Ker sem sedaj Rokave že dodobra spoznal, se mi je utrnila misel, da jih enkrat povežem v celoto. Dnevi so dolgi, vendar mi je po hitrem ''predračunu'' za ležerno in varno osvajanje naših najvišjih zmanjkala kakšna urca. Ker ponoči ne hodim rad, sem si umislil dan prej nočitev v ''štirici'' in tako se je tudi zgodilo.
V ponedeljek pozno popoldne se odpravim z Vrat proti bivaku. S težkim ruzakom rabim do tja skoraj uro tričetrt. Zimska oprema, vrv in ''zajtrk'' so doprinesli tej počasnosti. Malo za mano pride še mlad Nizozemski parček, ki ima namen obiskat Škrlatico, vendar bosta zjutraj dolgo spala.
Prav presenečen sem bil z njunim odnosom, čevlje sta pospravila v predprostor, v temi nista spregovorila niti besedice, smrčanja ponoči ni bilo. V zahvalo sem jima zjutraj pustil dva Mannerja.
Pri meni pa narobe svet; Spati nisem mogel, zadremal sem, ko bi moral ustati.
Z načrtovanim odhodom zamujam več kot uro, vse do Škrlatičine ''rame'' imam trde noge, težak ruzak me je popolnoma prizemljil. Filing dobim šele, ko s tretjinsko težo ruzaka nadaljujem do Škrlatice, ves preostali del ture je potekal brez težav.
Z vrha se vrnem na ''ramo'', pobašem vse v ruzak in se spustim v Kotel. Vsaj na dnu je ponavadi golaž, pri mojem sestopu pa je bila taka megla, da nisem naredil nobenega posnetka. Spet zmečem ven nepotrebno kramo - cilj je Spodnji Rokav. Prvič se je zgodilo, da sem vzpon nanj opravil brez ''popravkov'', zato sem bil gor, kot bi trenil. Nekaj slik, se vpišem v lani prinešeno knjižico in to že drugič, še vedno na prvi strani.
Spust zaradi previdnosti traja dlje, meglica se je v Kotlu malce razkadila. Zopet obtežim ruzak, navežem dereze in uživam v sicer strmem, a kratkem snežnem jeziku. Tudi tu sem plezarijo zadel v prvo in že sem na škrbini med tavelkima Rokavoma. Naprej roma z mano med drugim tudi vrv, saj je na vrsti Visoki Rokav. Na vrhu si privoščim malico, razgledujem se po drugih vrhovih (kadar niso bili v megli), nikjer žive duše. Vrv sem poleg neobhodnega zadnjega raztežaja pri spustu tokrat uporabil tudi ob gladki steni, malce pod vršno položnino gore. Naj omenim, da sem bil prav vesel, ker ni bilo nikjer nikogar, saj pri sestopu še ob taki previdnosti leti vse dol. Za zadnji vzpon - Srednji Rokav seveda nisem imel pomislekov, saj je bilo časa še dovolj in je najlažji od omenjenih. 75m višinske razlike v dokaj dobri skali premagaš v slabih dvajsetih minutah. Na vseh treh vrhovih so prav lične in kvalitetne vpisne skrinjice - škoda, da temu niso primerne tudi knjižice - samo kaj, ko vsak drugi v njej izraža svoj ego, namesto, da bi uporabil le vrstico, ki mu pripada.
S slednjega vrha se je nekomu zelo mudilo, saj je odprta pločevinka Heinekena ostala na skali skoraj nedotaknjena.
Še zadnje dejanje, sestop po rokavskem ozebniku. Nadenem dereze in čelado, si pričvrstim cepin in previdno na sneg, ki sega skoraj do vrha ozebnika. Kljub njegovi idealni trdoti so me proti dnu že pošteno bolele noge, saj sem moral skoraj vseh 125 višincev vzvratno, in sem se na melišču prav oddahnil. Dol do spominskega balvana si po petkah mimogrede - gorje, če bi moral sedaj tu gor. Sprehodim se še do ''dvojke''in po ''melišču ekspress'', ter strugi Rdečega potoka do ceste v Vratih. 1700m po cesti do parkiranega avta je bilo pa za povrh.