Za jegra je treba rožce nabrat. Pogosto sva jih nabrala ob Vodotočniku. No, pa pojdimo danes, 14. 6. – sobota. Ker moje pozno vstajanje za kakšno turo, v tem primeru ne pride v poštev, zvoni ura ob 2.00, ne ga s…, je treba vstat. Čez tri četrt ure pa bo. Vedela sem, da bo vroč dan, dolga vožnja. No, ne jamrat, si rečem.
Zgodnja ura, ko prispeva na Podvežaka. Cesta je okej. Pogledava okrog in vidim, da so nekateri avtomobili že od sinoči. Pozneje sva ugotovila, da gre za plezalce, ki plezajo v steni Lučkega, da šotorijo na Korošici. To je bila tudi najina prva točka postanka. Naslednji vikend pride oskrbnik za ta kontejner, tako da bo možnost dobiti nekaj za spit, kar se hrane tiče, ne vem. V pogovoru z dvema mladeničema, ki sta peš pritovorila v ruksakih pivo, izvema, da bi se koča že gradila, če ne bi bilo takšnih poplav. No, pa saj sva cel dan srečevala veliko mlajše kot sva midva.
No, pa greva na Lučkega dedca. Za dušo, ko pogledaš 360 stopinj na vrhove, ki sva jih osvojila in na poti, po katerih sva hodila. Za dušo. Cvetja – malo morje, kot se reče, le materine dušice nikjer. Tudi pri Vodotočniku ne, prezgodaj, se mi pa zdi, da je njegov obseg manjši kot pred leti. Povzpneva se na Desko in potem po pastirski poti nazaj na planino Podvežak, kjer sva zjutraj videla veliko materine dušice. Pri koči nekaj popijeva – cene, ne vem, če je to normalno za pastirsko kočo, (dovoz imajo z avtom) pivo v pločevinki in pol litra radenske 6 evrov. Krave še niso na paši, pridejo naslednji vikend, takrat bo tudi pastirska koča odprta vse dni.
Prekrasen dan, brez oblačka pa z nekaj znoja.