Seznam forumov / Slovenija / Karavanke / Solčavska tisa, Hribarska(Huda) zijalka, Huda peč.

Solčavska tisa, Hribarska(Huda) zijalka, Huda peč.

Natisni

Gorska planika5. 06. 2022 07:41:39

Janez, prečudovito. Kaj vse zmoreš! Te imam v mislih in komaj čakam!

(+1)

zokipoki23. 03. 2023 13:20:53

Danes prvič v pravo strmino po preboleli trebušni virozi in pot do zijalke je kot naročena, da se prediham in vidim kako je z močjo.
Takoj po prvih korakih zadiham solčavski zrak in že me potegne vase. Teloh mirno počiva v gozdu, jetrnik in pljučnik pa nežno krasita pot do tise. Pri domačiji je prav lepo! Urejena okolica in bajta ter kar nekaj klopc, da lahko posediš v tem raju! Čudovito!
Usmerim se v gozd in strmo v hrib. Po melišču navzgor, nato levo do roba in desno gor. Jeklenica je rahlo scufana, ampak še gre! Ogret od sonca in strmine prilezem do zijalke. Nekaj moči še je!
Misli letijo sem in tja, pogled pa seže prek neba!
Srečno!

(+6)

zokipoki28. 10. 2025 19:21:43

Strmine nad Solčavo so res nekaj posebnega. Že prejšnji četrtek, ko smo z otroci in mamo šli na grob v Solčavo, me je pogled na Hudo peč prevzel, kot da bi jo ugledal prvič. Ni mi dala miru, zato sem danes izkoristil, da jo spet obiščem. V hladnem jutru jo mahnem proti tisi, zraven pa se korak za korakom potapljam v drug svet. Pri Hriberniku zavijem levo, na staro vlako navzgor, ta pa me popelje v prečenje pod pečjo. Vlaka se konča, oči pa iščejo sledi kakšne steze, nakar jo tudi uspešno zasledijo. Tu pa tam se izgubim, pa vendar kmalu spet na stezi, mogoče kakšni drugi kot prej. Menim, da se je tod pred časom hodilo v Podolševo, lepi kraji. Ko se pot obrne na sever, se pri veliki skali zapičim v greben, ki sem ga imel v mislih, zahodni. Hitro se divjina pokaže na ogled. Tu sem prvič in grem na slepo, do kamor zmorem, po najlažjih prehodih, ki niso lahki, saj je svet grd t.j. zahteven. Strme trave in strm skalnat svet. Tako lepo in divje, da sem komaj sproti dojemal. Zagotovo se še vrnem sem. Srečno!

lepo vidna steza, ki se kmalu razcepi, uberem zgornjo

spust do domačije je naporen, ampak ob tem pogledu se duša spočije

(+10)

zokipoki12. 04. 2026 21:13:18

Do tise se lepo ogrejeva, potem pa pohodiva prečnico v levo, ki naju vodi do vstopa na greben.
Po strmih gamsjih stečinah cik cak navzgor, čimbolj v desno, svet je divji, starodaven.
Z nogami in rokami preverjava krhkost terena, da naju kaj ne preseneti, npr. modras! Že tako zahteven vzpon postane neroden, ko slaba dva metra pred sabo zagledam vsaj pol metra dolgega in za klobaso debelega modrasa, zvitega, dvignjenega v pozor. Časa za fotko ni bilo! Vidno prestrašen dam hitro v vzratno in dam Janezu vedeti za kaj gre! Še se umikam, ko zleze v luknjo v skali. Potep postane bolj resen! Luknjo obideva naokoli, misel, da jih je lahko več pa sploh ni prijetna! Ne tukaj! Do vrha prilezeva brez težav.
Po daljšem premoru se spustiva do spodmolov in preže. Strmo navzdol, nato pa še navzgor do zijalke, kjer se vpiševa v knjigo. Pestro!
Srečno!