V nedeljo, ko naj bi bilo vreme vsaj dopoldan lepo, pa to ni bilo, sva se z ženo odpravila proti Travniški dolini. Markirana pot od Zjabcev do Planine za skalo, si tega imena vsaj v prvi polovici ne zasluži. V prvih stotih višinskih metrih nisem opazil niti ene markacije. Sledila sva le bolj ali manj zapuščeno mulatjero. Kasneje so se začele pojavljati redke zbledele markacije na skalah. Šele tik pod planino je več novejših tudi na drevesih. Po slabih dveh urah zmerne hoje brez oddiha sva prišla do križišča poti na višini 1540 m, kjer je na skali z dolgo rdečo črto jasno začrtana smer markirane poti proti Sedmerim. Midva pa sva zavila ostro levo proti Planini za skalo. Čeprav je od tu dalje pot nemarkirana, bi bilo lepo, če bi kje pisalo, da pot vodi na planino, saj se je
od tu še ne vidi.
Na vrhu planine, od koder se vidijo nekoliko niže tri opuščene staje, desno pa nadaljevanje poti preko melišča, sva si vzela 20 minut časa za malico in oddih.
Nadaljevala sva navkreber čez melišče, nato skozi pas gozda in potem prečila strmo travnato pobočje proti travnato-skalnemu skoku zavarovanem z jeklenico. To pobočje skupaj s skokom je bilo na turi še najzahtevnejše, predvsem pri vračanju, ko ga je namočila kratka ploha.
Nadaljevanje proti Travniški dolini v tem času, vendar v sončnem vremenu, je verjetno ena sama poezija. Steza je vseskozi bolj ali manj vidna, in cel čas opremljena z miniaturnimi možici (dva do trije kamni).
Moj načrt je bil: vzpon na Plazki kuk (2019 m) in nato prečenje grebena čez Planjo (2092 m) in Travniški rob (2141 m) do Travniške škrbine, nato sestop v Travniško dolino, vmes še vzpon na Rušje (2008 m). Ker pa je bilo vreme bolj oblačno in je občasno tudi rahlo rosilo, sva se odločila, da danes poizkusiva le na Rušje. Ker na nobenem zemljevidu nisem našel zarisane nobene poti na vrh, sem si v GPS vrisal pot, ki se mi je zdela najlažja glede na izohipse in zarisano ruševje. Po približno uri hoje sva na višini 1880 m zavila desno s steze v plitvo neporaščeno grapo. Po njej sva se brez težav vzpenjala in iskala prehode skozi ruševje v smeri vrha. Po pol ure lahkega poplezavanja in hoje sva stala na cilju. Na vrhu sva ostala 20 minut in v tem času dočakala tudi edinih 10 minut sonca.
Pri povratku v dolino sva na odcepu postavila za to dolino ogromnega možica (cca pol metra). Možic stoji 2 metra desno od steze in okrog njega je več lukenj ki so nastale ob izkopavanju gradbenga materijala zanj. (Upam, da ne bom obtožen nedovoljenega posega v TNP)
Dobri dve uri kasneje sva se že hladila v osvežujočem potoku Vrsnica.
Kdor ima rad mirne kotičke naših gora naj se le poda v ta lepi konec. Naj se ne bojijo tega da je pot nemarkirana, saj je v lepem vremenu lepo sledljiva. Če pa imate s sabo še GPS potem se pa tako ali tako ne morete izgubiti.