Montaž (2753 m) - Via Kugy-Horn

V petak, 3.7. smo pozno popoldan začeli z vožnjo iz Zagreba proti Zajzeri in tam prespali. Vstajanje v soboto, 4.7. je bilo ob petih, nekaj mal smo zajtrkovali, počasno preverjali vso potrebno opremo in ob 6:30 štartali proti bivaku Stuparich. Čez eno uro normalne pot proti Stuparichu zavije odločno v levo, mi pa nadaljujeva pa poti 639 naravnost skozi nekakšno hudourniško grapo katerem strmem skalnem skoku se potka izogne desno. Poti 639 sledimo vse do višine 1600 m kje potka zavije odločno v desno, mi se usmerimo v prej omenjeno hudourniško grapo naravnost skozi nekaj manjših skalnih skokov (II, največ III, če izbiraš težavnejše skoke). Tu treba biti malo previden zaradi zelo gladkih balvanov katere je potrebno preplezati. Skozi par minut lažjega poplezavanja po balvanih se grapa položi in mi nadaljujemo v smeri naslednje grape ki pada med Zmajevim grebenom in Krničkim Turnom (2048 m). Grapi sledimo do njeneg konca na škrbini Forca del Montasio. V grapi je kar precej nestabilnih balvanov in polno grušča. Na škrbini si usmerimo v levo na Zmajev greben. Tu se začne plezalni del ture. Plezamo kakšnih 200 metrov višinske razlike ves čas težavnosti II, nekaj je delih III. Na začetku je plezanje precej zračno in dokaj krušljivo, v drugi polovici se pobočje mal položi. Čez par minut pridemo do izrazitega kamina, kateremo preplezamo naravnost (kakšnih 15-20m, III+) in je to detajl prvega dela ture. Če smo izven kamina, se obrnemo nazaj in ustavimo da smo mal višje od višine Krničkega Turna. Na desni ugledamo možica ki nas vodi sa severneg proti zahodnem ostenju Montaža. Tu se začne znamenita polica imenovana Cenge di Walhalla ki preči precej časa proti skalnatem pleču imenovam Jof Moz. Do police Walhalla je potrebno sestopiti kakšnih 30 m (urejeno precej dotrajalo sidrišče za abzajl). Možno je odplezati navzdol, saj je skala tu dobra in težavnost na presega II. Je pa kar nekaj izpostavljeno. Polica Walhalla sprva zgleda res hudo, ampak ko pridemo nanj je pravzaprav zelo udobna in večino časa hojna, na največ 2 mesta je potrebno si pomagati z rokami. To je najlepši del ture in tudi največ uživaški. Hodimo v neverjetnem ambijentom ogromnih sten in nebotičnih stebrov, ki so značilni za Montaževo zahodno stran. Razgledi so čudoviti. vse se vidi od Dolomitov, Karnijskih Alp do Visokih Tur. V kakšnih 20 minut lagodne hoje pridemo do pleča Jof Moz. Tu je 1903. znameniti Julius Kugy končal svojo avanturo in obrnil. Leta 1911. je še en vrsni mojster, Ferdinand Horn speljal zgornji del smeri do stika s Via Dognom pod Sfingom. Mal se spustimo po izpostavljeni travnati polički do izrazitega žleba. Njega preplezamo po zglajeni beli skali, še par metrov navzgor in se usmerimo rahlo desno navzgor v sistem prečnic in manjših zajed vse do drugega žleba. Vstop v ta žleb je mal zoprn, gre prečno mal v previs, ampak počasi in ne bo problema. V drugem žlebu so številni tolmunčki in je žleb precej splozek. Čez nekaj minut plezanja skozi žleb nam nadaljevanje prepeči črni splozki previs. Njemu se izognemo v levo in nato prečkamo nazaj v žleb po zelo delikatni prečki (IV-). Ko pridemo nazaj v žleb so možne dve varijanti. Prva je da tu gremo van žleba v desno v jasno viden sistem kaminov naslednjih 80 metrov (IV, največ IV+ če mal zajdemo od idealne linije). Druga možnost je nadaljevati do žleba, preplezati en večji balvan in ko so pred ogromne črne, mokre in previsne stene se usmerimo v desno steno (v italijanskih zapisih je to III+ do IV-). Midva sva izbirala prvo varijanto zaradi dva previsna snežišča katera so preprečila nadaljevanje v žlebu. Čeprav smo imali dereze in cepine, so snežišča zgledala res neplezljivo. V nezgrešljivim kaminima plezamo rahlo proti desni (konstanta IV, res dobra skala). In ko smo izven zadnjega previsnega kamina se pobočje mal položi. Tu smo pospravili vrv in nadaljevali prečkati desno navzgor po strmem skalnem pobočju ki je ves časa krušljivo in zelo izpostavljeno. Tu je potrebno peverjati vsaki oprimek. Hitro dobivamo na višini in smo pri travnati polički katera okrožuje vršno steno Sfinge. Tu je potrebno biti previden zaradi izredne izpostavljenostih travnatih pobočjih, na nekaj mestih je potrebno splezati mal navzdol ali navzgor in smo hitro pri stiku s poti Via Dogna. Nadaljevanje do stika z Via Amalio je brez posebnosti, snežišča proti Suringarju ni. Na drugo stran proti Spalla Nord kje Amalia zavije na severno stran ga ima, ampak se da obvoziti. Findenegg je v celoti kopen. Snega na markirani poti ni. Z vrha Montaža spust po Pipanovi lestvi proti Pecolu in navzdol do Sella Nevee (Na Žlebeh) kje smo imali rezervacijo v hotelu Canin za prenočitev. Po prespavani noči in bogatem zajtrku sva se usmerila mal peš, mal z avtoštopom proti Zajzeri. V Zajero sva prišli ob 12 ur. Nepozabna tura, ena izmed redkih ki ponuja občutek prvih plezalcev in te navduši.