Seznam forumov / Slovenija / Karnijske Alpe / Monte Paularo in Monte Dimon

Monte Paularo in Monte Dimon

Natisni

rozka26. 04. 2011 23:59:03

Naslednji dan (24.04.2011)sva se zapeljali v kraj Paluzza-Naunina po cesti, ki je, višje se pelješ, vedno manj podobna cesti za jeklene konjičke velik nasmeh

, zato ob prvi priliki parkirava in nadaljujeva peš po poti št. 405. Prvo se vzpnema na M.Paularo in nato kar po grebenu še na M.Dimon. Zanimivost obeh vrhov je, da sta oba visoka 2043m. Vračava se po poti, ki se priključi cesti, nato ponovno kar po brepotju do nekega sedelca, kjer si vzameva čas za dooolgo martinčkanje in ležanje na sončku. Pot je kljub snegu netežavna, nezahtevna in nudi čudovite razglede na vse strani. V Bunkerju pa obvezen posvet za naslednji dan... velik nasmeh

Monte Paularo in Monte Dimon oznake za najino pot

Monte Paularo in Monte Dimon razgledi s poti

Monte Paularo in Monte Dimon z vrha M. Paularo, zadaj južna kopna stran Creta di Timau

Monte Paularo in Monte Dimon Monte Dimon

Monte Paularo in Monte Dimon jezerce na planini

Monte Paularo in Monte Dimon malo po svoje:)))

Monte Paularo in Monte Dimon pogled nazaj na Monte Paularo

Monte Paularo in Monte Dimon razgledi z M. Dimon-a

Monte Paularo in Monte Dimon to pa bi bila zanimiva kolesarska turca:)))

Monte Paularo in Monte Dimon Monte Sernio in Creta Grauzaria v ozadju

Monte Paularo in Monte Dimon utrinek pomladi

jaz27. 04. 2011 08:05:11

Čudovito poleti, ko se na planini pase živina, pozimi v dobrih razmerah odlična smučarija. Lp!

ales5021. 11. 2011 12:16:31

Zdravo maja,sm poznavalec prve svetovne vojne tako na naši soški,italijanski,kot zahodni in vzhodni fronti,vojna v karnijcih se je dogajala med avstroogrsko in italijansko armado od leta 15 do leta 18 leta,karnijske alpe so bile takrat del italijanske fronte,ki se je razpotegala precej daleč v dolomite in tirolsko ,strelski jarki so pa še vidni znak,kaj se je dogajalo vojakom,ki so trpeli in umirali v v oblakih granatnih eksplozij in rafalih strojnic,padlo je ničkoliko tisoče italijanskih vojakov,ker so seveda bili številčnejši in mnogo avstrijskih ,vendar z manjšim številom žrtev,ker jih je bilo veliko manj.

(+1)

ales5021. 11. 2011 12:17:13

1915-1918

VanSims21. 11. 2011 13:14:56

Kolikor jaz vem je bila Italija spočetka nevtralna v I. sv. vojni in bi taka ostala, če jim ne bi zavezniki obljubili veliko ozemlja Avstro-ogrske, če jo napadejo t.j. jo z dodatno fronto pomagajo oslabiti.

Ta ozemlja so po vojni res dobili med drugim Južno tirolsko, Istro, Reko ter slovensko ozemlje do rapalske meje. Del teh ozemelj smo po II. sv. vojni sicer dobili nazaj, del(Tržaško in Goriško območje, ki niso bili nikoli italijanski ampak pod Avstro-ogrsko) pa je žal za vedno ostal pod Italijo. Tudi Avstrijci so Južno Tirolsko za vedno izgubili.

(+1)

mirank21. 11. 2011 17:46:08

Frontna črta je v času 1.Svetovne vojne med obema monarhijama potekala v glavnem po mejah sedanje It pokrajine Trentino-Alto Adige (od Švicarske meje) preko Marmolade, prelaza Falzarego, iza Treh cin na prelaz Monte croce di Comelico. Kar sprašuje MajaO; to je Karnijske alpe pa se frontna črta in meja med državama ni praktično nič spreminjala. Na tem delu Fronte razen v 6.bitki na področju Val Sugane tudi ves čas vojne ni bilo tako hudih bojev kot so bili na Soški fronti. Zakaj je razumljivo če si ogledaš konfiguracijo terena. Naprimer pri vzponu na Monte Cevedale (Zufallspitze)v pogorju Ortlerja kjer so "boji" potekali najvišje, je še vedno pri koči Cassati (3269m) vidno vse polno bodeče žice, točka Trije topovi z ostanki treh topov je še višje. Kako naj bi se tam "pretepali" pa mi ni preveč jasno.

ales5022. 11. 2011 08:38:29

padlo je ogromno vojakov,se sm šteje tudi bolezni in plazove pozimi,ki so vzeli tudi veliko žrtev,posledično pride precejšnje število,v glavnem so italijani zmagali na papirju z drugimi zavezniki antante,šlo je pa zgolj za željo po ozemeljskem širjenju kot so jim obljubili zavezniki,niso pa bili pripravljeni na totalno vojno,takorekoč je bilo poveljstvo od dna do vrha na psu v strateškem vidiku,avstrijsko pa bolje organizirano in taktično na konju,ni vse v številu,vse je v organiziranju

IgorZlodej29. 11. 2011 19:09:17

Tudi v kraju Timau je vojni muzej.

(+1)

drago4018. 02. 2012 22:43:10

prekrasen dan,današnje razmere!

povratek, na obzorju nam ljube domače gore od Škrlatice do Kanina

(+1)

montura28. 02. 2012 15:29:05

Je v zadnjem tednu mogoče kdo obiskal te konce? Zanima me prevoznost ceste do Valdajerja in višina novega snega, če ga je kaj padlo. Se ve, kje je ta lokalna gostilnica, ki je MajoO očarala s starimi fotografijami?

montura29. 02. 2012 12:21:00

kuku, res nihče? Drago40, lahko napišeš, kje ste štartali?

(+1)

montura29. 02. 2012 14:27:28

Hvala, MajaO, se mi že cedijo sline - po cucini tipici in hribih velik nasmeh

drago4029. 02. 2012 16:30:51

montura imaš zas. sporočilo.
lp Drago

tulipan26. 04. 2013 10:05:09

Včerajšnji dan je bil pravi, čeprav je odločitev padla šele sredi dopoldneva, tako da sem pričel s hojo šele opoldne.
Je bil pa sneg ob vzponu in vrnitvi enak - gnil.
Pred letom sem na Monte Amariana zrl na hribe proti severu, prepredene s potmi iz I. svetovne vojne.
Monte Tersadia je bil prvi,ki sem ga obiskal prejšnji teden.
Monte Dimon včeraj,je nadaljevanje.
Monte Terzo upam, sledi.

https://plus.google.com/photos/113334581701584163856/albums/5871053831205026577

mirank26. 12. 2016 19:38:49

Čeprav je sonce že dobro obsijalo vrhove C d Timav in Cogliansa, smo mi parkirali v senci na planini Pramosio. Začeli smo po stezi 404 v smeri M Paulara; pobočja so sprva porasla z grmičjem, višje pa je vse več ali manj travnato. Zanimivo, da smo na grebenu med vrhovoma še našli busnice-sicer skladno z datumom bolj proti koncu roka uporabe mežikanje

. Na povratku z Dimona smo na sedlu Fontanafreda zavili desno in mimo vrha Crete d mezzodi prečili na 407 ter se mimo zaprte koče Morgante vrnili nazaj na planino.
Lep dan z razgledi za vikat, temperatura na 2000 okrog +15. Če se prav potrudiš in kje v stalni senci usedeš je snega tudi do ri.. velik nasmeh

(+2)

Sabina Grahek22. 01. 2018 16:55:25

Monte Dimon
V soboto sva se odpeljala najprej proti Paluzzi,potem desno proti majhni vasici Ligosullo in za tem levo proti Castel Valdaier. Pot je asfaltirana in čista. Kraj ni tako hudo obiskan kot npr. Cima Bella in monte Cocco. Dve uri netežavnega vzpona in si popolnoma v neki drugi dimenziji obdan od Karnijskih in Julijskih vršacev. Predvsem pa te taki vzponi razbremenijo, osvobodijo brezveznih bremen, ki si jih skoraj nevede naberemo v vsakdanjem življenju. Tokrat so bile razmere idealne in smuka prijetna, čeprav seveda kratka.

Nekaj ljudi je šlo tudi peš, a večina s smučmi.

Tu se je potrebno spustiti za nekaj metrov in se za tem ponovno vzpeti do vrha, ki je sedaj viden.

Ni bilo prav toplo....a telo se ob vzponu segreje in zaradi tega se ne trpi za mrazom.

(+9)

Sabina Grahek29. 01. 2018 22:13:50

V nedeljo sva se ponovno vzpela na ta vrh, tokrat sva peljala s seboj tudi najino posvojeno psičko Doro. Sem vesela, ker se je hitro naučila, da ne sme teči za smučarji in skakati nanje. Tokrat je bilo kar precej ljudi in parkirišče pri gradu je bilo tako polno, da sva morala avto pustiti nekoliko nižje. Tudi tokrat idealne razmere za vzpon in spust.

Malo fotografskih posnetkov na predvrhu.

(+8)

ljubitelj gora2. 12. 2018 19:16:36

Je ponovno prišel čas, da se odpravim v Karnijske Alpe. Začnem pri gradu in gor po peš poti najprej na vrh Monte Neddis in naprej na Monte Dimon ter na koncu še Monte Paularo. Pot v kombinaciji vsega še največ trde podlage...nazaj po cesti....

(+5)

palček plezalček5. 01. 2019 21:16:03

Danes na snidenje s soncem v Karnijce, natančneje na M. Neddis, M. Dimon, M. Paularo in do kote 2020.
Razmere: snega je zgolj za vzorec, veter na trenutke precej močan, ponekod poledenelo.
Zimska oprema ni bila potrebna.

Vrh Paulara; zadaj desno od križa Gamspitz in Creta di Timau

(+5)

ločanka20. 06. 2025 15:39:12

Sem mislila, da sedaj ni pravi čas za obisk teh dvojčkov, a sva se vseeno napotila na to pot. Pa se je izkazalo, da za lepo naravo je vedno pravi čas nasmeh

. In prav to se je izkazalo pri tem obisku. Prav hitro sva stopila na lepo, zeleno pot in krasno okolje naju je spremljalo po celi poti, modro nebo, sive, deloma še zasnežene gore, na področju M.Dimona pa prave planjave rumenih pogačic, da kar nisi vedel, kaj bi pravzaprav občudoval. Pa še jezerce se je tam čez prikazalo in dan je bil popoln nasmeh

.

Pot sva zastavila pri graščini Castel di Valdaier, na višini nekako 1350m. Nadaljevala sva nad istoimensko planino. Zapustila sva prečno pot in stopila na grebensko preko vrhov Val di Legnan, Monte Neddis, Monte Dimon in nato mimo planine Montelago proti Monte Paularo. Vračala pa sva se po makadamski cesti 404 s tem, da sva najprej sestopila še do jezerca in nato s kratko bližnjico do izhodišča.

Na vrhu in že prej po poti sva občudovala Monte Tersadio, Grauzario, Sernio, naše in zahodne Julijce, Visoke Ture proti Avstriji, praktično vse Karnijske Alpe, pogled je segal pa tudi do Dolomitov, čeprav ti niso bili v najboljši vidljivosti. A Antelao je vseeno kazal svojo, še deloma zasneženo podobo, po celi poti.

Kot običajno, se tudi tokrat nisem mogla upreti objavi množice slik nasmeh