Naše lastovke so proti jugu odletele že pred časom, zato sem na prvi letošnji oktobrski dan obiskal italijanske
Do krožne poti okoli Lastovk (Lastovic; tudi Lastavic) – italijansko Anello delle Rondini – sem se odpravil s parkirišča št. 2 v Zajzeri, se najprej vzpel do koče Pellarini, od tam nadaljeval na Žabniško škrbino, se spustil v Trbiško krnico, prečil vzhodno podnožje Lastovic po cesti do sedla Prašnik, od tam pa pod zahodnimi stenami te zanimive skupine petih gora do zaključka krožne poti in nazaj do izhodišča.
Iz Zajzere sem se proti koči napotil po nekakšni mešanici tematskih in označenih poti, ni mi še povsem jasno, kje sem pravzaprav hodil
– a oznake v smeri koče so bile na pravih mestih, tudi tam, kjer sem markacije izgubil... Po kakšni uri sem prispel do spodnje postaje tovorne žičnice, tam se je pravi vzpon šele začel. Čez pol ure sem prispel do križišča poti – v levo proti sedlu Prašnik in v desno do koče Pellarini – kjer sem začel in končal s »kroženjem«, to je trajalo približno štiri ure hoje. Ob vedno lepših razgledih sem bil kmalu pri (za to sezono že zaprti, a naj bi bila odprta še 7. in 8. oktobra) koči, se malo okrepčal in že nadaljeval proti Žabniški škrbini, zarezi med Prednjimi (it. Rondini) in Zadnjimi lastovkami (it. Vergine oz. Device). Na njej sta me, poleg razgledov na vrhove nad dolino Mrzle vode in proti našim Julijcem, pričakali radovedni rogljati domačinki (domnevam, da mati in hči), ki sta mi delali družbo vse do odhoda
.
Nad škrbino sem poiskal najprimernejšo »pot« na Peto Lastovko (Italijani jo štejejo kot prvo), a me je že izven najtežjega dela, kmalu po prečenju kar izpostavljene poličke s skoraj nič oprimki, zaskrbel povratek po njej, zato sem se raje vrnil nazaj takoj (sicer brez težav), saj bi me na poti do vrha in nazaj misel na njo preveč kljuvala po drobovju
Rogatici se za moje »varnostno/psihične težave« nista preveč brigali in sta me, ko sem se napotil v Trbiško krnico, prijazno pospremili
Ob spustu s škrbine sem videl še eno, na videz lažjo smer vzpona, morda poizkusim naslednjič…
Pot v Trbiško krnico nad dolino Mrle vode je zaradi erozije malce zahtevnejša, mestoma zavarovana z jeklenicami – podobno je bilo s tudi s prej prehojeno potjo pod drugo stranjo škrbine – ampak še vedno dobro sledljiva. Od nje se proti Trbiški škrbini kmalu vzpela pot v desno (polomljeni smerokazi), sam pa sem nadaljeval s spustom. Nekje na dnu krnice se v desno odcepi pot proti Škrbini Bele Vode (pot Carla Pupisa), od tam pa sem hodil ob markacijah še nekaj minut, nato pa pričel slediti stari (ne)markirani poti, ki so jo »ukinili« najverjetneje zaradi večje zoprne grape, kjer »poti« ni več; aktualna markirana pot ob prihodu na kolovoz dolina Mrzle vode – Prašnik izgubi približno 100 višincev glede na prej omenjeno. Ko sem prispel do kolovoza, sem ob prijetnem spremstvu Lastovk nadaljeval do omenjenega sedla, kjer sem izbral pot št. 617, ki povezuje Višarje s kočo Pellarini. Ker poteka večinoma po gozdu, z nje ni bilo pretiranih razgledov, vse dokler se pot ni približala ostenju Druge Lastovke (it. četrte), od tam pa je bilo do sklenitve kroga še nekaj deset minut, do »dvojke« pa še slabo uro.
Jutro je bilo dokaj sveže, v senci Žabniške krnice je bilo na sonce treba počakati prav do škrbine. Poti so večinoma dobro označene, le tu in tam je potrebno za pravilno smer – predvsem zaradi posledic erozije – pogledati dvakrat.
Lep, divji košček Julijcev.