| journeyman18. 10. 2026 20:49:00 |
Včeraj sem se nekaj let po tem, ko sva pred tehnično najtežjim mestom obrnila, vrnil na to področje. Malo pred dvanajsto pri petdesetem ovinku (odcep za Zadnjico) krenem na stezico, ki me malo višje pripelje do večih kolib in pašnika. Po nekaj iskanja na vrhu pašnika najdem začetek omenjene steze. Kar precej časa ji lepo sledim, na nekaterih mestih pa je treba imeti oči na pecljih. Višje, kakih dvesto višincev pod višino prečenja Klinovega žleba, jo popolnoma izgubim. Hodim po občutku in s pomočjo plastnic na zemljevidu jo spet ujamem, ko svet začne postajati zahtevnejši. V žleb je včasih vodilo nekaj jeklenic, ki so danes potrgane, in klinov, ki so zviti. Nekako vseeno gre čez. Na drugi strani se spet izredno lovim in iščem, kje bo prehod naprej. Po nekaj pretepanja z rušjem, udenem pravi prehod, ki me pripelje do plošč z jeklenicami, kjer sva pred nekaj leti obrnila. Tudi od tu naprej je steza nekaj časa še kar težko sledljiva, po spustu v naslednjo grapo pa je nekoliko lažje, a še zdaleč ne lahko. Konec poti ni tako blizu, prečenje se kar nadaljuje, rušje je na nekaterih mestih požagano, a vseeno ne gre prav hitro. Pri lovski bajti si oddahnem, bilo je kar naporno, več kot štiri ure mi je vzela ta pot. Sestopim lagodno po mulateri in cesti nazaj do avta. Samotno in izredno orientacijsko zahtevno. Verjetno spada zame med top pet po orientacijski težavnosti.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19
| (+3) |  | |
|
|