Sobota popoldan. Nedeljski cilj je določen. Nato pa... cing. Prileti sms. Načrt se v hipu spremeni. Ko dobiš povabilo s Štajerske za v štajerske hribe, se moraš odzvati, ker veš, da bo super. In ni bilo zgolj odlično, ampak tudi čarobno in divje - mundus phantasticus.
Štartava na beli cesti, ki vodi do kmetije Sedelšak in jo ubereva direktno v breg, kjer je tu in tam morda zaslediti nekaj stezici podobnega. Ko prideva do prvih grebenskih skalic je jasno, da se avantura pričenja. Vreme je jasno, poplezavanje užitkarsko, pogledi z vsakim pridobljenim metrom bolj skrivnostno razstirajo neznani svet. Z Ojstrega vrha se pogled takoj ustavi na zakritem žlebu na nasprotni strani in ko sem vprašana, če bi se povzpela po njem, so oči kar zažarele. Kar se od tod zdi sila navpik in celo nemogoče, postane čisto mogoče, ko si na njegovem izteku. Z določeno mero previdnosti, ker je svet krhek in zagruščen, sva hitro skozenj in že bolj ali manj po robu Gromovca nadaljujeva v smeri Smrekovca. Njegov vrh pustiva za kdaj drugič in se spustiva do krnice pod Dleskovcem, skozi katero sva ob igri meglic in sonca dospela na Dolge trate mimo stolpa, ki daje ambientu prav poseben pečat. Na Dleskovec sva se odločila priti tako, da sva sledila izsekanemu ruševju, ki je vodilo proti vzhodu, nato obrnilo na sever, kjer se je obžaganost nenadno končala. Pa sva jo gugajoče ubrala skozi ruševje in prispela na ramo, ki jo krasi velik možic. Po malici sva bila v hipu vrh Dleskovca, s katerega sva se zapičila v kucej onkraj Dolge trate, ki je bil ravno tako dekoriran z velikim možicem. Sledila sva nečemu potki podobnemu, prišla na planino in se po mastni in blatni stezici povzpela na neimenovani travnato-ruševnati vršiček. Navzdol sva se zapodila po najbližji varianti, ki je pomenila pozibavanje po ruševju. Kolebanje, kod sestopiti do planine Ravne, je kmalu prineslo odločitev, da slediva rdeče-belim pikam, od tam pa po strmi, a mehki gozdni stezici nazaj do avta.