| bos29. 06. 2026 15:59:44 |
Nekajkrat sem jo prehodil po točkah, nikoli pa ne zares po celotni trasi in tako je spet postala pomembna pot, ker cilj je še daleč.
Za začetek sem prehodil pot iz Maribora čez Pohorje, Uršljo goro, Smrekovec in Raduho v Robanov kot.
Po začetnem vzponu do Mariborske koče, kjer se še po moje novi oskrbnik ni najboljše znašel, nadaljujem do Ruške koče, ki je že bolj nedeljska gostilna, kot prava planinska koča. Sledi spust v hladni Šumik in rahel vzpon na Klopni vrh, kjer žig varuje milijonska vojska. Do Koče na Pesku, ki jo obnavljajo, srečam divjo svinjo , a se me je ona bolj ustrašila, kot jaz nje. Vseeno se pri koči lahko dolije voda in nato sledi vzpon do Lovrenških jezer, ki jih sedaj krasijo lokvanji. Po spustu in vzponu sem že na Jezerskem vrhu, vmes si še ogledam lokvanje na Ribniškem jezeru, in že vidim po novem eno najdražjih planinskih koč pri nas. Čeprav je cena s popustom PZS za skupna ležišča 32 €, lahko vse ostalo samo pohvalim, zelo dobra hrana in po tušu si tudi skoraj kot nov. Ribniška koča ti ponudi tudi sončni zahod in vzhod.
Rana ura, zlata ura in po rahlem vzponu že lahko na Črnem vrhu opazujem gamse pri jutranji paši. Po spustu sledi Grmovškov dom, od njega je sicer ostal samo še žig SPP, ostalo pa ni, da ni. Po vzponu na Kope, pa že lahko pogledam proti Uršlji gori in Raduhi tam daleč zadaj na obzorju. Nadaljujem mimo Partizanskega doma proti zadnji koči na Pohorju, kjer si privoščim dober borovničev zavitek, nato pa skozi dolinski pekel do Poštarskega doma na hladno pijačo. Po strmem vzponu sem na Uršlji gori, kjer ob 15. uri ni več gneče in tudi ne več kaj veliko za pojest. Sledi strm spust in dolga hoja po cesti do Slemena, kjer tudi obnavljajo dom, zato grem hitro dalje. V prijetni senci gozdov proti večeru le prispem do Doma na Smrekovcu s prijazno oskrbnico. Tudi tukaj se je možno stuširati in svež zakorakati v nov dan.
Jutranje ogrevanje je ravno pravšnje po dokaj ravnem terenu, kjer pozdravim krave na jutranji paši in dva pohodnika, ki sta zgrešila hrib, tak je, če se slabo pripraviš in zaupaš samo tehnologiji. Pri Koči na Travniku pozajtrkujem in že nadaljujem proti Koči na Loki na borovničeve štruklje. Čeprav od koče štartam z mladino ob največji vročini in že z nekaj km v nogah, me presenetljivo do vrha nihče ne prehiti. Sestopim na Grohat na odličen ciganski golaž, bi lahko še enega, samo potem ne vem, če bi lahko normalno sestopil, vmes je tudi kakšen vzpon, v dolino. Prvi del sestopa je kar zahtevno prečenje z opozorilom o aktivnem podoru, drugi del pa strm sestop do glavne ceste. Se sprehodim še te po cesti do Robanovega kota, kjer bom naslednjič nadaljeval, a to je že nova zgodba ...
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110
| (+9) |  | |
|
|