Pri nas ni veliko opisov o prelepem grebenu Lastovic, pa hkrati dovolj, da naju je zamikala hoja okoli njih. Povezati prelepi dolini Zajzere in Mrzle vode v eno turo, to obeta nekaj najlepšega v teh koncih. Sploh pogledi nanje iz Zajzere so nekaj, kar človeka ne pusti ravno ravnodušnega, saj je njihova kulisa prav nadaljevanje slavne Viševe skupine.
Ko sva tako brala opise na tej strani in objave italijanskih pohodnikov ( ki jih je precej več), sva se odločila, da zastaviva v smeri urinega kazalca, to je od križišča pod Pellarinijem, v levo. Lepa pot skoraj ob stenah Lastovic naju je pripeljala na sedlo Prašnik, kjer sva v tem dnevu prvič stopila na sončno stran, in zagledala pobočja Kamnitega lovca nad seboj. Tu nama je bilo poznano, saj sva v preteklosti enkrat šla nanj preko Doline Mrzle vode in tu iskala odcep. Takrat sva se malo lovila, sedaj pa so table lepo na pravih mestih in nadaljevanje do Kamnitega lovca ne more biti težava. Sledilo je nekaj nerazglednega dela poti, a sva kmalu stopila pred obličje gora nad Dolino Belega potoka in istočasno vzhodno stran kar močno poraščenih Lastovic. Nadaljevala sva po poti proti dolini Mrzle vode, a prav kmalu našla odcep v desno preko melišča, ki ti olajša vzpon do Trbiške krnice. Nadaljuješ nekaj časa s spustom, prečiš eno malo sitno grapo, a ni nobenih težav. Sledi ponovno križišče, kjer pa naju je pot najprej zvabila do bivaka v Mrzli vodi (Bivacco Carnizza di Riofreddo), saj ni bil prav daleč stran. Nato pa preko prelepe Trbiške krnice, ki je bila za naju oba nekaj novega, do Žabniške škrbine in in nato spust preko Žabniške krnice na izhodišče.
Vmes sva pogledovala proti Trbiški škrbinici, saj je bil pogled do tja tudi nekaj novega, določila sva tudi ime precej špičastega vrha v tisti smeri in sicer naj bi bil to Il Pinnacolo 2283 m, ki v levo meji na Trbiško špico, z desne pa na Divjo kozo.
Najvišjo točko najine ture je predstavljala Žabniška škrbina, ki pa z obeh strani zahteva kar zadosti pozornosti in previdnosti. Pri vzponu nanjo z najine strani so sicer v veliko pomoč napeljane jeklenice (2), pri spustu naprej v Žabniško krnico, so sicer deloma tudi jeklenice, a kaj ko je tako na debelo pošodrano, da ti lahko kar veliki kosi letijo izpod nog in bog ne daj, da kaj prileti na pohodnika pod tabo. Tako, da je v tem delu zelo priporočljiva čelada, mislim pa, da je pot po težavnosti manj naporna, če se tu vzpenjaš in ne spuščaš. Lahko, da so prav zadnja neurja tu naredila svoje.
Pot nama je bila sicer zelo všeč, vredna ponovitve vsekakor, v isti ali obratni smeri, pogrešala sva pa sonce, saj ga nisva dočakala niti v Trbiški in kasneje tudi v Žabniški krnici ne. Ni kaj, konec oktobra je, in v veliko sicer prelepih kotičkov gora, sonce sploh ne posije več.