.7) zapeljem preko Učje - Čenta - St. Daniele - Maniago - Barcis v dolino Valcellina proti Ertu.
Tam zavijem v Val Zemolo do parkirišča pri Cas. Mela. S parkirišča zavijem po spodnji opuščeni cesti (le zakaj bi zapravljal v prazno korake). Cesta je ponekod zasuta, vendar lepo prehodna, ko se konča pridem do širokih prodišč, najdem prehod preko vode in na drugi strani ujamem markirano pot, ki zložno vodi skozi gozd proti koči Maniago, vmes dvakrat prečka dostavno cesto.
Pri koči se ustavim, ljudi ni, oskrbnik se pripravlja na košnjo s kozarcem v roki, ni prav posebej zainterisaran za obiske, zato se hitro odpravim naprej. Takoj za kočo levo je začetek poti, tabla obeta, a kasneje se izkaže, da sama pot nima skoraj nič skupnega z alpinizmom. Po lepi stezici, na katero silijo ruševe veje pridem v manjšo krnico, nad katero se na desni bohoti Duranno, na levi čokata Spalla. Po široki zagruščeni gredini se v levo povzpnem na sedlo, pogled na drugi strani me usupne, saj so pred mano sami Dolomitski veljaki, globoko spodaj v zelenju pa bivak Baroni. Grem v levo, za mojim hrbtom pa gora na kateri verjetno ne bom nikoli stal. Povzpnem se na Spallo, sledi sestop, stezica je kar dobra, vendar kot je videti zelo malo hojena. Razen lepih razgledov ni na poti nič posebej pretresljivega, korak pač mora biti ves čas zanesljiv, sledijo spusti in vzponi, ponekod strmo v skalah, kjer so v pomoč jeklenice. Na razcepu seveda uporabim desno varianto po policah, se na koncu za nekaj metrov povzpnem na vrh, malo posedim, zatem sledi sestop skozi precej gosto rušje, vse dokler ne pridem do grape, ki se obrne na jug in naj bi bila še posebej težavna I.-II. Sprva spet nič posebnega, kasneje je treba biti nekoliko bolj pazljiv čes skoke, kjer pa je povsod v pomoč rušje, ki ga je tukaj okoli res obilo. Grapa kar traja, težave pa niso pretirane. Že nekaj časa gledam prečno pot, vendar je še vedno ne dosežem. No ko rušje skoraj v celoti prekrije grapo jo zapustim, tako, da zavijem v desno in v nekaj korakih sem na lepi markirani poti. Ker na tisti opuščeni planini nisem nič izgubil, zavijem v levo proti koči Maniago, do katere pa ne grem saj prej zavijem dol proti izhodišču. Oblačen dan je bil kot nalašč, da ni bilo prevroče, visoka oblačnost je nudila čudovite razglede, pot kot taka pa, ja za ogrevanje za naslednji dan kar odlična. V kraju Ertu si ogledam še podor z gore Vajont, ki je prizadel te kraje v oktobru 1963 leta. Potem pa se zapeljem v dolino Cimoliana.