V soboto sva se zapeljala na sedlo nad krajem Interneppo, kjer sva parkirala kot prva. Napotila sva se po stari vojaški cesti, uporabila pa sva tudi bližnjice. Bi rekla da bolj bližnjice, a lepota razgleda se odpira ob cesti. Glavna zvezda razgleda pa je bil pogled na turkizno jezero Lago di Cavazzo, ki je največje v Julijski krajini, hkrati pa povsem naravnega oz. ledeniškega izvora. Ob jezeru sva na kraju ture tudi posedela, kjer se odpira pogled do Amariante, na Monte Festo in tudi San Simeone. Ta zaključek vsekakor priporočam.
Na vrhu pa kraljevski pogledi na jezero in vzpetine nad njim. Preko njega in grebena Brancot, ki sva ga obiskala pred parimi leti, se odpre pogled na Furlansko nižino, v soboto se je v daljavi bleščalo tudi morje. Seveda Jadransko morje, le da tokrat italijansko. Do Gradeža se je videlo, razločiti pa je bilo mogoče tudi ladje tam. San Simeone imaš na dosegu roke, potem pa v levo Lopič, Montaž, nad porečjem reke Bele kraljuje M.Pisimoni, še bolj levo Zuc dal bor, Grauzaria, Sernio in seveda Amariana preko prodišča reke Tilment.
Trdnjava na vrhu Monte Feste pa kar dobro kljubuje času, je bilo prav zanimivo pogledati te stvaritve in se sprehoditi po njenih robovih. Ni čudno, da so si jo italijani zamislili zgraditi prav tu, saj jim je ta pozicija omogočala nadzor nad dolino reke Bele, Tilmenta in deloma tudi nad Furlansko nižino.
Pa se ni v dolini bleščalo samo jezero, tudi vijuge reke Bele in Tilmenta so se zasvetile v soncu in razkrile svoje turkizno-modrikaste odtenke.
Res prelep izlet, za prvič povsem dovolj doseči samo tale vrh, ki ima tam okoli 1070 m, saj so razsežnosti pogleda neizmerne. To vedo tudi italijani, saj sva srečala kar nekaj pohodnikov, če pa bi bilo to v nedeljo, pa najbrž precej več.